Urejanje dela nekdanjega kompleksa taborišča, v katerem so bili zaprti politični nasprotniki nekdanjega jugoslovanskega režima, na simboličen način sporoča, da dostojanstven odnos do žrtev represije zahteva tudi primerne izobraževalne in muzejske vsebine na kraju dogodka, menijo v hrvaškem centru za soočanje z zgodovino Documenta, ki je eden od idejnih vodij kampa.
V projektu sodelujejo tudi partnerske organizacije iz Slovenije, Črne gore, Italije, Makedonije in Srbije. Partner iz Slovenije je center judovske kulture Sinagoga iz Maribora-
Več deset prostovoljcev iz Belgije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške, Nemčije, Poljske, Srbije in Španije bo urejalo park pred nekdanjim upravnim poslopjem v zalivu Tetina na Golem otoku, ki se nahaja v bližini hrvaškega otoka Rab.
Poleg urejanja parka se bodo prostovoljci udeležili tudi poletne šole Kultura spomina v sodobni Evropi. Predvidena je vrsta delavnic in okroglih miz o soočanju z zgodovino kot tudi o kulturi spomina na povojne socialistične in komunistične režime v Evropi. Prostovoljcem se bodo pridružili zgodovinarji, kustosi, aktivisti in umetniki iz več držav.
Med drugim bodo preizpraševali politično nasilje ter obravnavali kulturo spominjanja v različnih družbeno-političnih kontekstih na Hrvaškem ter v Italiji, Makedoniji, Sloveniji in Srbiji. Med drugimi se bo pogovora o spominih na fašizem in nacionalsocializem v slovenskem kontekstu udeležila Marjetka Bedrač iz mariborske Sinagoge.
Namen celotnega projekta je obuditi spomin na žrtve represije na Golem otoku ter reševanje kompleksa.
Med organizatorji kampa je tudi hrvaško združenje nekdanjih zapornikov na Golem otoku Ante Zemljar, ki je lani sprožilo pobudo za razglasitev taborišča za spominsko območje. Želijo si, da bi Goli otok uredili kot kraj spomina na vse tamkajšnje taboriščnike.
Jugoslovanske oblasti so v letih 1949-1956 na Golem otoku zaprle več kot 13.000 ljudi zaradi njihove domnevne podpore tedanji Sovjetski zvezi in njenemu voditelju Josipu Stalinu, ki je bil zaradi informbiroja v sporu s povojnim jugoslovanskim državnim vrhom. Med njimi je bilo okoli 550 Slovencev. Več kot 400 političnih zapornikov je na otoku umrlo, večinoma zaradi bolezni in lakote.
Po letu 1956 so na otoku zapirali tudi ostale obsojence iz tedanje Jugoslaviji. Zaprli so ga sredi 80. let.