Gurlitt je po daljšem času skrivanja zdaj prvič javno spregovoril. 80-letnik je obtožbe tožilstva v Augsburgu kategorično zavrnil. Po njegovem pravosodje in javnost vse skupaj povsem napačno predstavljata. "V življenju nisem ničesar ljubil bolj kot svojih slik," je po poročanju nemške tiskovne agencije dpa povedal novinarki Spiegla.
Pogovorov z oblastmi Gurlitt sicer ni zavrnil. Na vprašanje, ali bi umetnine vrnil prvotnim lastnikom, pa je odgovoril: "Prostovoljno jih ne dam nazaj."
Tožilstvo v nemškem Augsburgu trenutno še ugotavlja, katere od slik so nacisti ukradli in kdo je do umetnin upravičen danes. Še vedno se tožilci tudi niso odločili, ali bodo preganjali Gurlitta.
Gurlitt je v pogovoru, objavljenem v nedeljo, sicer poudaril, da ni nikoli pomislil, da bi lahko slike zahteval kdo drug. Odkar je nemška revija Focus ta mesec razkrila njegovo zgodbo, pa ima težave z nespečnostjo in trpi zaradi nočnih mor.
"Kaj želijo ti ljudje od mene?" se sprašuje 80-letnik, ki je ogorčen zaradi neželene pozornosti medijev, tudi fotografov, ki ga čakajo pred vrati doma in ga zasledujejo, ko gre po nakupih. "Sem zelo tiha oseba. Vse, kar sem želel, je bilo živeti s svojimi slikami," je dodal.
Gurlitt je sin Hildebranda Gurlitta, trgovca z umetninami, ki je v imenu nacistov prodajal sodobno umetnost. Nacisti so jo namreč imeli za "degenerirano". Gurlitt starejši naj bi neprecenljive slike nakopičil v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja.
V zbirki, ki je po ocenah strokovnjakov vredna milijardo evrov, so številna dela največjih mojstrov 20. stoletja, med drugim Pabla Picassa, Henrija Matissa, Emila Noldeja, Franza Marca, Maxa Beckmanna in Maxa Liebermana. Zbirko so v Gurlittovem stanovanju odkrili februarja lani, a so odkritje javnosti zamolčali, dokler ga niso razkrili mediji.