Demokracija je pogoj za mir, živimo pa v svetu, kjer je demokracija ogrožena, je bilo temeljno sporočilo norveškega Nobelovega odbora v

utemeljitvi, zakaj je Nobelovo nagrado za mir letos prejela venezuelska opozicijska voditeljica María Corina Machado.
Dolgoletna nasprotnica najprej venezuelskega predsednika Huga Chaveza, nato pa njegovega naslednika Nicolasa Madura se že skoraj četrt stoletja bori z režimom.

Ta je Venezuelo iz razmeroma demokratične države spremenil v brutalno diktaturo, v kateri je opozicija sistematično zatirana, volitve so nameščene, večina ljudi pa kljub enormnemu naftnemu bogastvu živi v revščini. Kar osem milijonov Venezuelcev je pred pomanjkanjem, režimsko represijo in razpadom družbenih inštitucij pobegnilo iz države.

Machadova nasprotno ostaja kljub stalnim grožnjam, ki so jo nekajkrat prisilile v skrivanje – so pa zaradi groženj s smrtjo Venezuelo zapustili njeni otroci. V prvih odzivih na razglasitev nagrade je bilo zaslediti nekatere očitke, da je kot vodja opozicije neučinkovita.

A biti učinkovit v državi, kjer ima režim totalno kontrolo nad ključnimi institucijami, je hudičevo težko. Njeno vztrajanje pri boju in hkrati vztrajanje v državi, kjer je najvidnejša tarča diktatorja Madura, dokazuje njen pogum.

Nekdanja poslanka, ki so jo Madurovi zavezniki z za lase privlečenim izgovorom že leta 2014 vrgli iz parlamenta, ji nato metali polena pod noge na vseh volitvah, nazadnje pa so ji leta 2023 za 15 let prepovedali kandidaturo na volitvah v Venezueli, se je kljub temu zmogla pozicionirati kot najvplivnejša osebnost opozicije, ki je okrog sebe združila zelo različne opozicijske skupine.

Njena osrednja zahteva so svobodne volitve in legitimna oblast, kar bi bil začetek vrnitve Venezuele v demokratično skupnost. Že pred Nobelovo nagrado je Machadova prejela številna mednarodna priznanja, ki so potrdila njen ugled moralne avtoritete – denimo nagrado Saharova, ki jo podeljuje Evropski parlament, ter nagrado Václav Havel, ki jo podeljuje Parlamentarna skupščina Sveta Evropa.

Nad letošnjim izborom dobitnika ali dobitnice nagrade je sicer nekaj mesecev visela temna senca iz Bele hiše. Ameriški predsednik Donald Trump je odkrito dal vedeti, da si želi Nobelove nagrade za mir, ki bi ozaljšala njegovo politično zapuščino, in v zadnjih tednih se je celo hvalil, da je v dosedanjem mandatu končal sedem vojn (pa čeprav jih ni).

Mirovni sporazum med Hamasom in Izraelom, ki bi končal morijo v Gazi, naj bi bil češnja na torti argumentov v prid njegove kandidature za nagrado. A še v petek, na dan razglasitve, je v Gazi pokalo.

Spomnimo, nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger je leta 1973 prejel nagrado za dosego premirja v Vietnamu, vojna pa se je dejansko končala šele leta 1975. Sploh pa je bil zadnji rok za oddajo nominacij za nagrado 31. januar, dober teden po njegovi inavguraciji.

Trump, čigar administracija z vojaško silo odkrito grozi venezuelskemu režimu, načeloma ne bi smel biti jezen, ker je Nobelovo nagrado dobila izpričana Madurova nasprotnica. A primerov, ko Trump reagira spravljivo in racionalno, je vedno manj. Norveško je v tednih pred razglasitvijo zajela nervoza glede morebitnega odziva ameriškega predsednika.

Čakajo zdaj Norveško carine, pritiski, da morajo povečati izdatke za obrambo, morda celo namigi, da bi lahko Norveška postala 51. zvezna država ZDA? Če ne letos, pa naslednje leto – skoraj gotovo si lahko Norvežani v 2026 obetajo ponovitev pritiskov Trumpa in njegovih simpatizerjev, naj mu dajo nagrado.