Priključitev Krima je potekala neverjetno hitro. Tudi če ruski predsednik Vladimir Putin ni imel posebnih načrtov za to že prej, kakor namigujejo nekateri ruski opozicijski mediji, ampak se je za ta korak odločil po strmoglavljenju ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, kot to razlaga sam.
Janukovič je po večmesečnih protestih v državi "padel" 22. februarja lani. Pet dni kasneje so se na Krimu že pojavili "mali zeleni možici", neidentificirani oboroženi zamaskiranci, ki so močno spominjali na ruske vojake, a zatrjevali, da so predstavniki lokalnih prebivalcev, ki se ne strinjajo z državnim udarom v Kijevu. Zato so izvedli lastnega in v Simferopolu zasedli poslopja regionalnega parlamenta in vlade.
Ukrajinski polotok v Črnem morju je bil sicer že dolgo jabolko spora med Ukrajino in Rusijo. Po drugi svetovni vojni je 26.000 kvadratnih kilometrov veliko območje sprva pripadalo Rusiji, leta 1954 pa ga je sovjetski voditelj Nikita Hruščov priključil rojstni republiki Ukrajini, ki je bila del Sovjetske zveze. Po mnenju Rusov je bila to zgodovinska napaka.
Po osamosvojitvi Ukrajine po razpadu SZ je polotok postal problematičen tudi zaradi velike ruske baze v Sevastopolu, kjer ima že 250 let svoj sedež ruska črnomorska flota. Državi sta zadevo rešili z dogovorom o najemu, ki naj bi se po dopolnitvi leta 2010 iztekel okoli leta 2040.
A očitno je Putin ocenil, da bi bilo bolje, če bi "Krim vrnili Rusiji". Kot je zdaj priznal v dokumentarcu ruske državne televizije Rusija1, se je za to odločil zaradi odstavitve Janukoviča. Prej je sicer vseskozi zatrjeval, da se je Rusija zgolj odzvala na avtohtone želje prebivalcev Krima.
Na Krimu so 16. marca lani izvedli referendum, na katerem je po uradnih podatkih kar 97 odstotkov prebivalcev tega polotoka podprlo priključitev Rusiji. Referendum je potekal mimo vseh standardov in ga razen Rusije ni priznal nihče. Rezultati naj bi bili prirejeni, saj so ga bojkotirali Tatari, ki na Krimu predstavljajo skoraj četrtino od skupno 2,3 milijona prebivalcev.
Blitzkrieg na Krimu je bil zaključen že dva dni kasneje, 18. marca, ko je Putin podpisal zakon o priključitvi Krima Rusiji, in to kljub zgražanju mednarodne skupnosti z EU in ZDA na čelu. Krim je bil in je v srcih ruskih rojakov "neločljiv del Rusije", je zatrdil Putin.
Nemoč EU, zveze Nato in ZDA zaradi očitnega akta agresije stalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov je bila očitna. Zahod je sicer uvedel sankcije proti določenim posameznikom in podjetjem, ki so sodelovali pri aneksaciji, bolj drastične ukrepe s prepovedjo izvoza določenega blaga, ki je dejansko udarila rusko gospodarstvo, je bilo treba počakati do poletja.
Vmes je prišlo še do destabilizacije vzhodnega dela Ukrajine v pokrajinah Doneck in Lugansk. Putin je zahodu začel kazati nov tip t. i. hibridnega vojskovanja - destabilizacije območja z vzpodbujanjem vstaje tamkajšnjih ruskih prebivalcev proti "zatiralski" državi, ki jim nato na pomoč prihiti mati Rusija.
A vstajo naj bi zakuhali predvsem uvoženi borci iz Rusije. Šlo naj bi za prave ruske vojake, ki naj bi jih tja poslala Moskva, kar sicer v Kremlju vztrajno zanikajo. Dopuščajo le možnost, da so se proruskim separatistom pridružili "prostovoljci".
Kijev se tu za razliko od Krima ni predal brez boja. Nove oblasti, ki so prevzele vodenje Ukrajine po strmoglavljenju Janukoviča, so imele sprva velike težave z vzpostavljanjem nadzora v lastnih vrstah in predvsem v oboroženih silah, ki so pokazale katastrofalno slabo pripravljenost.
To je šlo na mlin proruskim upornikom v Donecku in Lugansku, ki so ob izdatni - sicer neuradni - podpori Rusije po vzoru Krima maja izvedli referenduma o neodvisnosti in se odcepili od Ukrajine. A oblasti v Kijevu so se po izvolitvi novega predsednika Petra Porošenka in s pomočjo zahodnih "svetovalcev" le konsolidirale in sprožile "protiteroristično operacijo" na vzhodu države.
Začela se je vojna izčrpavanja, ki je doslej kljub dvema mirovnima dogovoroma iz Minska zahtevala že preko 6000 smrtnih žrtev in na tisoče beguncev.
Konflikt v Ukrajini je obudil hladno vojno med Vzhodom in Zahodom, ki se je končala z razpadom SZ pred skoraj četrt stoletja. To je sicer že ob prihodu na oblast pred 15 leti Putin označil za eno največjih geopolitičnih katastrof 20. stoletja.
Po mnenju Zahoda se je zdaj podal v popravo te napake. Sam po drugi strani odgovornost pripisuje Natu in njegovim stalnim težnjam po, kot pravi, širitvi na "rusko interesno območje", torej na države, ki so nastale na pogorišču SZ.
Prepiri o tem, čigavi argumenti so bolj pravi, se na številnih mednarodnih forumih vrstijo praktično vseskozi. A dejstvo je, da se je z ukrajinsko krizo dokončno porušila varnostna arhitektura v Evropi in svet je postal manj varen. Na kocki je zdaj neprimerno več kot le Krim, ki je za Ukrajino dejansko že izgubljen in ga po letu dni od priključitve v obravnavi konflikta pravzaprav ne omenja nihče več.
