Ko je britanski minister za zdravje Wes Streeting 14. maja odstopil in javno sporočil, da je izgubil zaupanje v premierja Keira Starmerja, je bilo jasno, da britanska politika ne spremlja več običajne vladne krize, temveč začetek odprtega boja za nasledstvo.

Streeting ni bil obrobni minister, ampak eden najbolj prepoznavnih obrazov laburistične vlade in politik, ki ga številni vidijo kot možnega prihodnjega voditelja stranke. Njegov odstop je zato deloval kot politični alarm: če premierja zapuščajo že najbližji sodelavci, potem težava ni več zgolj v slabih volilnih rezultatih, temveč v izgubljeni avtoriteti.

Keir Starmer že od nekdaj deluje zadržano, tehnično natančno, brez velikih gest in teatralnosti, ki ju britanska politika tako rada nagrajuje. Ni politik instinkta in populističnega šarma, temveč človek pravil, postopkov in discipline. Prav zato je ironija njegove sedanje krize toliko večja: mož, ki je po letih brexitskega kaosa in škandalov konservativnih vlad obljubljal stabilnost, je danes sam ujet v vrtinec politične negotovosti.

Streetingova odstopna izjava je bila nenavadno neposredna. Starmerju je očital grob odnos do drugačnih mnenj in opozoril, da premier ne posluša niti lastnih poslancev. Besede so bolele toliko bolj, ker prihajajo iz strankinega desnega krila, ki je Starmerja dolgo podpiralo kot človeka političnega centra.

Hkrati se iz levega krila vse glasneje omenja Angela Rayner, nekdanja namestnica premierja, ki po oprostitvi v davčni aferi znova postaja resna kandidatka za vrh stranke. Laburisti tako niso več le vladajoča stranka v težavah, ampak politično bojišče različnih vizij prihodnosti.

Starmerjeva pot do oblasti je bila dolgo zgodba o vztrajnosti in osebni disciplini. Rodil se je leta 1962 v Southwarku v južnem Londonu in odraščal v skromni družini v Surreyju. Njegova mati je bila medicinska sestra, oče pa orodjar.

Ime Keir je dobil po Keiru Hardieju, enem od ustanoviteljev laburističnega gibanja, kar je skoraj simbolično zaznamovalo njegovo poznejšo politično pot. Bil je prvi član svoje družine z univerzitetno izobrazbo. Po študiju prava je postal ugleden odvetnik za človekove pravice, pozneje pa direktor britanskega javnega tožilstva.

Leta 2014 ga je kraljica Elizabeta II. zaradi zaslug pravosodju povzdignila v viteza, zato nosi naziv »sir« – paradoks za politika laburistične stranke, ki se rada predstavlja kot glas navadnih ljudi.

V politiko je vstopil razmeroma pozno, leta 2015, vendar hitro napredoval. Po porazu laburistov pod Jeremyjem Corbynom je leta 2020 prevzel stranko z obljubo, da jo bo vrnil v politični mainstream. Deloval je kot nasprotje kaotičnih konservativnih premierjev: miren, racionalen in predvidljiv. Ko je leta 2024 postal predsednik vlade, so mnogi v njem videli predvsem človeka, ki bo državo »normaliziral«.

Toda prav ta umirjenost danes postaja njegova slabost. V času politične panike javnost redko nagrajuje previdnost. Po nizu slabih rezultatov na lokalnih in regionalnih volitvah se je proti Starmerju obrnilo več kot 70 poslancev njegove stranke.

Kljub temu vztraja, da ne namerava odstopiti. Njegov tiskovni predstavnik ponavlja, da je premier »osredotočen izključno na vodenje države«, toda britanska politika je neusmiljena do voditeljev, ki izgubijo podporo znotraj lastne stranke. Tam pogosto ni odločilno vprašanje, ali si še lahko premier, ampak ali ti ljudje še verjamejo, da lahko zmagaš na naslednjih volitvah.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.