Bog, kaj se je zgodilo, je drug pogost odziv tistih, ki jih je šokirala zmaga Donalda Trumpa.
Bogataš iz New Yorka je pripravil morda največje presenečenje v zgodovini ameriških predsedniških volitve. Ob lanski napovedi kandidature je bil sprejet s posmehom in že vnaprej odpisan, saj naj mu republikanski establišment ne bi pustil zmagati, so trdili komentatorji. Establišment ga res ni maral in v letu in pol kampanje se je prepad med Trumpom in vodstvom stranke še poglabljal.
A z vsako novo zmago nad tekmeci za nominacijo republikanske stranke je establišment moral priznati, da njihova volilna baza hoče nekaj drugega, kot ji ponujajo iz Washingtona. Trump je močan voditelj in potrebujemo spremembo, so svojo izbiro utemeljevali volivci. Beli delavski razred, ki ga je vodstvo republikancev rado spregleda, je bil jedro Trumpovega uspeha, že kar politično gibanje in ne zgolj volilna baza.
»Ne moreš vselej dobiti, kar želiš, a če se potrudiš, boš ugotovil, da včasih dobiš, kar potrebuješ.« Tak je verz iz pesmi You Can't Always Get What You Want skupine Rolling Stones, ki so jo po Trumpovem prvem nagovoru po izvolitvi zavrteli v dvorani, kjer so njegovo zmago bučno pozdravili tisoči privržencev. Pripravljen sem se učiti in želim biti predsednik vseh Američanov, je dejal zmagovalec, ki je s svojim nastopanjem in izjavami v predsedniški kampanji izvabljal besne odzive lepega števila teh Američanov.
V Belo hišo ga bo pospremilo izjemno nezaupanje in odkrito sovraštvo mnogih rojakov. A tudi tako se da vladati, nekaj podobnega je večino svojih dveh mandatov doživljal odhajajoči predsednik Barack Obama. Trump ima to srečo, da ima na svoji strani vsaj še dve leti republikanski kongres. Resda gre mnogim kongresnikom v nos, še šef kongresnih republikancev Paul Ryan ne more skriti, da ga ne mara, a raje kot z Obamo bodo Ryan in kolegi sodelovali s predsednikom Trumpom.
In zdaj ko je konec, se začnejo ugibanja o demokratu, ki bo Trumpa skušal izzvati čez štiri leta. Seveda, če bo čez štiri leta Amerika še obstajala in se ne bo pogreznila v kaos etničnih, verskih razrednih in drugih spopadov, ki so jih v primeru zmage nasprotnika napovedovali preroki apokalipse na obeh straneh. No, bodimo realni, zmaga Trumpa ni konec sveta, bo pa prinesla kaos v demokratski stranki. Ta je danes dobila dokaz, da je izgubila stik s svojo volilno bazo. Hillary Clinton kot kandidatka je namesto navdušenja izzvala prej odpor in apatijo volilnega telesa in vse preveč volivcev, ki bi morda glasovali za drugega demokratskega kandidata, je raje ostalo doma.
Vsaj za nekoga je to definitiven konec. Za Hillary Clinton je s porazom konec sanj o vrnitvi v Belo hišo, konec je njene politične kariere. Po porazu 2008 je osem let čakala na novo priložnost, zdaj ji niti demokrati ne bodo dali več nove.
