Frančiškanska nuna Juliana Seelmann je bila pred dnevi spoznana za krivo pomoči dvema Nigerijkama pri nedovoljenem bivanju v Nemčiji. Nuno iz samostana Oberzell na jugu Nemčije je doletela globa v višini nekaj sto evrov.
Nigerijki sicer trdita, da sta skušali ubežati pred prisilno prostitucijo v Italiji, kamor sta se po prihodu iz domovine najprej zatekli. Nemške oblasti so ju najprej vrnile nazaj v Italijo, kjer sta morali znova prodajati spolne usluge, nato pa sta uspeli najti pomoč Cerkve oziroma, kot pravijo v Nemčiji, "cerkveni azil".
Ta praksa ima v Nemčiji že dolgo tradicijo. Gre v bistvu za to, da župnije beguncem ponudijo začasno zavetje s ciljem preprečiti njihov izgon in doseči vrnitev ali vsaj ponovno preučitev njihovega azilnega oziroma imigracijskega postopka. V prvi četrtini leta 2018 je Cerkev na ta način preprečila slabih 500 izgonov, a že v letu 2019 je bila nato velika večina tovrstnih primerov zavrnjena.
Nune in duhovniki izpostavljajo četrti člen nemške ustave, ki ljudem zagotavlja svobodo vere in vesti in na to se je sklicevala tudi Seelmannova.
Tožilci po drugi strani vztrajajo, da cerkveni objekti ne uživajo nikakršnega posebnega statusa ter da morata imeti policija in javno tožilstvo dostop do ljudi, ki tam bivajo, da jih izženejo iz države, če so tako odločili pristojni organi. Posledično je bilo kazensko preganjanih več nun in duhovnikov, ker naj bi kršili nemško zakonodajo.
Primer Seelmannove je tretji v zadnjih letih. Lani je odmeval primer Mechthild Thürmer, opatinje samostana na Bavarskem, ki je v minulih desetletjih pomagala številnim beguncem, nato pa jo je po vsem tem času doletela obsodba in kazen v višini 2500 evrov. Pred tem je bil leta 2019 na 3000 evrov globe zaradi pomoči afganistanskemu beguncu obsojen protestantski pastor Ulrich Gampert.
Nobeden od omenjene trojice obsojenih izrečenih glob noče plačati.
Po navedbah poznavalcev je sicer preiskav proti članom cerkve v zadnjih letih še veliko več, a jih večinoma opustijo pred vložitvijo obtožnice.