Pretežno kmetijska dežela velja za najrevnejšo v državi, ta pa nad tem ozemljem praktično nima oblasti, ker na njem vlada 'ndrangheta, ena najmočnejših mafijskih kriminalnih združb na svetu.

Z deževnega letališča v Bologni v drugi polovici oktobra poletimo v Crotone, kjer nas pričaka veliko prijaznejše vreme brez padavin in s temperaturami nad 20 stopinjami Celzija. Letališka zgradba je morda le malo večja od ljubljanske avtobusne postaje, ime pa nosi po znanem starogrškem filozofu in matematiku Pitagori.

Obalni pas okrog mesta Crotone sestavljajo pečine različnih vrst in čudovite plaže. Na sprehodu ob obali opazimo, da so te skoraj popolnoma prazne. Kopalna sezona se namreč v Kalabriji zaključi s septembrom. Vseeno najdemo restavracijo, ki je odprta. Vodi jo čokat možakar temnih, malo daljših, a redkih las.

Andreja Polajnar

Seveda se svetijo. Na njih je obvezen gel. Pri mlajšem natakarju poskusimo naročiti v angleškem jeziku, kajti neredko Kalabrijci govorijo težko razumljivo italijanščino. V njej je precej grških besed. Seveda natakar ob vprašanju, ali govori angleško, le ljubko nagne glavo v stran, se zasmeji in iz grla povleče tisti široki e, kar pomeni, da ne razume nič. Ampak to sploh ne predstavlja nobene težave. Z malo naše pozabljene italijanščine se zmenimo za izjemno bogato in okusno kosilo.

Pozdrav iz kuhinje za eno osebo obsega kar sedem različnih dobrot: arančin (sicer sicilijanska specialiteta), polnjen z 'ndujo, značilno kalabrijsko dimljeno pikantno mehko salamo, kanape s svetovno znano tropejsko čebulo, košček tople in zelo okusne pite, dve vrsti rib (ena na posteljici bergamotke, druga na rukoli), losos s kremastim, maslenim in rahlo kiselkastim sirom burrata ter posipom pistacij, ki tudi rastejo v tej pokrajini, pa še zelo sveža in okusna solata iz hobotnice.

Andreja Polajnar

Z vsem tem potešim svojo lakoto, a sledi zelo okusna rižota z morskimi sadeži kot njihova obvezna predjed. Kar zadeva mene, sem že sita. Vendar kmalu pred seboj dobim še glavno jed: na velikem krožniku velik kos mečarice, ki je poleg tune najpogostejša riba v ponudbi tukajšnjih restavracij. Mamma mia, bi rekli Italijani.

To kar drži. Izjemno okusna riba, ki bi jo lahko jedla vsak dan. Seveda brez sladice pri Italijanih ne gre. K sreči prinesejo »le« sorbet iz bergamotke. To je skrivnostni citrus, ki se je v 18. stoletju pojavil prav v Kalabriji. Nekateri pravijo, da je to križanec med pomarančo in pomelom, drugi pa, da sta za njen sveži okus zaslužna limona in grenka pomaranča.

Andreja Polajnar

Ob zaključku odličnega kosila pa nam postrežejo še s kavo, ki v Italiji nikoli ne razočara. Spremljava ob jedeh so pijače po želji, količina neomejena, cena za to kulinarično doživetje pa 35 evrov. Na koncu se pred nami plaho pojavi drobna ženica. Lastnik jo predstavi kot kuharico in mi ji naklonimo bučen aplavz.

Takrat se sramežljivo nasmeji. Vidno si oddahne. Spozna, da smo z njeno kuhinjo izjemno zadovoljni. Kako tudi ne. Zelo zadovoljen pa je tudi lastnik restavracije, ki mu natakarji nosijo denar, on pa nekaj vpisuje v računalnik. Tako to tukaj gre.

Bogata zgodovina

Še eno mesto na vzhodni obali Kalabrije (celotna kalabrijska obala je dolga skoraj 800 kilometrov) je Rossano. Pristanišče tu je v 2. stoletju zgradil cesar Hadrijan. Mesto je bilo sprva pod rimskim cesarstvom, nato pod bizantinskim. Potem so ga osvojili Normani, kasneje še Španci. Vseeno pa danes velja za eno najbolj bizantinskih mest v Evropi.

Andreja Polajnar

Najbolj je poznano po kamnolomih marmorja in alabastra. Premore znamenito stolnico in grad. Tu je tudi sedež katoliškega nadškofa. Vpliv srednjega veka se še vedno odraža na arhitekturi cerkva. Res veliko Italijanov je vernih, v tej regiji pa še posebej. Pari se praviloma poročajo cerkveno.

V tem mestu tudi prespimo. Hotel s štirimi zvezdicami v Kalabriji za naše razmere pomeni hotel s tremi. Vendar nas pričakata čista soba in dobra večerja. Le zajtrk je bolj minimalističen.

Italijani namreč zajtrku ne posvečajo posebne pozornosti. Majhen toast z marmelado stoje in kava je njihova klasika. Zelo pomembno pa je kosilo. Za to si vzamejo čas in večkrat na poti naletimo na zaprta vrata muzejev, cerkva ali restavracij, ker je to čas kosila z družino.

Andreja Polajnar

Corigliano Calabro s slikovito lego na pobočju kalabrijskega hribovja zjutraj predstavlja kar pošteno kardio vajo. Povzpnemo se do vojvodskega gradu iz časa vladavine Aragoncev.

Stoji prav na vrhu mesteca in je eden od najlepših in najbolje ohranjenih gradov v južni Italiji. Je državni spomenik in zgodovinsko-umetnostno-kulturni muzej. Del gradu pa je namenjen raznim dogodkom, kot so npr. slikarske in fotografske razstave ali konference. Od tod je tudi impresiven pogled na celo mesto in dolino pod njim.

Osem valov migracij

Z obale Jonskega morja, ki je izredno čisto, se vzpnemo v hribovito notranjost (kar 90 odstotkov Kalabrije je hribovite oziroma gorate) in obiščemo vasico Civita, ki leži na skalah 450 metrov nad morjem, v osrčju narodnega parka Pollino, in je živa priča nekdanjih migracij z Balkanskega polotoka, predvsem Albancev, ki so to vasico našli. Za mnoge je najlepša vasica v Italiji.

Andreja Polajnar

Tamkajšnji prebivalci so si za razvedrilo zgradili smejoče se hiške, t. i. kodra hiše. Okna v obliki oči, vrata v obliki ust ... Civita je gnezdo albanske kulture. Iz hiš plapolajo zastave z albanskim orlom, na ulicah slišiš zanimiv jezik, ki ga je Italija zaščitila z zakonom. V muzeju albanske kulture je prikazano, kako so Albanci prišli na to območje.

Danes so namreč ena največjih etničnih skupin v Italiji. Gostilne ponujajo hrano albanskega porekla. Svoje domovine se spominjajo s pesmimi, plesi, kostumi. Na sprehodu po vasici opazim dvojezični napis, ki označuje pot do Hudičevega mostu. Kaže, da Italijani s tem nimajo težav. Ko zapuščamo vasico, se med vožnjo iz radia zasliši pesem Storie, znane italijanske pevke Ane Oxe.

Andreja Polajnar

Pravzaprav je to njeno umetniško ime. Pravi priimek je Hoxha, ki ga je dobila po albanskem očetu. Ali je kaj v sorodu z diktatorjem Enverjem Hoxho, ki je bil vzrok za množične migracije Albancev v Italijo, pa lahko le ugibamo.

Najlepše vasice Italije

Še en kraj ob strmih pobočjih pollinskega hribovja obiščemo. To je slikoviti Altomonte. Seveda je tudi ta uvrščen na seznam I borghi piu belli d'Italia (Najlepše vasi Italije). Tudi srednjeveški Altomonte leži na rtu na približno 455 metrih nadmorske višine.

Andreja Polajnar

Na sprehodu do ostankov teatra, 25 metrov visokega normanskega stolpa (v njem je cisterna za zbiranje deževnice) in stolnice Marije tolažilne, po labirintih, ozkih in strmih uličicah se čudim, kako se domačini pripeljejo do svojih hiš.

Še bolj se čudim parkiranim avtomobilom, ki izkoristijo prav vsak milimeter prostora. Izvem, da je parkiranje z ročno zavoro v Italiji prepovedano. Prav s tem namenom, da nekdo, ki tudi želi parkirati, pa za to nima dovolj prostora, lahko malce popravi lego tvojega vozila in postavi svoje vozilo tik ob tvojem.

Ni še konec z obiski najlepših vasic Italije. Povzpnemo se v mestece Stilo, zgrajeno pod gorskim masivom, na katerem uzremo normansko trdnjavo. Staro vaško jedro z navdušujočo cerkvico v bizantinskem slogu presenetljivo spominja na naše kraje v Posočju. V Stilu pa je tudi samostan klaris.

Andreja Polajnar

Eno noč prespimo v Sidernu. Zgolj prespimo, saj je to sicer turistično mesto bolj poznano kot dom največjih in najpomembnejših klanov 'ndranghete (ime pomeni častna družba), danes najmočnejše mafije v Italiji. Močna je predvsem zato, ker temelji na družinskih in krvnih sorodstvih. Zato ima malo t. i. skesancev.

In kot pravijo tu, mafijo vsrkaš že z materinim mlekom. Vanjo lahko vstopiš tudi s poroko. Naslednji dan se peljemo mimo gorovja Aspromonte, 80 tisoč hektarjev velikega območja, ki je zaščiteno kot narodni park. Služi pa kot zatočišče za to kalabrijsko kriminalno združbo. Jame brez svetlobe so idealne za skrivanje ugrabljenih oseb za čas, ko čakajo na odkupnine. Ampak tega s strani 'ndranghete ni več veliko.

To, pa tudi kraje, razna izsiljevanja, t. i. pobiranja davkov, prepuščajo raznim tolpam. 'Ndrangheta se zadnje čase posveča predvsem trgovini z drogami (ima ekskluzivo pri prodaji kokaina po celem svetu!) in orožjem ter javnimi naročili.

Andreja Polajnar

Prijateljica iz Bologne pravi, da se na severu Italije ne ukvarjajo dosti z jugom države, vendar zadnje čase, ko se bližajo zimske olimpijske igre, ki bodo potekale v Milanu in Cortini d'Ampezzo, večkrat omenjajo kalabrijsko mafijo. Odgovor na vprašanje, ali so njihove lovke posegle tudi v izgradnjo olimpijskih športnih objektov, pa prepuščam vam.

Ameriška diplomatska depeša ocenjuje, da nezakonite dejavnosti 'ndranghete predstavljajo približno tri odstotke italijanskega BDP-ja. Denarja je že toliko, da imajo težave, kako ga oprati. Zadnje čase ga vlagajo v gradnjo turistične infrastrukture.

Mesto stotih zvonov

Gerace je še eno mestece s seznama najlepših v Italiji. Stoji na hribu in cestni vlak nas popelje v ta kraj z bogato zgodovino. Po legendi naj bi prebivalce obale, ki so leta 915 bežali pred napadom Saracenov, vrabec popeljal v gore in ti so tu ustanovili mesto. Pred tem so bili tu gospodarji Rimljani, pa Bizantinci, nekaj časa tudi Normani.

Andreja Polajnar

Sledila je zgodovina Neapeljskega kraljestva, doba aragonskega admirala Rogerja, in v 16. stoletju kneževina Grimaldijev. Novo sodobno mesto je nastalo v 19. stoletju. Leta 1934 pa je ime spremenilo v Locri. Ker je nekoč imelo več kot sto cerkva, je poznano tudi z imenom »Mesto stotih zvonov«.

Glavne znamenitosti mesta so ostanki starega normanskega gradu iz 10. stoletja, ki so ga verjetno začeli graditi Bizantinci, odlično ohranjeno srednjeveško mesto ter normanska stolnica, največja verska stavba v Kalabriji. Trenutno jo obnavljajo, zato si namesto ogleda v bližnjem lokalčku privoščimo kavo in amaro (tradicionalni italijanski liker iz zelišč z območja Sile). Ljubeznivi gostinec k temu za pokušino prijazno primakne še odlično sveže pečeno pecivo iz bergamotke.

Sledi obisk vasice Pentadatillo, še ene nekdanje grške vasice. Ime izhaja iz grščine pente + daktylos in pomeni pet prstov. Oblika gore, ki se večkrat kruši, res spominja na roko s petimi prsti.

Andreja Polajnar

Vasica na višini 250 metrov nad morjem je zaradi potresov zapuščena in je znana kot vasica duhov. O njej tudi kroži nekaj krvavih zgodb in legend. Sem pa radi prihajajo umetniki z vseh koncev sveta. Vsako leto se tu odvija festival kratkega filma.

Mi pa ob našem ogledu naletimo le na peščico enako radovednih turistov in zgolj enega domačina, ki na razgledni točki ponuja lokalno sadje. Na njegovi stojnici ne manjkajo niti sadeži kaktusa opuncije, ki na obalnem delu Kalabrije dozorevajo ravno ta čas.

Iz mesta duhov nas pot vodi v Reggio Calabria, s približno 170 tisoč prebivalci največje kalabrijsko mesto blizu središča Sredozemlja, s prijetno lego v objemu masiva Aspromonte ob Mesinski ožini.

Leži na samem prstu italijanskega škornja. Zgodovinsko, kulturno in gospodarsko je močno povezano z mestom Messina na Siciliji. Že od leta 1960 se trudijo, da bi med tema dvema mestoma, ki ju ločuje zgolj 3,2 kilometra morja, zgradili most. Vlada Silvia Berlusconija je to že skoraj uresničila, a so tik pred sklenitvijo dogovora od projekta odstopili.

Andreja Polajnar

Razlog naj bi bilo vmešavanje mafije, ki v tem prostoru obvladuje javna naročila. Menda pa se tudi sedanja premierka Giorgia Meloni strinja z izgradnjo tega mostu. Ta bi omogočil še boljšo povezavo med celinskim delom Italije in njenim največjim otokom Sicilijo. Veliko mladih od tod pride v Reggio (tako mu pravijo Italijani), saj je tu univerzitetni sedež.

Predvsem je pomembna turistična fakulteta, kajti turizem postaja vodilna panoga v celotni Kalabriji. Mesto se ponaša z obzidjem starodavnega grškega mesta, z gradom, ki je zdaj dom umetniških razstav, stolnico, ponovno zgrajeno po potresu v Messini leta 1908 (eden najhujših potresov v sodobni zahodnoevropski zgodovini), nekaj cerkvami in muzeji, med katerimi je celo muzej mafije.

Premore tudi nekaj čudovitih botaničnih vrtov s pogledom na morje. Promenada Lungomare Falcomata je po besedah pesnika Gabriela D'Annunzia najlepši kilometer Italije. Pravi užitek se je sprehajati tam, kjer opazim nekaj ostankov rimskih term.

V tem mestu, ki je nekaj časa pripadalo Grkom, Rimljanom, Arabcem, Normanom, Anžujcem in tudi Aragoncem, se je rodil znani modni oblikovalec in poslovnež Gianni Versace.

Pravijo, da je ta kraj, kjer je tudi odraščal, močno vplival na njegovo kariero. Morda ga je navdihovala svila, narejena iz murv, ki rastejo tu, ali pa bergamot z obalnega pasu, ki se uporablja pri proizvodnji parfumov.

Med Scilo in Karibdo

Ob koncu dneva pa še skok v ribiško vasico Scilla na obali Tirenskega morja. Ta nas spomni na Homerjevo mitološko zgodbo o Odiseju ter pošastih Scili in Karibdi, ki naj bi se odvijala prav tu. Vpis na seznam najlepših krajev Italije si je mestece s čudovito plažo in gradom Ruffo kalabrijskih vojvod, trdnjavo, ki gleda na plažo, ter svetilnikom na terasi nedvomno zaslužilo.

Andreja Polajnar

Nekateri trdijo, da so to obalno območje prvi naselili tirenski pirati leta 493 pr. n. št., drugi pa pravijo, da je bilo naseljeno že v času trojanske vojne v 12. stoletju pr. n. št. Ime je dobilo po mitološki figuri Scili, ki jo je čarovnica Kirka spremenila v grozljivo šesteroglavo pošast. Ta je uničila vsako ladjo, ki je plula skozi Mesinski preliv.

Iz Scille je vidna Sicilija, ki leži nasproti, ob dobri vidljivosti pa tudi otok Stromboli. S prijateljicami se sprehodimo po stari ribiški četrti Chianalea. Ker se počasi že mrači, je ulov ribičev že davno pospravljen.

Le nekateri se še ukvarjajo s krpanjem mrež in popravljanjem čolnov, ptice pa odnašajo ostanke rib. V eni od kamnitih hiš, ki se dobesedno spajajo z morjem, je tudi majhna gostilna. Tam naročimo pijačo, ampak prijazni natakar nam k pijači doda tudi krožnik ocvrtih lignjev in zapoje tisto znano pesem Tota Cutugna L'Italiano.

Andreja Polajnar

Dva dneva pa posvetimo Tropei. To je prikupno letovišče s peščenimi plažami, ki je zraslo na skali s pogledom na Tirensko morje. Legenda nakazuje, da je mesto ustanovil Herkul.

Leta 2021 je bilo izbrano za najlepšo vas v Italiji. Poleg pridelave, predelave in trženja rdeče čebule prinaša največ denarja turizem. Štiri dekleta si v tem času damo duška s sprehodi, nakupovanjem in pokušanjem kalabrijske kulinarike. V eni od restavracij lastnik pove, da boljših gostov letos še ni imel. Italijani pač ne skoparijo s komplimenti.

Biser Sredozemlja

Zadnji dan našega potepanja po čudoviti Kalabriji se na poti proti letališču ustavimo na rtu Capo Vaticano. Na samem rtu na približno 100 metrih nadmorske višine je tudi svetilnik, zgrajen leta 1870. Z rta je širok pogled na ožino med Kalabrijo in Sicilijo, vulkan Etno in vse Eolske otoke.

Andreja Polajnar

V času Velike Grčije je gostil orakelj, h kateremu so se pomorščaki zatekali, da bi izvedeli za prihodnost, preden so se podali skozi nevarne vode Mesinskega preliva. Zaradi strateške lege ob obali je bil tudi pomembna točka pomorske trgovine. Nam pa rt predstavlja izjemno kuliso za naše fotografiranje.

Kasneje pa še vožnja do Santa Severine, še enega mesteca iz kategorije najlepših mest. Mesto so si skozi zgodovino podajali Arabci, Bizantinci, Normani, Švabi, Aragonci, Burboni.

Andreja Polajnar

Danes mesto krasita odlično ohranjen normanski grad iz 11. stoletja in stolnica iz 13. stoletja, v kateri se je ravno tisti dan poročil mlad par. Kakor veleva tamkajšnji običaj, ju po končanem obredu ob izhodu svatje zasujejo z bonboni.

Mimoidoči pobirajo sladkarije, jaz opazujem srečna mladoporočenca, ki se z nizkim športnim avtom z odprto streho in glasnim hupanjem po ozkih uličicah odpeljeta v dolino.

V neposredni bližini gradu nato še zadnjič zavijemo na kosilo. V restavraciji še enkrat dobimo potrditev, da je kalabrijska kuhinja odlična. Lep zaključek potovanja, sploh če ti lastnik restavracije zatrdi, da so Slovenke najlepše ženske. Če bi mu povedale, da smo iz Kanade, bi to bile Kanadčanke. Tako je pač v Italiji.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.