Kako zajeziti poplavo beguncev

Kam nas je pripeljalo mencanje EU, Nata in OZN, smo videli od blizu, ko je razpadala Jugoslavija. Šele ko je general Wessley K. Clark udaril po samem izvoru zla ter dobra dva meseca bombardiral strateške cilje v Beogradu in Srbiji, se je jugovojska umaknila s Kosova in sistematično pobijanje se je končalo. Glavni krivec za številne poboje in škodo ob razpadu Jugoslavije, Slobodan Milošević, ki se mu je ponesrečila ustanovitev t. i. »Velike Srbije«, pa se je pokončal kar sam, potem ko je na sodišču v Haagu spoznal, da ga čaka dosmrtni zapor. Mimogrede, Slovenci pa še vedno čakamo, da nam bodo Srbi povrnili vso škodo, ki so nam jo povzročili, preden je odšel zadnji vojak jugovojske. (Npr. na radijskih in TV-oddajnikih, v Gornji Radgoni, na izropanih vojaških objektih, na radarski postaji na Ljubljanskem vrhu in še bi lahko naštevali.)

V poplavi beguncev, ki pljuska v Evropo, pa vidimo približno polovico za boj sposobnih moških. Jasno je, da ti neorganizirani fantje in možje ne morejo kot posamezniki storiti ničesar proti organiziranim in dobro oboroženim islamskim skrajnežem. Po različnih ocenah je samo letos prišlo v Evropo že kakih 300.000 beguncev, beremo pa, da jih namerava samo Nemčija sprejeti kar 800.000. Če bi npr. kakih 400.000 teh za boj sposobnih moških takoj vpoklicali v vojsko, jih izurili v posebnih enotah, njihovim družinam pa zagotovili začasen azil in človeka vredno bivanje, dokler se razmere v njihovi državi ne normalizirajo, bi bila slika precej bolj optimistična. Seveda bi morali zanesljive in za osvoboditev svoje dežele zagrete oficirje najti med prvimi prišleki, ki so prišli že pred leti in so se disciplinirano asimilirali. Da bi znali jezik rekrutov, verjetno pa bi bili celo iste vere. Kot pri vsaki vojski bi morali novinci priseči na svojega boga, torej na Alaha. V zvezi s tem bi jim morali tudi razložiti, da tistega, ki bi prisego prelomil, čaka strelski vod. Tiste, ki se tej vojski ne bi hoteli pridružiti, pa bi z njihovimi družinami morali takoj poslali nazaj v državo, od koder so zbežali.

Če bi npr. kakih 400.000 beguncev, za boj sposobnih moških, takoj vpoklicali v vojsko, jih izurili v posebnih enotah, njihovim družinam pa zagotovili začasen azil in človeka vredno bivanje, dokler se razmere v njihovi državi ne normalizirajo, bi bila slika precej bolj optimistična.

Naj spomnimo, da smo si tudi Evropejci pridobili in obdržali države, v kakršnih živimo danes, z vojskovanjem in nismo bežali drugam. (Npr. Slovenci nismo zbežali pred turškimi vpadi in smo nazadnje pomagali premagati Turke pri Sisku, ne pred Srbi, ki so naivno pričakovali, da bomo ob napadu jugovojske takoj pobegnili čez Karavanke v Avstrijo.) Potem bi teh 400.000 izurjenih vojakov najprej poslali npr. v Libijo, od koder prihaja največji val beguncev, kot organizirano kopensko vojsko, podprto z letalstvom, mornarico Nata in s satelitskim opazovanjem. Takšna in tolikšna vojska bi imela motivacijo, saj bi se bojevala proti tistim, ki so krivi za poboje njihovih svojcev, zaradi česar so morale cele družine zapustiti domove in domovino ter iskati zatočišča v tujih deželah. To bi zaustavilo reko beguncev, ki sedaj nepretrgoma priteka v Italijo. Ko bi se v razmere v Libiji uredile, bi lahko tja vrnili njihove družine. Potem bi poslali podobno vojsko še v bolj južne afriške oziroma bližnjevzhodne dežele, od koder prihajajo begunci, in postopoma še tam uredili razmere. To bi bilo toliko lažje storiti, ker bi bila vojska sestavljena iz beguncev domačinov. Poznala bi tamkajšnje razmere in bi se bojevala za svoje družine ter za svoj obstoj. O tem, kako naj bi v taki vojski lahko združili sunite in šiite, ki se gledajo kot pes in mačka, pa nimam nobene primerne zamisli, saj premalo poznam to problematiko. Verjetno bi morali oblikovati posebne enote za ene in druge ter jih pošiljati v različne države.

V poplavi beguncev, ki pljuska v Evropo, vidimo približno polovico za boj sposobnih moških.

Začasna nastanitev družin pa bi stala precej denarja, ki bi lahko prispevale z nafto bogate arabske države, namesto da z njim podpirajo graditev razkošnih mošej po Evropi. Npr. za gradnjo monumentalne mošeje v Sarajevu je (danes že pokojni) kralj Fahd iz Združenih arabskih emiratov prispeval kar 20 milijonov dolarjev! V njej je prostora za 5000 vernikov, zato velja za največjo v Evropi. (Glej In heiliger Mission, Spiegel 50/2003!). V sarajevski mošeji, kamor še vedno pritekajo savdski milijoni, se kotijo islamski skrajneži, ki se potem širijo naprej po Evropi, obenem pa povzročajo glavobol bosanski vladi, ki jih poskuša obvladati. Zato, pravijo islamisti, da je ta mogočna zgradba strateškega pomena. Še ena taka strateška naložba pa se že uresničuje v Ljubljani. Kakšna je ta strategija, vidimo v poplavi muslimanov, ki se zgrinjajo v Evropo in zahtevajo, da bi bilo za prišleke vse urejeno po šeriatskem pravu. Da bi tako rekoč že prišli »na postlano«. V Makedoniji so begunci celo zavrnili hrano v paketih Rdečega križa, ker je to »neverniško« znamenje. Če so azilanti v večjih skupinah, postanejo nasilni, kradejo, pretepajo ženske in jih posiljujejo, kot smo brali v Reporterju 31. avgusta. In če so lahko dali 20 milijonov dolarjev za razkošno mošejo v Sarajevu, zakaj ne bi v Združenih arabskih emiratih, morda še v enako bogatem Kuvajtu za enak denar zgradili urejena begunska taborišča za družine prej omenjenih 400.000 muslimanskih bojevnikov, medtem ko bi ti vzpostavljali red v državah, iz katerih so pribežali?

Drug problem je onemogočiti financiranje in oboroževanje Islamske države, kjer prav gotovo ne izkopavajo orožja in denarja iz saharskega peska. V zvezi s tem naj na kratko opišem en zanimiv primer. Oktobra leta 1985 so pripadniki Hezbolaha, ki jih je vodil Imad Mughnija, ugrabili v Bejrutu štiri sovjetske diplomate – političnega atašeja, zdravnika in dva oficirja KGB. Šiit Mughnija, ki je dobival podporo iz Irana, je poskušal prisiliti sovjetsko stran v pogajanja za bogato odkupnino, vendar Rusi niso popustili. Da bi jih zmehčal, je Mughnija dal ubiti enega od ugrabljencev. Takoj nato so iz Moskve sporočili v Teheran  (pazite, v Teheran, ne v Bejrut!), da bodo vrgli atomsko bombo na iransko sveto mesto Qom, ki je kakih 15 km južno od Teherana, če pri priči ne osvobodijo vseh treh še živih ugrabljencev. Takoj so jih izpustili! Precej več podrobnosti o tem je na straneh 135–136 v knjigi John R. Schindlerja  Unholy Terror: Bosnia, Al-Qa'ida, and the Rise of Global Djihad, ISBN 978-0-7603-3003-6. Kolikor vem, od takrat pripadniki Hezbolaha še niso ugrabili nobenega sovjetskega oziroma ruskega državljana več, kaj šele da bi mu javno odsekali glavo. Ker sem proti uporabi jedrskega orožja, ne bi rad svetoval podobnih rešitev še za prihodnje ugrabljence. Vendar je primer sam po sebi zelo zanimiv, saj napeljuje na sum, da podpirajo Islamsko republiko bogate arabske države.

V zadnjih novicah naših medijev smo izvedeli, da naša država – razen ponujenega človekoljubja in usmiljenja v nekaj begunskih centrih – ni pripravljena še na ničesar drugega, kar bi lahko s seboj prinesli begunci. Kako pripravljeni so prihajajoči muslimani na sožitje z našo, evropsko kulturo pa pokaže naslednji primer: v do zadnjega kotička napolnjenem čolnu so se vozili muslimanski in katoliški begunce iz Libije. Ko so prišli na odprto morje, pa so muslimani pometali vse katoličane v morje.

Hvala lepa za tako sožitje!