Kraj, kjer smo gradili, točneje bivali, se imenuje Dipajal, leži na 900 metrih nadmorske višine, med hribovjem, ki zapira pot proti Indiji, na drugi strani je Himalajsko pogorje, nato Himalaja. V dolino Dipajal je mogoče priti le s helikopterjem ali od prve ceste v sedmih ali osmih dneh hoje oziroma iz te doline do prve ceste, čez precej visoko hribovje, do nižin Nepala in nato po ravnini, imenovani Terai, do Indije.

V tiskani izdaji in v Trafiki24 več o gradnji hidroelektrarne, ki je bila darilo diktatorja Tita nepalskemu kralju; kako se je avtor sploh pridružil projektu; o centrali v nepristopni soteski; kako je stranišče delavcev iz tujine postalo senzacija med domačini; kako so se tujci sooči s kastnim sistemom in kakšne probleme je povzročal; zakaj je bilo treba hrano dostavljati z letalom; o glavobolih zaradi monsunskega vremena; kaj se je po odhodu delavcev iz tedanje Jugoslavije zgodilo s hidroelektrarno.