Leta 1992, dve leti po padcu berlinskega zidu in leto po razpadu Sovjetske zveze, je mladi ameriški politolog japonskih korenin Francis Fukuyama objavil knjigo Konec zgodovine in zadnji človek (izvirnik The end of history and the last man). V knjigi, ki je razširitev njegovega eseja Konec zgodovine? iz leta 1989, je v optimističnem slogu zmago demokracije nad komunizmom videl kot napoved nove dobe, ki jo bodo zaznamovale vzpon liberalnih vlad in širjenje prostih trgov.
To bo konec družbenoekonomske evolucije človeštva, saj se bodo zahodne demokratične ideje uveljavile po vsem svetu. A ta optimistična napoved se je izkazala za zmotno. Zdaj je bil Fukuyama star 66 let in iz optimista se je spremenil v svarilca, piše nemški tednik Focus.
V svoj novi knjigi Identiteta, ki je v ZDA izšla lani septembra, tako Fukuyama svareče piše, da je vizija svobodnega svetovnega reda ogrožena. A drugače od časov hladne vojne, ko je grožnja prihajala od zunaj, zdaj prihaja od znotraj, iz samega osrčja prebivalcev. Ta grožnja se kaže v besu ljudi do oblasti, nastala je renesansa desnih voditeljev, kot so Viktor Orban, Recep Tayyip Erdogan, Jair Bolsonaro in Donald Trump.
Fukuyama pojasnjuje, da so številni aktivisti levice na delavski razred, ki je bil temeljna volilna baza levih strank, začeli gledati kot na privilegirani sloj, ki nima empatije do priseljencev in etničnih manjšin. Levica se je zato usmerila na pridobivanja glasov iz drugih skupin prebivalcev. To je bil začetek identitetne politike. Tako politiko so začeli med drugim uveljavljati demokrati v ZDA, socialisti v Franciji in socialdemokrati v Nemčiji, pripeljala pa je do izgube glasov med delavci.
Fukuyama je prepričan, da je nujna politika, ki bo spet povezala ljudi in da je potrebno na novo določiti nacionalno identiteto, da bo v skladu s kulturno raznolikostjo, ki je značilna za večino razvitih družb.
Ko je na primer SPD leta 2015 podprla begunsko politiko Angele Merkel, je doživela osip glasov. Hkrati z identitetno politiko je v družbi vse bolj naraščala politična korektnost. O čim več stvareh se zaradi občutljivosti ni smelo več javno govoriti. Ta vzpon politične korektnosti je mobiliziral desne stranke. Eden od razlogov, zakaj imajo volivci radi Trumpa, je, da jih je osvobodil pritiska, da morajo v javnosti nastopati politično korektni.
Ta knjiga ne bi bila napisana, če Trump novembra 2016 ne bi bil izvoljen za predsednika ZDA, pravi Fukuyama, ki je kritičen do vzpona karizmatičnih populističnih politikov, ki zmagujejo na volitvah z glasovi posameznih etičnih skupin, pri čemer izključujejo velik del prebivalstva ter napadajo medije in sodstvo.
Slavni politolog tudi opozarja, da so družbe vse bolj razklane, kar ovira izvajanje politike. Slaba napoved je, da tej razklanosti ni videti konca. Tako so na primer zagovorniki brexita pripravljeni tudi na poslabšanje lastnega položaja, samo da bi spet dobili svojo državo. Fukuyama je prepričan, da je nujna politika, ki bo spet povezala ljudi in da je potrebno na novo določiti nacionalno identiteto, da bo v skladu s kulturno raznolikostjo, ki je značilna za večino razvitih družb, še piše Focus.