Zakaj takšna naklonjenost avtokratskemu režimu, ki ga pestijo mednarodne sankcije in s katerim naj Slovenija ne imela prav dosti skupnih točk? Gre zgolj za ekonomski pragmatizem, morebiti obujanje neuvrščenosti ali pa je v ozadju še kaj več? Koliko ima pri tem prstov zraven tudi nikoli sankcionirano pranje iranskega denarja v NLB?

V Iranu je bilo leto, ki se izteka, praznično. Pa ne za mnoge navadne ljudi, ki jih teokratski režim dnevno trpinči. 2024 je bilo jubilejno leto za režim, ki je praznoval 45-letnico oblasti. Na začetku leta 1979 se je v Teheran iz Pariza vrnil ajatola Homeini, zlovešči obraz iranske revolucije, zaradi katere Iranke še danes nimajo določenih pravic, ki so za Slovenke samoumevne. Tistega leta, ko je ajatola iz letala Air France stopil na domača tla, so se njegovi ljudje v Bejrutu sestali s predstavniki prijateljske neuvrščene države, Titove Jugoslavije.

Profimedia

Na izpostavi Ljubljanske banke v libanonski prestolnici so se dogovorili za sodelovanje – naši bančniki so Irancem, ki so jih takrat že doletele mednarodne sankcije, obljubili, da bodo v Švici odprli račun, prek katerega bo teheranski režim lahko obšel mednarodni embargo. Toda Ljubljanska banka je, opogumljena s podporo politike, naredila še korak več: v Teheranu je odprla svojo ekspozituro. K temu podatku se bomo še vrnili.

Razumevanje za iranska stališča

Zunanje ministrstvo Islamske republike Iran je konec novembra izdalo kratko sporočilo za javnost o srečanju njihovega zunanjega ministra Sejeda Abasa Aragčija s slovensko kolegico Tanjo Fajon ob robu 10. foruma Civilizacijskega zavezništva Združenih narodov, ki je potekal na Portugalskem. »Razpravljala sta o vprašanjih, povezanih z bilateralnimi odnosi, regionalnimi in mednarodnimi dogodki ter vezmi med Iranom in Evropo,« se je glasil uvodni del izjave. V nadaljevanju pa izvemo, da je iranski minister izpostavil, da sankcije in pritisk proti njegovi državi ne le da kršijo mednarodno pravo in Ustanovno listino OZN, ampak da so se izkazale tudi kot neučinkovite.

Zahodna Azija, kot Iranci imenujejo Bližnji vzhod, je v izjemno nevarnem stanju zaradi genocida, ki ga izvaja cionistični režim, in zaradi cionistične agresije proti Libanonu in drugim državam v regiji, je povedal Aragči. Tanja Fajon je priznala Iranu pomembno vlogo v »Zahodni Aziji« in njegove prispevke k varovanju regionalnega miru in stabilnosti. Tako so vsaj njene besede povzeli Iranci, veseli, da imajo na Zahodu vsaj nekoga, ki jih posluša in kaže razumevanje za njihov koncept stabilnosti in miru. Zahod temu reče podpora terorizmu od Libanona čez Gazo do Jemna.

X.com/MZEZ

Toda to nikakor ni bil edini kontakt slovenske zunanje ministrice z iranskim kolegom letos. Začelo se je že januarja v švicarskem Davosu, kjer se je Fajonova sestala z iranskim šefom diplomacije Amirabdulahijanom ob robu Svetovnega gospodarskega foruma. Z njim se je potem pogovarjala po telefonu tudi 16. aprila, ko sta govorila skoraj izključno o razmerah v Gazi. Iranci so pogovor povzeli takole: Amirabdulahijan je ostro obsodil potezo cionističnega režima, da z napadom na iransko diplomatsko misijo v Damasku krši suverenost Islamske republike.

Iran je pričakoval, da bo varnostni svet obsodil to dejanje agresije, vendar so Združene države in dve evropski državi preprečili sprejem izjave, ki bi obsodila to grobo kršitev. Iranski minister je dodal, da je v odgovor Iran izvedel preračunano operacijo, ki je skladna s pravico legitimne obrambe pred agresijo.

V Davosu sta se ministra videla le nekaj mesecev po sestanku v palači Združenih narodov v New Yorku, ko je bila Slovenija že izvoljena za nestalno članico varnostnega sveta v mandatu 2024–2025. S tem se je gotovo povečal tudi iranski interes za sodelovanje, zlasti na področju političnih konzultacij in konzularnega dela.

Slovenija se je namreč pokazala kot šibka točka Evropske unije, zato so zviti Iranci med pogovori s Tanjo Fajon takoj izpostavili tudi pomembnost parlamentarnega sodelovanja s Slovenijo in predlagali ustanovitev skupine prijateljstva. Očitno so Amirabdulahijana slabo informirali, saj takšni skupini že obstajata, leta 2013 je Skupina prijateljstva s Slovenijo Islamske posvetovalne skupščine, kot se imenuje iranski parlament, obiskala našo državo. V državnem zboru je takrat obstajala tudi Skupina prijateljstva z Iranom, ki jo je vodil tedanji poslanec Ivan Vogrin.

Ključno je seveda vprašanje, ali nenavadno pogosti in tesni stiki na politični ravni odsevajo tudi gospodarsko sodelovanje. Statistični podatki temu absolutno ne pritrjujejo, kajti blagovna menjava med državama v lanskem letu je znašala 44 milijonov evrov, pri čemer je bil uvoz 5, izvoz pa 39 milijonov evrov. Za boljšo sliko: blagovna menjava z Izraelom je lani znašala 280 milijonov. Izrael je tako pristal na 32., Iran pa na 66. mestu najpomembnejših trgovinskih partnerjev Slovenije v blagovni menjavi.

Primož Lavre

Z iranskim kolegom se Tanja Fajon potem nikoli več ni pogovarjala, saj je Amirabdulahijan skupaj s predsednikom države umrl v letalski nesreči maja letos na severu Irana. V zasebnih krogih naj bi povedala, da jo je njegova smrt pretresla in da ga je imela za iskrenega sogovornika.

Obsodbe cionističnega režima

Slovenske zunanja ministrica se je z iranskim kolegom – po smrti Amirabdulahijana je bil začasno to Ali Bageri – ponovno pogovarjala 8. avgusta, tokrat po telefonu. V Teheranu so brž objavili uradni komunike, v katerem je pisalo, da sta ministra govorila o pomembnosti vloge Islamske republike Iran pri ohranjanju miru in stabilnosti v regiji, o nujnosti ustavitve genocida v Gazi in obsodbi cionističnega režima zaradi kršitev mednarodnega prava.

»Cionisti izvajajo tudi teroristične akcije proti civilnim objektom v Jemnu, Libanonu in nazadnje Teheranu,« je Tanji Fajon povedal Bageri, ki je bil presenečen nad molkom evropskih držav (Slovenije ni bilo med njima, op. av.) in zavrnitvi vseh izjav v varnostnem svetu, ki bi obsodili agresije cionističnega režima na Teheran, Jemen in Libanon.

Prav tako se je Bageri vprašal, zakaj evropske države niso obsodile atentata na vodjo političnega krila Hamasa Hanijo, in dodal: »Islamska republika bo brez dvoma uveljavljala svojo legitimno in neodtujljivo pravico do obrambe svoje varnosti, suverenosti in ozemeljske celovitosti s ciljem zagotavljanja odvračanja agresivnih dejanj cionističnega režima … Iran bo zagotavljal varnost in stabilnost v Zahodni Aziji.«

Tanja Fajon, pravi izjava, je ponovno potrdila iransko pravico do samoobrambe in poudarila ključno vlogo Irana v regiji: »Obsojamo vsakršno kršitev mednarodnega prava in upamo, da bodo vse strani ohranile zadržanost, modrost in preudarnost za zagotavljanje regionalne stabilnosti.«

Pri vseh teh srečanjih in pogovorih je opaziti očitno neravnovesje med sogovornikoma: medtem ko iranska stran dosledno govori o zločinskih cionistih in svoji pravici, da obračuna z njimi, je slovenska zunanja ministrica brezbarvna v stališčih Slovenije, nikoli tudi ne omenja skupne evropske zunanje politike. Kot da naša država ne bi bila članica Evropske unije, pač pa v podobni vlogi kot recimo Srbija ali Bosna in Hercegovina.

Daniel Novakovič/STA

Fajonova se ni oglasila niti glede odločitve iranskega režima, ki je pred dvema letoma na seznam »sankcioniranih posameznikov« iz Evropske unije uvrsti tudi slovenskega evroposlanca Milana Zvera, in sicer zato, ker je zaradi smrti Maše Amini sodeloval v neformalni skupini Evropskega parlamenta z imenom Prijatelji svobodnega Irana. V Teheranu nanjo gledajo kot sovražni element, Evropska unija pa je, kot vemo, prav zaradi policijske represije nad protestniki v Iranu uvedla sankcije proti islamski republiki, ki jim je kasneje dodala še dodatne sankcije zaradi dobav brezpilotnikov šahed Rusiji.

Pri dialogu Tanje Fajon z Iranom zbode v oči tudi dejstvo, da po razpoložljiivih podatkih nikoli ni opozorila Irana, da z dobavami brezpilotnih letalnikov Putinovemu režimu sodeluje v ruski agresiji na Ukrajini.

Kakšna je dejanska vloga Slovenije?

Če bi šlo zgolj za stike med državama v okviru nestalnega članstva v Varnostnem svetu ZN , potem bi morda aktivnost Tanje Fajon lahko razumeti tudi v posredniškem smislu, torej da prenaša sporočila nekoga drugega, ki z Iranci ne more formalno komunicirati. To bi bili seveda lahko Američani, na to nas je opozorilo tudi nekaj sogovornikov, ki pa se niso želeli izpostaviti. Po njihovi interpretaciji je to edini razlog za tako intenzivne stike, ki jih zgolj nestalno članstvo v varnostnem svetu ne more v celoti pojasniti, jih pa lahko opraviči. Običajno so Američani za posrednike angažirali nevtralne dežele, denimo Švico ali katero od skandinavskih držav. Toda zakaj bi v primeru Irana potrebovali prav Slovenijo?

Teatralnih predstav v varnostnem svetu bo konec, prav tako tudi neuvrščene zunanje politike Samuela Žbogarja in Tanje Fajon, ki se jo je zaradi naklonjenosti iranskemu režimu prijel vzdevek Teheranska Tanja. S Trumpom prihajajo nova pravila igre tako v Ukrajini kot na Bližnjem vzhodu.

Morda je odgovor v zgodovini odnosov in določenem zaupanju, ki se je spletlo že konec sedemdesetih med Slovenijo in Islamsko republiko. V uvodu smo omenili vlogo tedanje Ljubljanske banke pri »obvodu« mednarodnih sankcij zoper revolucionarni režim v Teheranu, ki je strmoglavil prozahodnega šaha Rezo Pahlavija. Jasno je, da je LB že v času socialistične in neuvrščene Jugoslavije pogosto opravljala finančne posle, ki jih ugledne evropske ali celo ameriške banke niso mogle oziroma smele. Če v to kategorijo sodi tudi pranje denarja, si lahko odgovorite kar sami …

Skratka, slovensko-iranski odnosi so presenetljivo tesni in jih slovenska osamosvojitev ni pretrgala. Vezi, ki so jih slovenski bančniki leta 1979 spletli z Iranci v Bejrutu, so se ohranile. Potemtakem ne sme biti presenetljivo, če je slovensko veleposlaništvo v Teheranu, prvič odprto že leta 1993, za svoje uporabilo kar prostore Ljubljanske banke. Med kriznimi časi (2013) so ga zaradi varčevanja sicer za nekaj let zaprli, vendar ga je slovesno spet odprl predsednik Borut Pahor, ki je konec novembra 2016 s kar 80-člansko (!) politično-gospodarsko delegacijo v snežnem metežu obiskal iranskega predsednika Rohanija.

Pahor ga je tedaj povabil na obisk v Sloveniji, vendar Rohani potem nikoli ni prišel, njegov naslednik Raisi pa je letos maja umrl v letalski nesreči. Upajmo, da sedanjemu predsedniku Pezeškijanu za slovensko povabilo niso povedali, kajti predstavljate si, da v teh napetih razmerah k nam pride na državniški obisk iranski predsednik, sprejme pa ga gostiteljica, predsednica Nataša Pirc Musar. Kak signal bi bil to zaveznikom v EU in Natu?

Marko Vavpotič

Za Pahorjevo predsednikovanje, predsednik je z obiskom Teherana pretrgal zahodno osamitev teokratskega režima, nasploh lahko rečemo, da vsaj glede nekaterih mednarodnih obiskov ni bilo najbolj posrečeno. Spomnimo se samo Gadafija in njegovih kamel. Med obiskom Irana pa se je srečal tudi z ajatolo Homeinijem, vrhovnim verskim poglavarjem, ki je še vedno bil zanimiv, ker je lahko nenapovedano nastopil pred iranskim parlamentom, kar je čast, ki so jo v preteklosti imeli le redki voditelji. Pahorju so režimski mediji prav tako namenili veliko pozornost. Kako to?

Iransko pranje denarja v NLB

Najverjetnejši odgovor je ta, da so želeli poudariti konec mednarodne, sploh zahodne osamitve Irana. Slovenija je ne glede na vse članica Evropske unije po vseh kriterijih zahodna država in pairovsko se da to dobro izkoristiti. Sploh po sklenitvi jedrskega sporazuma med Iranom in Zahodom se je sprva zdelo, da se bodo odnosi naglo izboljšali, vendar je po Obami prišel Donald Trump in resetiral odnose, ki so ponovno postali sovražni. Toda slovenska diplomacija se je zadnjih osem let, kolikor je minilo od Pahorjevega pompoznega obiska, sprenevedala, da je Iran neproblematična, pravzaprav prijateljska država in velika poslovna priložnost za slovensko gospodarstvo.

Slovensko-iranski odnosi brez dvoma izstopajo v bilateralnosti, saj z nobeno drugo državo na Bližnjem vzhodu Slovenija nima tako poglobljenih odnosov. Tudi z državami Perzijskega zaliva – od Kuvajta prek Katarja in Združenih arabskih emiratov do Savdske Arabije – nimamo takšne zgodovine bilateralnih odnosov, pa je Katar glavni sponzor ljubljanske džamije, Združeni arabski emirati, kjer je po novem tudi slovensko veleposlaništvo, na drugi strani postajajo gospodarski partner.

STA

Iran ima od leta 2010 v Ljubljani veleposlaništvo, ki je bilo odprto v času, ko je iranski državljan Iraj Farrokh prek Nove ljubljanske banke opravil za približno milijardo dolarjev transakcij. Zakaj je to pomembno? Zato, ker so bile iranske banke (tudi) tedaj pod embargom, njihove mednarodne transakcije zelo omejene in potrebovale so »obvod«.

Parlamentarna preiskovalna komisija za bančni primanjkljaj, ki jo je vodil Anže Logar, je na to, kar je potem postala ena največjih afer v zgodovini slovenskega bančništva (Iran-NLB-Gate) naletela skorajda po naključju. Kasneje se je ugotovilo, da so Iranci Slovenijo izbrali načrtno, torej kot državo s slabimi regulatorji, ohlapnimi predpisi glede preprečevanja pranja denarja in nesposobnimi obveščevalnimi službami. Po nekaterih podatkih jim je NLB predlagal kar eden njenih nekdanjih šefov.

O tem, kam so šli v NLB oprani dolarji, ni nikoli nihče vprašal. Pa bi naši organi, če bi želeli, to lahko izvedeli bodisi od Američanov bodisi od Izraelcev: denar je šel v glavnem za nakup tehnologije za črpanje nafte in orožje. Koliko je znašala provizija in kdo jo je dobil, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Domnevamo lahko, da je znašala vsaj 6, morda pa celo okoli 10 ali 15 odstotkov glede na to, da je šlo za »uslugo« državi, ki je bila pod mednarodnim embargom. Skratka, nekdo je takrat zaslužil med 60 in 150 milijoni dolarjev. Za Slovenijo ogromno denarja, s katerim se lahko kupijo volitve v naslednjih petdesetih letih.

Bobo

Iransko pranje denarja v tedaj največji slovenski (državni) banki nikoli ni dobilo epiloga, kar se sankcij tiče. Banka po takratni zakonodaji ni bila niti v prekrški, kaj šele da bi kdo storil kaznivo dejanje.

Prihaja Trump, zabave bo konec

Dileme okoli resničnega ozadja slovenske naklonjenosti do Irana ostajajo nerazrešene. Če gre za posredniško vlogo, ki jo izvaja slovenska diplomacija za nekoga tretjega, denimo Združene države, potem se nadejamo, da smo jim to primerno »zaračunali«, kajti kot pravijo, nobeno kosilo ni zastonj. V nasprotnem primeru, če gre za soliranje in nekakšno neuvrščeno diplomacijo, ki nima nobene podpore na Zahodu, pa bomo imeli težave. Ali kot se je izrazil eden izmed naših sogovornikov: »Če smo posredniki glede Irana, potem klobuk dol. Če pa nismo, smo popolni idioti.«

Obstaja še tretja možnost, ki je sicer še najmanj verjetna in jo bo januarja prihodnje leto vsaj za štiri leta prekinila Trumpova administracija. Ameriška politika je večplastna, tudi fragmentirana. Pogosto se zgodi, da State Department zasleduje svoje cilje, Bela hiša svoje, Pentagon svoje in CIA spet svoje. Ni nujno, da so vedno usklajeni. Možno pa je, da bi kdo izmed njih Slovenijo »uporabljal« za posredniško vlogo glede Irana brez vednosti odrugih. Ta možnost je sicer majhna, vendar obstaja.

Profimedia

Toda januarja 2025 se v Belo hišo vrača predsednik, ki do Irana ne goji simpatij in ki ga je med prvim mandatom že skoraj ukazal napasti (menda so bila letala že v zraku, pa so napad preklicali zadnji trenutek), potem ko so ameriška oporišča v Iraku zasule iranske balistične rakete kot odgovor na likvidacijo generala Sulejmanija, ki so ga Američani ubili z brezpilotnikom. Sulejmani, general Iranske revolucionarne garde, ki je skrbel za vpliv svoje države v Siriji, Libanonu. Iraku in Gazi, naj bi bil celo drugi najpomembnejši človek Islamske republike, takoj za ajatolo.

Ko so ga odstranili, je iranski vpliv na Bližnjem vzhodu začel slabeti. Analitiki ocenjujejo, da utegne Trump v drugem mandatu končati, kar si je zastavil, to pa je oslabitev Irana, da ne bi bil več glavni sponzor islamskega terorizma na Bližnjem vzhodu in tudi širše.

Če torej Slovenija stavi na nekakšnega posrednika med Zahodom in Iranom, ko gre za vprašanje miru v Palestini ali celo možnosti sklenitve novega jedrskega sporazuma, zagotovo stavi na napačnega konja. Trumpova administracija bo še bolj odločno podpirala Izrael in bo neprizanesljiva do redkih iranskih »zaveznikov«, med katerimi se je znašla Slovenija. Teatralnih predstav v varnostnem svetu bo konec, prav tako tudi neuvrščene zunanje politike Samuela Žbogarja in Tanje Fajon, ki se jo je zaradi naklonjenosti iranskemu režimu prijel vzdevek Teheranska Tanja. S Trumpom prihajajo nova pravila igre tako v Ukrajini kot na Bližnjem vzhodu.