Ko je Gideon Saar, izraelski zunanji minister, 9. septembra v Ljubljani odprl prvo rezidenčno izraelsko veleposlaništvo v Sloveniji, je govoril o novem poglavju odnosov med državama. Veleposlaništvo je opisal kot most med državama, gospodarstvoma, institucijami in ljudmi.

Toda Saarov obisk je imel tudi drugo, precej bolj politično kuliso. Pred stavbo so protestirali propalestinski aktivisti, ki so nasprotovali vzpostavitvi diplomatskega predstavništva in zahtevali konec gospodarskega sodelovanja ter sankcije proti Izraelu.

Saar je bil v Ljubljani prvi izraelski zunanji minister po 16 letih. Ob odprtju je Slovenijo označil za pomembno partnerico, Izrael pa za edino demokracijo in pravega partnerja Evrope na Bližnjem vzhodu. Obenem je bila pozornost usmerjena v njegove besede o Gazi.

Povedal je, da Izrael ne načrtuje izgona ali deportacije Palestincev iz Gaze, čeprav bi po njegovih besedah spoštovali njihovo prostovoljno odločitev za odhod, če bi jih sprejela druga država. Izjava je bila pomembna tudi zato, ker so v istem času nekateri izraelski politiki javno zagovarjali množično preselitev prebivalstva Gaze.

Saar je politik, ki je v izraelski politiki preživel že več kot dve desetletji in več političnih življenj. Rodil se je leta 1966 v Tel Avivu. Njegov oče je bil zdravnik, mati učiteljica, kot otrok pa je spoznal tudi ustanovitelja Izraela Davida Ben-Guriona. Ta naj bi ga nekoč preizkušal iz geografije. Kasneje je služil v vojski, v obveščevalni enoti brigade Golani, nato pa študiral politične vede in pravo.

V kneset je bil prvič izvoljen leta 2003 kot član Likuda. V vladi Benjamina Netanjahuja je bil minister za šolstvo in nato notranji minister. Leta 2014 se je umaknil iz politike, a ne za dolgo. Leta 2019 se je vrnil in se neposredno spopadel z Netanjahujem za vodstvo Likuda.

Izgubil je, vendar je s tem pokazal, da se ne namerava sprijazniti z vlogo večnega drugega. Ustanovil je stranko Novo upanje, pozneje postal pravosodni minister in podpredsednik vlade v široki koaliciji, ki je leta 2021 za kratek čas končala Netanjahujevo dolgo vladavino.

Tudi ta epizoda ni trajala. Po začetku vojne v Gazi se je Saar politično znova približal Netanjahuju in leta 2024 postal zunanji minister. Leta 2025 se je stranka Novo upanje povezala z Likudom, Saar pa se je vrnil v stranko, iz katere je nekoč poskušal izriniti njenega dolgoletnega voditelja. Njegova kariera tako dobro ponazarja posebnost izraelske politike: meje med rivalstvom, pragmatizmom in preživetjem so pogosto zelo tanke.

Njegovo zasebno življenje je nekoliko manj politično. Saar je od leta 2013 poročen z Geulo Even-Saar, znano izraelsko televizijsko novinarko. Oba sta imela za seboj prejšnja zakona in otroke. Danes imata skupaj dva otroka; Saar ima iz prvega zakona še dve hčerki in tudi vnuka.

Njuna zveza je postala del javnega zanimanja predvsem zato, ker je Geula kot televizijska voditeljica ena prepoznavnejših osebnosti izraelskega medijskega prostora.

V Ljubljani je Saar govoril o mostovih med državama, gospodarstvoma in ljudmi. Njegova politična pot pa kaže, da je zanj most predvsem prostor, po katerem se je mogoče vrniti. Tudi po porazu, razhodu ali političnem ovinku. V Izraelu bodo volivci 27. oktobra na volitvah odločali tudi o prihodnosti Netanjahujeve vladavine, Saar pa bo moral znova pokazati, ali zna pravočasno prepoznati, kateri mostovi vodijo naprej in kateri se končajo v praznini.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter