Genetika prinesla nove ugotovitve o indoevropskih jezikih

Medtem ko je že študija iz leta 2015 ugotovila, da si indoevropski jeziki - sicer največja skupina jezikov v svetu, v katero sodi tudi slovenščina - v Evropo prišli prek ruskih step, pa je bila pot prvotnih indoevropskih jezikov v Azijo manj jasna.

Nekateri znanstveniki so domnevali, da so se ti jeziki v Azijo razširili prek kmetov iz Anatolije na območju današnje Turčije, vendar pa je zadnja študija pokazala, da ima sodobni človek v južni Aziji le malo, če sploh kaj skupnega s starodavnimi anatolskimi kmeti.

Kot je dejal David Reich, soavtor študije s harvardske medicinske fakultete, objavljene v začetku septembra v reviji Science, zadnja raziskava izključuje t.i. anatolsko hipotezo, saj ni bilo nobenih večjih selitev iz Anatolije v južno Azijo.

Kot je za francosko tiskovno agencijo AFP pojasnil Vagheesh Narasimhan, soavtor doslej najobsežnejše tovrstne študije, je bila za razumevanje jezikovnih sprememb in prehoda družb lovcev in nabiralcev h kmetijstvu ključna vloga premikov ljudstev v zadnjih 10.000 letih.

Mednarodna ekipa genetikov, arheologov in antropologov je analizirala genom 524 prednikov iz srednje in južne Azije, s čimer se je skupek raziskanega starodavnega genoma povečal za okrog 25 odstotkov. Genome so primerjali med seboj in z izsledki prejšnjih odkritij ter jih postavili v zgodovinski kontekst s pomočjo arheoloških in jezikovnih odkritij.

Študija prinaša dva nova dokaza v podporo stepskemu izvoru indoevropskih jezikov, ki imajo kljub razpršenosti prek zelo velikega območja in različnih kultur neverjetne podobnosti v skladnji, številih, osnovnih pridevnikih in veliko samostalnikih, vključno s poimenovanji sorodnikov ali delov telesa.

Raziskovalci so odkrili genetske podobnosti, ki povezujejo govorce indo-iranske in baltsko-slovanske veje indoevropskega jezika; sodobni govorci obeh skupin so potomci podskupine stepskih pastirjev, ki so se pred 5000 leti selili v Evropo, nato pa so se v naslednjih 1500 letih širili nazaj na vzhod v srednjo in južno Azijo.

Druga ugotovitev pa je, da imajo današnji govorci dravidskih jezikov v južni Aziji (gre predvsem za južno Indijo in jugozahodni Pakistan) zelo malo "stepske" DNK, govorci indoevropskih jezikov, kot so hindijščina, pandžabščina in bengalščina, pa veliko več.

V sklopu drugega znanstvenega članka, ki ga je v reviji Cell Press objavilo nekaj istih avtorjev kot prvega v reviji Science, pa je predstavljen tudi prvi genom pripadnika indske civilizacije, ene največjih civilizacij antičnega sveta iz doline reke Ind, ki je soobstajala s starim Egiptom in Mezopotanijo.

Ženska iz bronaste dobe je bila pokopana pred štirimi do petimi tisočletji v mestu Rakhigarhi, največjem mestu civilizacije, znane tudi kot Harapska civilizacija. Na osnovi analize njenega genoma avtorji menijo, da so Južnoazijci potomci te civilizacije, ki se je kasneje pomešala s stepskimi pastirji s severa.