»Dragi moji starši, ne bodite žalostni, saj vam, hvala Bogu, ostaneta še dva sinova. Jaz sem obsojen na smrt. Nikar ne jokajte, bodite pogumni. Mogoče me bo Narodna skupščina pomilostila. Ničesar nisem ukradel, nikogar nisem umoril. Moja vest je povsem mirna, čast neomadeževana in če moram, naj grem tak.«
S temi besedami se je pred streljanjem 1. aprila 1946 poslovil od staršev Sava Popović Gembeš, takrat 18-letni dijak Trgovske šole in nogometaš Bogoljuba iz Obrenovca. Komunisti so ga ujeli, ker je bil član dijaškega odreda jugoslovanske vojske v izgnanstvu, čeprav ni nikoli imel orožja in se ni nikoli boril, poročajo Novosti.
O usodi starejšega najstnika govori film »V imenu naroda«, v dokumentarcu je tudi pričevanje njegove sestre Kosare, ki je s Savino materjo v začetku leta 1946 zadnja videla svojega brata. Pismo, ki ga je poslal, je bilo napisano na spodnjem perilu in posteljnini. V filmu je več pričevanj. Med drugim Boška Vulovića, ki je bil najmlajši politični zapornik na Golem otoku in je po sreči je kalvarijo preživel.
