Preprosto prihajajo in versko središče sredi hercegovske pušče spreminjajo v tretji najpomembnejši romarski kraj v Evropi.

A medtem ko Vatikan že dolgo priznava francoski Lurd in portugalsko Fatimo, Međugorje tega blagoslova še nima. Menda zato, ker čudeži še vedno trajajo, saj naj bi Marija redno puščala sporočila trem vidcem.

Toda obenem s svetega sedeža prihajajo tudi namigi, da prikazovanja Marije v Međugorju po cerkvenih merilih nikoli niso bila v zadostni meri potrjena, da bi jih lahko priznali. Vseeno pa pragmatični Vatikan vsako leto, ko se v hercegovskem romarskem središču zbere več deset tisoč mladih iz vsega sveta, tja pošlje svojega odposlanca, da v papeževem imenu posebej pozdravi mlade in jim prenese blagoslov svetega očeta.

Dejan Steinbuch

Osrednja ulica v Međugorju – en del se imenuje po papežu Janezu Pavlu II., drugi pa po Frančiškanskih mučencih – je v prvih dneh avgusta natrpana s turisti. Vsako leto, že 37. zapored, so prišli na festival mladih, t. i. Mladifest, ko se na osrednjem prizorišču pred cerkvijo apostola sv.

Janeza zbere več deset tisoč mladih in malo manj mladih, Međugorje pa je osrednje romarsko središče Evrope. Bi si pred 45 leti, ko se je vse skupaj začelo, lahko kdo predstavljal, da bo odročni hercegovski zaselek, kjer se poleti temperature hitro dvignejo do 40 stopinj Celzija, nekoč postal katoliška Meka verskega turizma? Skoraj gotovo ne. Že to, da je nekomu uspelo iz takšnega kraja narediti tako izjemno zgodbo, je neke vrste čudež.

Ko celo udbovci obupajo

Dobro leto po Titovi smrti so lokalni partijski funkcionarji iz Mostarja poročali centrali, da imajo težave z vaščani majhnega, odročnega zaselka Bijakovići, ker naj bi se na bližnjem hribu prikazovala Marija. Ljudje se zdaj tam zbirajo, molijo in menda so zraven že tudi duhovniki, ki vodijo maše.

Poročilo je prosilo nadrejene za nadaljnja navodila, kako ravnati v tem primeru, kajti v socialistični Jugoslaviji, ki je bila vse do svojega bridkega razpada uradno ateistična, je bil režim do religije strog.

Partijska vrhuška iz Sarajeva je po posvetovanju z zveznimi organi v Beogradu ukazala takojšnje ukrepanje, saj bi lahko šlo za spodkopavanje državne ureditve in sovražno propagando.

Ker je bil po tedanji kazenski zakonodaji kazniv že namen (»kdor z namenom, da bi … , se kaznuje …«), so za vsak primer takoj aretirali nekaj frančiškanov. Obenem so prepovedali tudi kakršnokoli javno zbiranje, molitve in opravljanje verskih obredov na prostem.

Večina ljudi, ki je kdaj (pre)spala v Međugorju, nikoli ni dobila računa. Bosna pač.

Otroke, ki so prvi poročali o svojih »videnjih« Blažene Device Marije, so temeljito zaslišali. Šlo je za šest mladoletnikov: Ivanko Ivanković (15), Mirjano Dragičević (16), Vicko Ivanković, Ivana Dragičevića, Marijo Pavlović in Jakova Čolo. Ne glede na serijo natančno strukturiranih zaslišanj je šesterica mladih Hrvatov vseskozi ponavljala eno in isto zgodbo, ki je spominjala na pričevanje.

Naj so se policisti in celo pripadniki Službe državne varnosti, ki je kmalu prevzela zadevo, še tako trudili ujeti mlade pričevalce pri kakšni nedoslednosti, so na koncu razočarani ugotavljali, da ne morejo najti ničesar, kar bi ovrglo njihovo verodostojnost.

Dejan Steinbuch

Zgodba, ki so jo od 24. junija 1981, ko sta lokalni dekleti Ivanka in Mirjana pod hribom Crnica zagledali svetlečo žensko podobo z majhnim otrokom v naročju, ponavljali otroci, pa se ni končala z enim samim »videnjem«.

Že naslednji dan so dekletoma sledili štirje drugi mladi prebivalci zaselka, za katerega do takrat niti v regionalni prestolnici Mostar niso pogosto slišali. Vicka, Ivan, Marija in Jakov so se pridružili dekletoma v opazovanju ženske, ki se jim je predstavila kot Blažena Devica Marija in Kraljica miru.

Skeptiki se bodo čudili, kako to, da se je Marija po srečanju z mladimi Hrvati predstavila s tako dolgim imenom in da ni uporabila kakšne preprostejše besede. Kakorkoli, dejstvo je, da so mladi pričevalci, med katerimi so nekateri kasneje postali t. i. vidci, od 24. junija 1981 pa vse do danes govorili eno in isto. V njihovih izjavah niso nikoli zasledili nobenih odstopanj ali nedoslednosti. Tudi to je neke vrste čudež, mar ne?

Osamljeni incident

Precejšnja zadržanost uradnega Vatikana, ko gre za Međugorje, je bila vsaj prvo desetletje (1981–1992) bržkone tudi posledica dejstva, da gre za fenomen iz komunistične države (ki se tudi po starosti ne more primerjati z Lurdom iz 19. stoletja ali Fatime iz začetka 20. stoletja), vendar pa je zaznati postopno mehčanje stališč.

Da se v Međugorje odpravi toliko ljudi, da naj bi se tam doslej zgodile že takšne ali drugačne »ozdravitve« in da imajo nad festivalom mladih že 37. leto zapored roko lokalni frančiškani, so vendarle dovolj prepričljivi argumenti za vesoljno Katoliško cerkev, posebej v teh časih.

Dejan Steinbuch

Letošnji Mladifest bi skoraj zaznamoval incident, ki se je zgodil le nekaj dni pred uradnim začetkom: poljski romar, ozdravljeni odvisnik, ki je prav v Međugorju pred leti doživel epifanijo, je ob pol petih zjutraj zažgal osrednji oltar s kipom Device Marije. Požar so hitro pogasili in sanirali poškodbe, tako da je bilo prizorišče čez nekaj dni videti povsem nedotaknjeno. Ostalo je le vprašanje, zakaj se je to zgodilo.

Toda v svetišču, kamor prihajajo milijoni od blizu in daleč, med njimi na tisoče spreobrnjencev, ozdravljenih in rešenih pred različnimi oblikami grehov, je pravzaprav čudež, da se doslej ni dogajalo nič podobnega. Da se na Mladifestu v množici dvajset ali trideset tisoč vernikov nič ne zgodi, da ni incidentov, nasilja, tatvin in podobnih zlih dejanj, je prav tako čudež.

Iz odročne vasi do globalnega fenomena

Međugorje ni le verski, ampak tudi družbeni fenomen, saj se je začel v kontekstu ateistične države, ki je šla k vragu le desetletje po prvem prikazovanju Marije. Hercegovina s svojo močno, tradicionalno in kasneje tudi nacionalistično hrvaško skupnostjo je nudila idealno oporo frančiškanskim bratom, ki so prikazovanja Marije želeli predstaviti celotnemu katoliškemu občestvu. Ali so imeli v ozadju še kakšne, bolj posvetne motive, ne vemo.

Vsekakor pa so pregovorno podjetni Hercegovci zavohali poslovno priložnost, ki jo prinaša verski turizem. To v 80. letih minulega stoletja še ni bilo razvito, bilo je kvečjemu v povojih.

Dejan Steinbuch

Slovenski Kompas je bil med prvimi, ki je ocenil, da gre za dovolj privlačen kraj za investiranje, zato so v Međugorju zgradili prvi hotel. Pokojni direktor Kompasa Janez Pergar nikoli ni želel ugibati o tem, kakšna je resnična narava tega verskega fenomena, je pa povedal, da mu je direktor hotela večkrat poročal o gostih, ki so v Međugorju »čudežno ozdraveli«.

Na začetku 90. let, ko je razpad Jugoslavije v Bosni in Hercegovini sprožil brutalno državljansko vojno med Srbi, Bošnjaki in Hrvati, je Međugorje ponovno »čudežno« preživelo težka leta brez hujših posledic. Nekaj bližnjih krajev je konkretno občutilo vojno vihro, močno je bil poškodovan tudi bližnji Mostar, kjer so se spopadli Hrvati in Bošnjaki, vendar na Međugorje ni padla niti ena sama granata. Še en čudež Blažene Device Marije?

Razmere so se normalizirale šele po letu 1995, ko je Daytonski sporazum končal vojno in je Međugorje postalo del t. i. federacije, kar pomeni, da je de facto pod hrvaško oblastjo. Na to na vsakem koraku opozarjajo hrvaški nacionalni simboli, pogosto tudi tista različica šahovnice, ki z moderno Hrvaško nima nič, temveč je ostanek zloglasne NDH.

Dejan Steinbuch

Da je nacionalizem še vedno virus, ki pesti našo južno sosedo, dokazujejo tudi mladi Hrvati, ki so vsak večer po zaključku Mladifesta pred cerkvijo glasno prepevali Thompsonove pesmi … Del slovenske desnice bi jih najbrž nagradil z aplavzom.

Patronat nad Međugorjem so že od začetka imeli frančiškanski bratje, med njimi lokalni župnik Jozo Zovko, ki slovijo po svoji materialni vzdržnosti in skromnosti. Verski turizem je v zadnjih 30 letih iz tega kraja ne glede na to naredil tudi izjemno poslovno priložnost, kar dokazuje nepregledna množica hotelov, družinskih penzionov in gostišč. Avtomobili lastnikov, največ seveda šteje nemški trio BMW, mercedes ali audi, pričajo o tem, da jim ne gre slabo.

Precej Hercegovcev, ki so postali gostinci, hotelirji ali zgolj prodajalci nabožnih podob (ob katerih lahko brez težav nabavite še sončna očala Ray Ban, Guccijevo torbico ali potovalko Hermes, ponaredke jasno), je zagonski kapital ustvarilo z delom v Nemčiji. Kot »gastarbajterji« so se potem vrnili v domače kraje, kjer so imeli nekaj zemlje, tam pa sezidali velike družinske hiše, ki so se kasneje spremenile v manjše hotele.

Rezervacije potekajo tudi prek Bookinga in podobnih spletnih aplikacij, vendar v praksi velja samo plačilo v gotovini. Večina ljudi, ki je kdaj (pre)spala v Međugorju, nikoli ni dobila računa. Bosna pač.

100 milijonov letno

Potem ko so konec junija 1981 v Međugorju prvič videli Marijo, je novica o tem kljub obupnim poskusom režima, da bi zatrl kakršnokoli javno čaščenje verskih simbolov, prišla iz lokalnega okolja in »okužila« vso tedanjo državo, posebej njen zahodni, katoliški del. Trije otroci so namreč po lastnih besedah še naprej dobivali sporočila Matere Božje o miru, molitvi, postu, spreobrnjenju in spravi.

Marija, Ivan in Vicka še danes poročajo o dnevnih prikazovanjih, preostali trije zgolj še o občasnih. Skupno število doslej prijavljenih prikazovanj presega več deset tisoč, kar Međugorje opredeljuje kot fenomen posebne vrste, kjer se, če poenostavimo, čudeži še vedno dogajajo.

Dejan Steinbuch

Brez aktivne vloge frančiškanov seveda nikoli ne bi nastalo globalno versko svetišče in romarski kraj. Ta cerkveni red, ki je v zgodovini večkrat pokazal uporniškega duha znotraj vesoljne Katoliške cerkve (celo v lokalni hierarhiji niso bili vsi navdušeni nad Međugorjem in mostarsko-duvanski škof je bil skeptičen do njega), ni samo duhovno podpiral vidce, jih moralno spodbujal, ampak je poskrbel tudi za organizirano pastoralno oskrbo romarjev.

Teh je bilo po letu 1981 vsako leto več, po koncu vojne v Bosni in Hercegovine so številke zrasle v višave: vas z nekaj tisoč prebivalci letno obišče okoli tri milijone romarjev (!), od leta 1985 pa so duhovniki podelili že najmanj 50 milijonov (!) svetih obhajil …

Prevladujejo verniki iz tradicionalno katoliških dežel, torej Italije, Poljske, Španije, Hrvaške, Slovaške, Avstrije in zadnja leta tudi Latinske Amerike. Slovencev ni malo, vendar v morju romarjev iz vse Evrope predstavljajo vse manjši delež, kar se kaže tudi v tem, da v prodajalnah spominkov počasi izginjajo slovenski napisi.

Međugorje je po 45 letih tretji najpomembnejši steber verskega turizma v Evropi. Okoli dva milijona nočitev letno, prihodki iz gostinstva in živahna trgovina z nabožnimi predmeti tej hercegovski vasi skupaj prinesejo najmanj sto milijonov evrov prometa. Opazen dvig cen v zadnjih letih – ki močno spominja na podražitve v hrvaški turistični ponudbi – bo v lokalno blagajno prinesel še več evrov.

Toda uradne statistike so eno, dejanske številke pa drugo. V okolju, kjer je izdajanje računov redkost, negotovinsko plačevanje pa omejeno le na nekaj boljših hotelov in restavracij, precejšen del prihodkov ostane v sivi coni.

Rezerve je še ogromno

O donacijah, ki dnevno kapljajo v cerkvene nabirke, raje ne bomo ugibali, ker natančne številke verjetno niti sami bratje frančiškani ne poznajo. A pri milijonih obiskovalcev zagotovo niso majhne. Še vedno so sicer nekaj nižje od Lurda ali Fatime, vendar je pomembno poznati zgodovinski kontekst.

Lurd je romarsko svetišče že od druge polovice 19. stoletja, Fatima 110 let, medtem ko je Međugorje zares zadihalo šele pred 30 leti. Rezerve je torej še ogromno, nepozidanih parcel v neposredni bližini osrednje cerkve sv. Janeza prav tako. Međugorje še vedno nima hotela iz kakšne prestižnejše mednarodne hotelske verige in tudi bazeni so redki.

Bi si pred 45 leti, ko se je vse skupaj začelo, lahko kdo predstavljal, da bo odročni hercegovski zaselek, kjer se poleti temperature hitro dvignejo do 40 stopinj Celzija, nekoč postal katoliška Meka verskega turizma?

Ker so med obiskovalci tudi bogati katoliki, ki jim asketsko opremljene sobice verjetno niso najbolj pisane na kožo, je le vprašanje časa, kdaj bodo v Međugorju poskrbeli tudi za zahtevnejše goste verskega turizma. Podatek, da ima Lurd drugo največjo hotelsko kapaciteto v Franciji – takoj za Parizom –, pove vse.

Popolna odvisnost od verskega turizma je tudi pri Međugorju očitna. Nekoč ruralno območje, kjer so ljudje živeli od kmetijstva in živinoreje, se je spremenilo v romarsko središče, kamor se zgrinja vse več ljudi. Siva ekonomija, neurejena komunalna infrastruktura in šepajoča urbanistična politika so danes stalnica tretjega največjega katoliškega romarskega središča v Evropi, vendar je jasno, da Međugorje potrebuje dolgoročnejšo strategijo in vizijo.

Morda bo za preboj odločilno stališče Vatikana, ki nadnaravnega značaja tega svetišča še vedno ni razglasil. Papež Benedikt XVI. je sicer imenoval posebno komisijo, ki je kot »verjetno nadnaravna« razglasila le prvih sedem prikazovanj Marije med 24. junijem in 3. julijem 1981. Do preostalih je bila skeptična.

Bolj milosten je bil Benediktov naslednik, papež Frančišek, frančiškan, ki je za Međugorje imenoval posebnega vizitatorja in dovolil tudi uradne romarske obiske. Prelomna odločitev je padla leta 2024, ko je vatikanski Dikasterij za nauk vere s soglasjem papeža Frančiška izdal noto Kraljica miru, v kateri je Međugorju podelil status »nihil obstat« (nič ne ovira), kar pomeni, da se dovoljujejo in spodbujajo javno češčenje Kraljice miru ter organizirana romanja.

A hkrati uradna Cerkev še vedno ne potrjuje nadnaravnega izvora prikazovanj ali sporočil … Previdnost je mati modrosti ali kako že pravijo? Morda pa bo prav novi papež Leon XIV. sprejel prelomno odločitev in Međugorje tudi formalno postavil ob bok Lurdu in Fatimi?

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter