Letošnja Evrovizija bo sicer praznovala jubilej, 70. rojstni dan, vendar je izsiljena udeležba Izraela dokaz, da je ta nekoč eminentni glasbeni dogodek degeneriral v parado hipokrizije in ekonomskega oportunizma, ki ga sponzorira izraelski globalni brand Maroccanoil.

BBC je v petek, dan pred sobotnim evrovozijskim finalom na Dunaju, teden objavil prispevek z naslovom “Zakaj Irska ne sodeluje na letošnji Evroviziji?”. Britance je zanimalo, kako to, da država, ki si s Švedsko deli prvo mesto v številu evrovizijskih zmag, letos ne bo nastopila na dogodku, ki se je pred sedemdesetimi leti začel kot glasbeni festival evropskih držav, kasneje pa se je vse bolj spreminjal. Na žalost na slabše.

Evrovizija je zadnja leta v vse drugo kot zgolj glasba. Glasbeni festival Evrope je najbolj načela geopolitika - pa ne zaradi samih dogodkov, ki so sprožili ogorčenje v Evropi, temveč zaradi nezmožnosti mednarodnega združenja EBU, da bi vzpostavil kritično distanco in zlasti enake vatle za vse. Kajti če po ruski agresiji na Ukrajino leta 2022 ni bilo težav z izključitvijo Rusije iz Evrovizije, pa se je zelo zapletlo dve leti kasneje, ko se je začela vojna v Gazi. Nenadoma niso veljala več ista merila.

Rusija je prišla na črno listo, Izrael ne. Kljub protestom več članic pri organizatorju (EBU) so funkcionarji podlegli pritisku vodilnih držav - kot seveda tudi Izraela -, zato judovske države zaradi vojne v Gazi niso izključili iz evrovizijskega tekmovanja.

Pravzaprav takšne bojazni niti bilo, kajti samo pet od skupaj 51 držav, ki so nacionalne članice EBU, se je zaradi dvojnih standardov odločilo za protestni bojkot letošnje Evrovizije. Le desetina torej. Poleg Irske, Španije, Islandije in Nizozemske je to storila tudi Slovenija.

Kljub začetnim dvomom, kritikam in celo težkim besedam na račun vodstva nacionalke - RTV Slovenija namreč predstavlja našo državo v EBU -, je danes jasno, da je (bila) takšna odločitev pravilna. Pravilna in moralno upravičena.

Zakaj? Zato, ker je načelnost, ko gre za kaznovanje malopridnih držav, edino, kar nam še ostane v ponorelih geopolitičnih razmerah. In če kje, potem je področje glasbe, torej kulture oziroma umetnosti tisto, kjer si lahko to načelnost tudi privoščimo.

Nobena od peterice “uporniških” članic EBU ni vojaška ali ekonomska velesila; Slovenija in Islandija sta celo palčka v mednarodni politiki. Vendar pa to še ne pomeni, da se moramo tako tudi obnašati. V zadnjih letih smo bili Slovenci zmožni vsaj dveh zelo načelnih in pokončnih gest, na katere sem ponosen.

Kljub začetnim dvomom, kritikam in celo težkim besedam na račun vodstva nacionalke - RTV Slovenija namreč predstavlja našo državo v EBU -, je danes jasno, da je (bila) takšna odločitev pravilna. Pravilna in moralno upravičena.

Zanimivo je, da sta v notranjepolitičnem smislu ti potezi zelo polarizirani, saj si je vsako na nek način prisvojil en politični tabor. Desnica Ukrajino, levica pa Gazo.

Marca 2022 je bil premier Janez Janša pobudnik potovanja treh predsednikov vlad v Kijev, kar je bil tudi prvi obisk kakšnega tujega politika v napadeni Ukrajini. Gesta je bila resda simbolična in slovenski, češki ter poljski premier v ukrajinsko prestolnico niso pripeljali orožja, ampak upanje. Upanje, da svet ni pozabil nanje.

Dve leti kasneje je leva vlada pod vodstvom liberalca Roberta Goloba priznala Palestino, s čemer je dala vedeti Izraelu, da uničevanje Gaze in pobijanje civilistov ne more preprečiti nastanka samostojne palestinske države.

Desničarji so noreli, vendar niso imeli prav. Čas je pokazal, da je Izrael kot država klonil pod politično agendo korupcije osumljenega premierja Netanjahuja, ki ga zaradi suma vojnih zločinov podobno kot Vladimirja Putina preganja Mednarodno kazensko sodišče.

In če je s(m)o Evropejci v primeru ruske agresije zmogli brez pomislekov prepovedati udeležno njihovega predstavnika na Evroviziji, bi se zdelo logično, da enaka sankcija doleti tudi predstavnika Izraela.

Vendar se to ni zgodilo. V sobotnem finalu na Dunaju, kjer letos poteka že sedemdeseto tekmovanje evrovizijske popevke, je tudi predstavnik Izraela. Avstrijci so že v polfinalu iz dvorane fizično odstranili nekaj gledalcev, ker naj bi preveč glasno izražali nasprotovanje izraelski udeležbi.

Lani so Švicarji med finalnim večerom s pomočjo posebnih zvočnih efektov zakrili glasno negodovanje in žvižge ob nastopu izraelske pevke. Potemkinova vas v moderni izvedbi.

Glasbeniki vendar ne morejo biti nič krivi, boste porekli. Ni prav, da morajo med nastopom na Evroviziji slišati žvižge in vzklike neodobravanja iz avditorija. Vprašanje, ki se zastavlja, ni le retorično: ko so se odločili, da zastopajo državo Izrael, so hočeš nočeš sprejeli nase tudi breme odgovornosti, da predstavljajo desničarsko vlado, ki vodi judovsko državo in ki ji načeluje osumljenivojni zločinec.

Nihče jih ni silil, da pristanejo na to. Nihče jih ni prisilil, da mahajo z izraelsko zastavo sredi Evrope, kjer se politična in ekonomska elita še vedno dobrikata izraelskemu lobiju, vendar pa je javnost odločno na strani žrtev. In v primeru Gaze, kjer je umrlo na tisoče, morda celo desettisoče civilistov, ni nobenega dvoma, kdo je žrtev in kdo storilec.

Zaradi tega ne morem kupiti pravljic o obrambi Evrope in krščanstva pred islamisti, teroristi in še kom. To, kar je Izrael zagrešil nad Palestinci, morda ni genocid (ki ga bo pred mednarodnim sodiščem zelo zelo težko dokazati), je pa vsekakor vojni zločin in zločin proti človečnosti.

Omogočiti predstavniku takšne države, da prepeva o miru in ljubezni, je cinizem najslabše vrste. Kdaj je Evropa, ki je po grozotah II. svetovne vojne dosegla tolikšno moč odpuščanja, da je lahko iz gospodarske skupnosti za premog in jeklo zgradila današnjo Evropsko unijo, padla na izpitu humanosti in načelnosti?

To bi se morali vprašati vsi, ki so omogočili letošnje tekmovanje. Da Slovenije v tej sramotni zgodbi ni zraven, je nekaj tako pozitivnega in moralno superiornega, da sem po dolgem času spet ponosen na svojo državo.