Republikanec v Washington prihaja na novem vrhuncu svoje politične moči, v rokah bo imel ne samo vlado, pač pa oba domova kongresa, poslansko zbornico in senat. Ob konservativni večini na vrhovnem sodišču sta pred njim vsaj dve leti, ko lahko temeljito spremeni podobo ZDA.

Leta 2016 so se poraženi demokrati tolažili, da je vzpon nepremičninskega mogotca in televizijskega zabavljača v Belo hišo enkraten odklon, dvignjeni sredinec, s katerim so volivci celotnemu političnemu vrhu sporočali, da hočejo drastične spremembe. Dejali so si, da mnogi Američani niso v celoti dojeli njegovega značaja, njegove grožnje mednarodnim zavezništvom in domačim institucijam, zaničljivega odnosa do resnice, znanosti, medijev. Skrajno retoriko so pripisali predvolilni vročici in verjeli, da ga bo Ovalna pisarna spremenila.

Letos je jasno, da so se spremenili Američani. Trump ne zmaguje le politično, kulturno zmaguje pri oblikovanju ameriških manir in običajev. Ne samo da so mu bili pripravljeni spregledati napad na temelj demokracije, mirno predajo oblasti tekmecem. Sprejeli so njegove najbolj skrb vzbujajoče vzgibe, ki jih resnici na ljubo nikoli ni skrival. Podprli so cinično poglabljanje političnega razdora v državi kot temelj njegove kampanje, ki je v zadnjih tednih pred volitvami segla v najbolj usmrajene kaluže teorij zarot, silovite jeze, pritlehnega zmerjanja.

Nič bolj navdihujoče niso bile zamisli za drugi mandat, še veliko bolj radikalne in razdiralne od vsega, kar je počel v prvem  mandatu – množično izganjanje nedokumentiranih priseljencev, prezir do podnebne politike, človekovih pravic in nadzora orožja, oslabitev Nata, imenovanje še bolj reakcionarnih sodnikov na vseh ravneh, omejevanje medijev, odkrite grožnje ne samo z maščevanjem tekmecem, ampak pošiljanjem vojske proti »notranjim sovražnikom«.

Profimedia

Ena od razlag je, da niti Trumpovi lastni volivci ne verjamejo besedičenju, ki se je mesece valilo z govornice. Po besedah Davida Grahama v časniku The Atlantic »Trump obstaja v nenavadnem območju, kjer volivci slišijo, kaj govori, nato pa tega večinoma ne upoštevajo, morda zaradi njegovega preteklega pretvarjanja ali morda zato, ker se ideje preprosto zdijo preveč ekstremne, da bi bile resnične.«

Druga, temačnejša pravi, da so, jezni zaradi inflacije in preveč prepustne meje, pripravljeni zapreti oči pred skrajnimi težnjami. Ali pa jih celo podpirajo. »Vladal bom s preprostim geslom, obljube dane, bodo obljube izpolnjene,« jim je zagotovil bodoči predsednik.

Televizijski kriterij

Drži, da se najbolj črnoglede napovedi v prvem Trumpovem mandatu niso uresničile – gospodarstvo je bilo trdno, zdravstvena reforma njegovega predhodnika je preživela nenehne poskuse razpada, ZDA niso vstopile v nobeno večjo vojno. A veliko zaslug za to je treba pripisati ljudem, ki so ga obkrožali in mu preprečevali, da bi uresničil najbolj bizarne ideje in razmišljanja. Po besedah Jaka Tapperja z mreže CNN naj bi mu visoki uradnik za nacionalno varnost 2019 dejal, »sedaj vsi ignorirajo, kar pravi predsednik, in opravljajo svoje delo«. Kar je seveda hkrati očitek trumpistov, da mu je »globoka država« onemogočila resnično osušiti washingtonsko močvirje.

Po drugi strani so številni njegovi nekdanji najbližji svetovalci – denimo podpredsednik Mike Pence, vodja osebja v Beli hiši John Kelly, načelnik generalštaba štaba Mark Milley – pred volitvami opozarjali, da je neprimeren in nestabilen za vodenje države, grožnja demokraciji in nacionalni varnosti, Kelly in Milley sta mu pripisala fašistične težnje. Hkrati so bili razpleti velikokrat izjemno tesni, zdravstveno reformo je rešila peščica zmernih republikancev, pogum podpredsednika Pencea je preprečil, da bi se država 2020 zvrnila v brezno zanikanje rezultata volitev.

Tokrat bo tovrstnih varnostnih zavor precej manj. Vrhovno sodišče je nedavno razsodilo, da so predsedniki imuni pred pregonom za vse, kar se šteje za »uradno dejanje«, kar je izjemno široka kategorija, in Trumpu daje skoraj povsem proste roke. Republikanski kongres je prečiščen skoraj vseh, ki so bili pripravljeni kljubovati Trumpu. Njegov notranji krog pa je skrbno osredotočen na kadrovanje ljudi, katerih najvišja kvalifikacija je zvestoba Velikemu voditelju.

Profimedia

Drugače kot leta 2016, ko se je pred očmi kamer v Trumpovo stolpnico na Manhattnu valila vrsta kandidatov za vladne položaje, je tokratni proces precej bolj zadržan, v javnost prek družbenih omrežij prihajajo le že izbrana imena. Za to naj bi bila zaslužna tudi Susie Wiles, ki je uspešno izpeljala predvolilno kampanjo in bo kot prva ženska v zgodovini ZDA postala vodja osebja v Beli hiši. Gre za visok uradniški položaj, ki ima v rokah niti predsednikovega delovanja, Wilesova jih drži že med procesom sestavljanja nove vlade.

Tranzicijska ekipa je v floridskem letovišču Mar-a-Lago ustvarila nekakšno lažno situacijsko sobo, polno zaslonov, na katerih si Trump ogleduje dosjeje kandidatov in njihove televizijske nastope. Slednje naj bi bil eden najpomembnejših kriterijev za bodočega predsednika, obsedenega z gledanostjo, posebej če se znajo odločno postaviti po robu njegovim kritikom.

Izganjalska trojka

Na vrhu je seveda lojalnost, tokrat skrbno sejejo vse, ki bi se lahko javno obrnili proti njemu. To ne velja za nazaj, stari-novi predsednik bi namreč težko sestavil vlado, če bi zaposlil le politike, ki nikoli niso rekli žal besede čezenj. Novoizvoljeni podpredsednik J. D. Vance, ki sodeluje v procesu izbiranja, ga je tako v preteklosti označil za »ameriškega Hitlerja«, senator Marco Rubio za »nevarnega prevaranta« in »sramoto«, ki republikance spreminja v stranko ustrahovanja.

Slednje je bila prav tako ena od kritik newyorške poslanke Elise Stefanik, a je nato tako kot mnogi v stranki postala odločna zagovornica in podpornica Trumpa. Ta uživa v takšnih spreobrnjencih, čeprav se iz njih rad norčuje (denimo »J. D. me poljublja na zadnjico, tako močno si želi moje podpore«), Stefanikovi je namenil položaj veleposlanice v Združenih narodih, Rubio naj bi prevzel vodenje zunanjega ministrstva.

Njegove izkušnje iz senatnega odbora za zunanjo politiko so prinesle skoraj vzdih olajšanja v ZDA in po svetu, podobno kot izbira floridskega poslanca Mika Waltza za svetovalca za nacionalno varnost, saj je nekdanji veteran v kongresu nabiral potrebne izkušnje. Izbira Stefanikove, ki kot poslanka ostro kritizirala OZN, je znak, kako bo v času politike Najprej Amerika organizacija za mednarodno sodelovanje potisnjena še globlje v obrobje nepomembnosti.

To so bili vrhunci vesti iz Mar-a-Laga, žarek upanja, da bo morda obveljala »minimalistična« teorija o tem, kako močno bo drugi mandat spremenil podobo države. Temna senca je bilo že imenovanje Stephena Millerja, Trumpovega zloveščega svetovalca, ki je v prvem mandatu snoval sporno omejevanje vstopa muslimanov v državo, konec oktobra pa v New Yorku vpil »Amerika je za Američane in samo za Američane«, za namestnika Wilesove. Skrbel bo za politiko in domovinsko varnost.

Profimedia

Ob strani mu bo stal Tom Homan, ki je včasih vodil agencijo za priseljevanje in carine (ta med drugim izganja nedokumentirane priseljence), sedaj pa bo bdel nad priseljevanjem. Kar je na plan nemudoma prineslo posnetke iz oktobra, ko je s kamnitim obrazom trdil, da lahko iz države izselijo celotne družine, tudi če so otroci bili rojeni v ZDA.

Skupaj s Kristi Noem, ne ravno izkušeno guvernerko Južne Dakote, ki se je spomladi za Trumpovo pozornost potegovala tudi z opisovanjem tega, da je lastnoročno ustrelila premalo poslušno psičko, sedaj pa kandidatko za vodenje gromozanskega ministrstva za domovinsko varnost, bodo sveta trojica za izvedbo predsednikove obljube o množičnih izgonih. Poleg logističnih težav, kako iz države poslati milijone ljudi, bo njihova največja omejitev odziv javnosti na brez dvoma številne tragične zgodbe.

Padalke iz San Francisca

A to še zdaleč ni kadrovsko dno. Prvi šok je bila novica, da je Pete Hegseth, televizijski voditelj iz konservativne mreže Fox News, po novem kandidat za obrambnega ministra. Major iz rezervne sestave ameriške vojske slovi po trapastih trditvah, kot je ta, da si ne umiva rok, saj »bacilov ne vidim, torej niso resnični«, kar je kasneje označil za šalo. Bolj resno je njegovo zagovarjanje Trumpove izjave, da so bili na razvpitih protestih belih rasistov v Charlottesvillu v Virginiji leta 2017 »dobri ljudje na obeh straneh«.

Njegov je tudi doslej najbolj radikalen predlog za vodenje Pentagona, ker nima nikakršnih resnih izkušenj za vodenje aparata s tremi milijoni ljudi in ker napoveduje, da morajo zamenjati načelnika generalštaba ter vse generale in admirale, ki so »sodelovali v prebudniškem DEI (politika kadrovske raznolikosti, pravičnosti in vključenosti)-sranju«. Olje je na ogenj prilil z izjavami, da ženske ne smejo sodelovati v bojnih enotah, saj »v San Franciscu ni dovolj lezbijk, da bi popolnili 82. padalsko (divizijo)«, ali pa, da se Pentagon »ne bo ustavil, dokler vsega ne bodo imele v rokah trans-ezbične črne feministke«.

Demokratska senatorka Tammy Duckworth, upokojena podpolkovnica in pilotka bojnih helikopterjev, mu je nemudoma jedko odgovorila, »svojih nog nisem izgubila v gostilniškem pretepu, ampak na bojišču v Iraku«. Hegseth, ki ne verjame v pravila bojevanja (»napisana so, da izgubimo«), ni dal jasno vedeti, ali bi ob Trumpovih željah vojsko uporabil za zadušitev domačih nemirov.

Zavijanje z očmi se ni niti dobro začelo, ko je eksplodirala vest, da naj bi Tulsi Gabbard, nekdanja demokratska poslanka s Havajev, ki je postala najprej neodvisna, nazadnje pa del najbolj trumpistične republikanske sekcije, postala direktorica za obveščevalno dejavnost in nadzirala delo vseh ameriških obveščevalnih služb.

Profimedia

Tom Nichols je v časniku The Atlantic opozoril, da je ne samo »osupljivo nekvalificirana za skoraj vsako delovno mesto v vladi, še posebej pa za obveščevalno ... in nima omembe vrednih izkušenj z vodenjem česarkoli«, ampak bi njeno imenovanje lahko celo ogrozilo varnost ZDA, saj »je zagovornica tako sirskega diktatorja Bašarja al Asada kot ruskega Vladimirja Putina«. Ni povsem jasno, kaj je Trumpa vodilo k takšni izbiri, morda odpor do ameriških obveščevalcev, ki jih krivi za veliko svojih težav v prvem mandatu, Gabbardova je njegovo maščevanje. Morda mu je bila samo všeč njena podoba na televizijskih zaslonih.

Nichols je celo ugibal, da je samo začasno mašilo za odvračanje pozornosti, ob morebitnih težavah pri senatnem potrjevanju pa bi skozi stranska vrata namesto nje imenoval še koga bolj spornega. Denimo upokojenega generala Mika Flynna, ki je moral iz prve vlade zaradi laganja zvezni policiji FBI, sedaj pa poganja teorije zarot in kuri Trumpovo željo po maščevanju političnim nasprotnikom.

Minister gnusoba

Osrednja vloga pri slednjem bi pripadla nekdanjemu floridskemu poslancu Mattu Gaetzu. Eden najbolj osovraženih politikov v obeh strankah je kandidat za pravosodnega ministra, čeprav ga je zvezna policija preiskovala zaradi obtožb o spolni trgovini z mladoletnico. FBI nikoli ni vložila obtožnice, zato pa je njeno delo nadaljevala poslanska komisija za etiko, k temu dodala še zlorabo drog in prispevkov za volilno kampanjo, prejšnji petek pa naj bi predstavili zaključno poročilo. A je sredin odstop poslanca, ko je postal kandidat za ministra, preprečil objavo.

Gaetz je absolutni lojalist, ki bi pravosodno ministrstvo spremenil v politično orožje, v to, kar so republikanci trdili za sedanjega izjemno previdnega in zakonodaji zavezanega ministra Merricka Garlanda. Republikanec je le nekaj ur pred imenovanjem na družbenih omrežjih objavil, da je pripravljen ukiniti »vse tričrkovne agencije, od FBI (zvezna policija) do ATF (urad za alkohol, tobak, orožje in eksploziv)«, če je to potrebno za »očiščenje« vladnih struktur.

Gaetzovo imenovanje je sprožilo nejevoljne odzive tudi znotraj republikanske stranke. Senatorka Lisa Murkowski z Aljaske ga je primerjala z nekdanjim newyorškim poslancem Georgeom Santosom, tako debelim serijskim lažnivcem, da so ga lani lastni kolegi vrgli iz kongresa. »Sedaj čakam samo še na imenovanje Santosa,« je dogajanje skušala obrniti v pikro šalo.

Profimedia

Toda hkrati so nekateri njuni konservativni kolegi, ki so še pred meseci trdili, da je Gaetz gnusoba, ki po kongresu kaže posnetke golih žensk, s katerimi je imel odnose, sedaj nemudoma začeli kazati razumevanje za Trumpovo izbiro. Morda je tudi v tem primeru sporni politik le priročno orodje, tokrat za izzivanje republikanskega senata. Čeprav so volitve iz njega izteple večino antitrumpovcev na desnici, pa so senatorji s svojim šestletnim mandatom precej manj odvisni od muh novoizvoljenega predsednika.

S parado lojalistov jim kaže svojo moč in jih izziva, ali si ga upajo javno zavrniti (s komaj štirimi glasovi večine to niti ni tako težko) ali pa se izognejo javnemu pranju perila in predsedniku omogočijo, da s posebnim postopkom imenovanja v času, ko senat ne zaseda, svoje izbrance potrdi kot vršilce dolžnosti. Novoizvoljeni vodja senatorjev John Thune iz Južne Dakote je nemudoma napovedal, da bodo »preučili vse možnosti«, da bi čim prej izpeljali potrjevanja vladnih kandidatov.

Temačne napovedi

Vse to je le vrh Trumpove ledene gore, med oddajo besedila in objavo je kadrovsko drsenje proti dnu morda doseglo še večje razsežnosti. Hkrati je povsem zasenčilo drugo dogajanje, denimo napoved protekcionistične gospodarske politike, ki s carinami grozi zaveznicam in bi jo občutila tudi Slovenija.

Podobno nespodbudna je napoved precej drugačne, če ne radikalno izolacionistične zunanje in varnostne politike. Nemudoma je opogumila Bezalela Smotricha, izraelskega skrajno desnega finančnega ministra, da je ukazal priprave za priključitev naselbin na zasedenem Zahodnem bregu. Kar bi pomenilo zadnji udarec že tako klinično mrtvi rešitvi dveh držav.

»To je zelo nevaren trenutek v ameriškem življenju, vsakdo mora dobro razmisliti, kje smo,« opozarja David Remnick v časnika The New Yorker. Sestavljanje nove vlade je znak, da so bolj tehtna opozorila maksimalistov, Trumpovih kritikov, ki trdijo, da smo priča grožnji ameriški demokraciji ter pomena in sedanje vloge ZDA v svetovni ureditvi, morda celo zatonu liberalne demokracije in mednarodnega pravnega reda kot prevladujočih ideologij po koncu hladne vojne. Vrnitev k avtoritarnim ureditvam in nacionalističnim populizmom bi pomenila, da lahko države gospodarsko in vojaško premagajo svoje sosede brez strahu pred posledicami. In da bodo mednarodni dogovori ali skupni ukrepi izjemno težak cilj.

Opešana mednarodna skupnost se je prejšnji teden sestala na 29. konferenci o podnebnih spremembah.  V Azerbajdžanu, državi, ki 90 odstotkov svojega izvoza ustvari s fosilnimi gorivi. Ko so skušala pokrpati vse bolj raztrgane ukrepe proti eni največjih groženj 21. stoletja, so iz ZDA prihajale napovedi, da bo ponovni izstop iz Pariškega podnebnega sporazuma eden prvih ukrepov nove Trumpove vlade. Na družbenih omrežjih je zaokrožilo cinično sporočilo: »Ne glede na to, kako slabe so stvari trenutno, se tolažite z dejstvom, da nič od tega ne bo pomembno čez sto let, ko nas bodo podnebne spremembe vse pobile.«