V zadnjih mesecih prejšnjega leta so se svetovni mediji obširno spominjali življenja, dela in pomena generala Charlesa de Gaulla (1890–1970), saj je minilo 130 let od njegovega rojstva in pol stoletja od njegove smrti. Življenjska pot in dosežki enega od najpomembnejših evropskih državnikov 20. stoletja so res nekaj izjemnega: visoko odlikovani častnik med 1. svetovno vojno; vojaški raziskovalec in strateg (ki je pravočasno, a zaman opozarjal vojaški vrh na neizogibno katastrofo v naslednjem svetovnem spopadu, če ne bo Francija naglo razvijala in množično proizvajala dveh novih strateških orožij, tankov in vojaških letal); državni sekretar za obrambo v začetku drugega svetovnega spopada, ki je naložil na svoja ramena težko breme koordinacije francoskega boja z nacizmom – ni priznal kapitulacije, delne okupacije države in kvizlinškega režima maršala Pétaina in je po londonskem radiju 18. junija 1940 pozval sodržavljanke in sodržavljane, naj ob boku zahodnih zaveznikov nadaljujejo z oboroženim odporom do zmage.
Charles de Gaulle nikoli ni priznal kapitulacije Francije, 26. avgusta 1944 je kot poveljnik francoskih sil vkorakal v osvobojeni Pariz.
Kot vodja Svobodne Francije, Nacionalnega odbora za osvoboditev v tujini in predsednik začasne vlade po osvoboditvi (1944–1946) je s spretnim političnim preigravanjem drugih zahodnih zaveznikov vrnil svojo poraženo in razbito državo na svetovno politično prizorišče kot eno od najpomembnejših igralk – zmagovalko v 2. svetovni vojni, četrto od velesil, ki so okupirale in nadzorovale poraženo Nemčijo, pa stalno članico Varnostnega sveta OZN in Nata.
In končno: zaradi globoke politične krize v domovini se je leta 1958 de Gaulle vrnil na osrednje mesto v francoskem javnem življenju, najprej kot premier, zatem kot ustanovitelj Pete republike in njen prvi predsednik (1959–1969). Utrdil je mednarodni vpliv Francije kot jedrske sile v evropskem in globalnem okolju ter ljubosumno varoval njeno posebno vlogo v Natu in neodvisnost od »velikega brata« onkraj oceana.
V razmerah hladne vojne je poskušal presegati blokovske delitve med zahodnimi in komunističnimi državami, naglo je izvedel dekolonizacijo v Afriki in poslal francoski kolonialni imperij na smetišče zgodovine; zavzemal se je za evropsko povezovanje ob osi Pariz–Berlin, a brez Velike Britanije. »Težko je vladati državi s 365 vrstami sira,« se je rad pošalil, pa mu je v največji meri dolgo uspevalo, vse do kolapsa njegovega režima med študentsko revolucijo leta 1968. Pri svojih letih ni več razumel sveta okrog sebe (to je njegova lastna izjava) in je po neugodnem izidu referenduma aprila 1969 odstopil in odšel.
S spretnim političnim preigravanjem drugih zahodnih zaveznikov je vrnil svojo poraženo in razbito državo na svetovno politično prizorišče kot eno od najpomembnejših igralk – zmagovalko v 2. svetovni vojni, četrto od velesil, ki so okupirale in nadzorovale poraženo Nemčijo, pa stalno članico Varnostnega sveta OZN in Nata.
Osrednji slovenski dnevnik Delo se je spomnil de Gaulla in njegovih jubilejev v zadnji decembrski Sobotni prilogi z zanimivim člankom nekdanje veleposlanice Milene Šmit. Žal pa v njem nismo prebrali ničesar o francosko-jugoslovanskih odnosih v času generalovega poldrugega predsedniškega mandata ter o njegovih stikih s Titom. Zato se mi je zdelo nujno, da se oglasim in zainteresirani javnosti predstavim nekaj ugotovitev iz francoske memoarske literature in novejših zgodovinskih raziskav. 9. 1. je bilo v PP29 Sobotne priloge Dela korektno in v celoti objavljeno moje prvo pismo, ki ga – deloma dopolnjenega z informacijami Antona Rupnika iz PP29 (6. 2.) – povzemam spodaj.
Glede na ugotovitve Érica Brance, avtorja pred nedavnim izdane monografije o stikih francoskega predsednika s svetovnimi voditelji njegovega časa (De Gaulle et les Grands, Paris, Perrin 2020), se je francoski general jugoslovanskemu maršalu izogibal in se ni nikoli srečal z njim, čeprav je imel istočasno tudi na osebni ravni intenzivne zunanjepolitične odnose tako s Sovjetsko zvezo kot s Poljsko in Romunijo, trdno zasidranima v Varšavskem paktu.
V šestdesetih letih 20. stoletja sta, vsaka na svoj način, Francija in Jugoslavija imeli aktivno neblokovsko zunanjo politiko, kar ju je nekoliko zbliževalo, posebej ugodno pa vplivalo na razvoj gospodarskih odnosov. Ob rednih dvostranskih stikih na ministrski ravni vendarle ni prišlo do srečanja na vrhu med obema predsednikoma, četudi si je jugoslovanska diplomacija za to dolgo prizadevala; večkratna Titova vabila francoskemu predsedniku na uradni obisk so zmeraj padla na neplodna tla.
Iz spominov Antona Rupnika, ki je bil kot mlad diplomat zaposlen na jugoslovanskem veleposlaništvu v Parizu, izhaja, da je francoski predsednik na sprejemu v Elizejski palači ob državnem prazniku 14. julija 1965 izjavil tedanjemu veleposlaniku Jugoslavije, da je pripravljen na srečanje s Titom. A iz te obljube ni bilo nič, kot tudi ni bilo nič iz de Gaullovega zagotovila leta 1967 med pogovorom z jugoslovanskim zunanjim ministrom Markom Nikezićem. Predsednik je izjavil, očaran od Nikezićeve briljantne francoščine (kot sin pariške matere je bil liberalni partijec namreč popolnoma dvojezičen), da se bo tokrat odzval vabilu na uradni obisk v Beograd … Branca ugotavlja, da je govoril s figo v žepu.
Draža Mihajlović je bil za de Gaulla brat po orožju, tudi zato je zavračal Titove poskuse zbližanja.
Od kod takšen odnos, ki ga ima Branca za »kot marmor trdega«? Odgovor najdemo pri generalovem bližnjem sodelavcu, »golistu memorialistu« (kot se ga je nekoliko zafrkljivo prijelo), sicer devetkratnem ministru ter članu Francoske akademije Alainu Peyrefittu (1925–1999). V njegovem znanem kronističnem delu To je bil de Gaulle / C'était de Gaulle (številne izdaje pri pariški založbi Gallimard), stoji črno na belem naslednje: »Mihajlović je bil zanj brat po orožju, pravi heroj, katerega tragična usoda ga je pretresla. Med generalom in Titom bo zato vedno kri tega srbskega de Gaulla.«
Peyrefitte si je to zapisal kot priča predsednikovemu izbruhu besa julija 1964, ko mu je njegov minister Louis Joxe po vrnitvi iz Beograda govoril o Titu kot nacionalnem heroju. De Gaulle: »Nacionalni heroj? Potem bi bilo treba, da bi obstajala jugoslovanska nacija. Pa je ni. Gre samo za lesene kose, ki so med seboj povezani z vrvicami. Vrvica je Tito, ko ga ne bo več, se bodo leseni kosi razleteli.« Kratkemu in preroškemu uvodu je sledil obširen generalov monolog o Draži Mihajloviću, patriotu in heroju, ki so ga izdali tako njegovi kot zavezniki. »On je tisti, ki je spomladi 1941 povzročil, da je nemška vojska izgubila dva ali tri mesece pri napadu na Rusijo … Morda je on povzročil Hitlerjevo pogubo … Mednarodni komunizem je premagal patriotizem, a nekoč se bo to obrnilo.« De Gaulle je imel torej jasno in dokončno mnenje tako o Titu kot tudi o njegovem antipodu Mihajloviću!
Ker je francoski predsednik zagotovo spadal med »slone, ki nikoli ničesar ne pozabijo,« si je dobro zapomnil še staro izjavo iz decembra 1949, v kateri je Tito novinarju Louisu Dalmasu takole ocenil povojno strategijo francoskih komunistov: »Svojo borbo bi bili morali voditi tako, da bi lahko naredili z de Gaullom tisto, kar smo mi z Mihajlovićem« (Branca, str. 185–186).
Ker je francoski predsednik zagotovo spadal med »slone, ki nikoli ničesar ne pozabijo,« si je dobro zapomnil še staro izjavo iz decembra 1949, v kateri je Tito novinarju Louisu Dalmasu takole ocenil povojno strategijo francoskih komunistov: »Svojo borbo bi bili morali voditi tako, da bi lahko naredili z de Gaullom tisto, kar smo mi z Mihajlovićem« (Branca, str. 185–186). Tudi to je bilo jasno in nedvoumno sporočilo!
Kar sem povzel, sem lahko v prvih dneh letošnjega januarja v celoti objavil v PP29. Zatem se je januarja in februarja tam razvila izmenjava mnenj, v katero se je poleg kolegice Šmitove vključil Anton Rupnik. Ko sem ugotovil, da se je zaradi nekaterih velikih razlik v pogledih na omenjena vprašanja spet smiselno vključiti v razpravo, sem poslal uredništvu Dela svoj drugi prispevek. Po obsegu sem spoštoval od uredništva predpisano dolžino za objave v PP29! Precejšnje je bilo moje presenečenje, ko sem 27. 2. odkril v Sobotni prilogi meni pripisano, a popolnoma neprepoznavno besedilo, iz katerega so na različnih mestih izrezali blizu polovice (!) celotne vsebine, tako da so bralci težko razumeli, za kaj gre.
Tito je bil leta 1956 v Parizu gost francoskega predsednika Renéja Cotyja, a do podobnega srečanja z de Gaullom ni nikoli prišlo.
O omenjenem »profesionalnem« uredniškemu dosežku Dela nekaj besed na koncu, saj bralce najbrž najprej zanima, kaj je iz mojega celotnega besedila v okrnjeni objavi izginilo. Šlo je za polemiko z nekaterimi Rupnikovimi stališči. Najprej se mu je zapisalo, da je usmrtitev Draže Mihajlovića kot vzrok za (ne)odnos med de Gaullom in Titom, citiram, »šablonska trditev«. Kar pa v celoti spodbijajo predstavljeni argumenti iz francoske spominske literature in zgodovinopisja. Ker so tehtni, jih najbrž ni mogoče zavrniti takole pavšalno in počez brez česarkoli oprijemljivega, kot je to storil g. Rupnik, ali pač?
Dalje: Jugoslavija naj bi, tako Rupnik, »dosledno nasprotovala francoski kolonialni politiki.« Že, a kateri od dveh, ki sta si sledili po drugi svetovni vojni? Najbrž je bil Titov režim proti kolonialni politiki Četrte republike (194–-1958), ko je bil de Gaulle ves čas v opoziciji in torej ne more nositi politične odgovornosti zanjo. Ta politika se je opotekala od enega poraza do drugega in je bila zaradi moči osvobodilnih gibanj v nekaterih francoskih kolonijah vnaprej obsojena na neuspeh. Mislim na vojaško polomijo pri Dien Bien Fuju (1954), kateri je sledila neodvisnost dotedanje Francoske Indokine (Vietnama, Laosa in Kambodže), pa na katas-trofalno britansko-francosko sueško avanturo (1956), ki je sprožila neodvisnost Maroka in Tunizije.
Toda ponovni de Gaullov prihod na oblast je pomenil prelom s takšno kolonialno politiko! Na predsednikovo pobudo se je takoj začel kratek (1958–1960) in intenziven proces dekolonizacije in se končal s politično neodvisnostjo Francoske zahodne Afrike (Benin, sedanja Burkina Faso, Mali, Mavretanija, Niger, Senegal, Slonokoščena obala, Togo), Francoske ekvatorialne Afrike (Centralnoafriška republika, Čad, Gabon in republika Kongo, prej Kongo-Brazzaville) in Kameruna. Gvineja, kjer je bilo pod vodstvom Sékouja Touréja protikolonialno gibanje močno in dobro organizirano, si je neodvisnost izborila že 1958. Rekel bi, da Jugoslavija zagotovo ni bila proti takšni »kolonialni politiki dekolonizacije!«
De Gaulle je spoznal, da je neodvisnost Alžirije neizogibna, zato je končal dolgoletno vojno z alžirskimi uporniki.
Izrednih razmer v Alžiriji (1956) in dolgoletne osvobodilne vojne pod vodstvom alžirske Fronte nacionalne osvoboditve (FLN) tudi ni zakuhal de Gaulle, kot bi se morda komu zdelo. Je pa kot odlični politik nastale krizne razmere – zlasti državni udar dela generalov maja 1958 – izkoristil za vrnitev na oblast! V prvi fazi predsednikovanja je bil še pristaš politike »francoske Alžirije,« a sta tako skrajna desnica kot generaliteta kmalu dojeli, da je njegov cilj popolna alžirska neodvisnost. Od tod nov, neuspešen poskus generalskega puča, tokrat proti de Gaullovemu režimu (april 1961), od tod neuspeli atentat skrivne organizacije OAS na predsednika junija 1962, že po sklenitvi sporazuma v Évianu. Julija 1962 je sledila formalna proglasitev neodvisnosti Alžirije.
Tito je brez dvoma »tudi z orožjem podpiral alžirsko osvobodilno gibanje« (Rupnik). O tem je precej zanimivih podatkov v francoskih diplomatskih dokumentih, dostopnih na internetu (Documents diplomatiques francais, serija 1954–1973, uredil Maurice Vaïsse). Zaradi tega gradiva ne soglašam s stališčem, da naj bi bila udeležba delegacije alžirske FLN na prvem zasedanju neuvrščenih septembra 1961 vzrok za hudo dvostransko zaostritev odnosov in odpoklic francoskega veleposlanika iz Jugoslavije.
Med beograjsko konferenco neuvrščenih je bila namreč neodvisnost Alžirije samo še vprašanje časa: delegaciji francoske vlade in FLN sta se začeli sestajati že maja in junija 1961, pogajalski proces pa sta po krajšem presledku obnovili konec julija in ga zaključili marca 1962 s podpisom mirovnega sporazuma v Évianu. A Jugoslavija je – ne ravno v soglasju z lastnim zunanjepolitičnim načelom aktivne in miroljubne koeksistence, ki gotovo nima ničesar skupnega z izvažanjem revolucije – pošiljala orožje in vojaško opremo v Alžirijo. Ko so se v Parizu tega naveličali, so potopili eno od jugoslovanskih ladij, naloženih z orožjem in opremo. Mednarodni škandal je odmeval v tujih medijih, seveda pa ni o njem nič pricurljalo v domačo javnost.
Odgovornim ljudem Dela pa tole: če nameravajo štiri desetletja po Titovi smrti in trideset let po razpadu Jugoslavije ter ustanovitvi slovenske države še vedno ščititi maršalov »lik in delo« in preprečevati argumentirano razpravo o njegovi (zunanji) politiki, bo treba o tej politiki pač razpravljati brez Dela in mimo Dela.
Dr. Janez Šumrada, nekdanji veleposlanik v Parizu
