Louis Smith je 27-letni britanski telovadec in dobitnik štirih olimpijskih medalj. Ta teden je prišel na naslovnice svetovnih medijev, ker je bil obtožen blasfemije, norčevanja iz islama. Na svoj mobilni telefon je namreč posnel upokojenega reprezentančnega kolega Luka Carsona, kako oponaša islamsko molitev. Njegov greh je bil, ker se je ob tem smejal. Britanska gimnastična zveza ga je zato za dva meseca suspendirala, levičarski aktivisti so med seboj kar tekmovali v obsodbah Smitha za rasizem, islamofobijo in ksenofobijo. Kar je čudno, saj je sam mešane rase.
To je le ena od vrste norosti, ki kažejo, da Evropa uvaja blasfemijo. Mladega športnika, ki je sicer znan, da vedno pove, kar misli (aprila se je moral opravičiti, ker je podvomil o poštenem sojenju na državnem prvenstvu, junija pa se je na Instagramu pošalil z ameriško televadko) in jemlje svobodo govora v absolutnem smislu, so mediji (predvsem BBC) ponižali in osramotili do take mere, da ni prišel na proslave ob uspehih britanskih olimpijcev in paraolimpijcev, ampak je za pokoro obiskal dve londonski džamiji. Bil je namreč deležen tudi groženj s smrtjo s strani muslimanov, ki se zaradi tega niso znašli v preiskavi. Očitno jim je vse dovoljeno. Kot je bilo britanski skupini Monty Python, ki se je norčevala iz krščanstva, a se nikomur ni skrivil las na glavi, niti vsesplošnega zgražanja skupina ni bila deležna. Niti groženj s smrtjo ni bilo.
Muslimani običajno take grožnje uresničijo. V sredo, 2. novembra, je minilo 12 let od smrti nizozemskega režiserja Thea van Gogha. Med kolesarjenjem po Amsterdamu so ga musliman Mohammed Bouyeri (po rodu iz Maroka) zaradi njegovih stališč najprej ustrelili, nato pa z zakrivljenim mečem še prebadal in poskušal obglaviti. In to sredi belega dne! In sredi Evrope! Nekaj dni prej, 24. oktobra 2004, je umrla lepa 23-letna Tunizijka Ghofrane Haddaoui. Velja za prvo uradno priznano žrtev muslimanskega kamenjanja v Evropski uniji. Našli so jo na smetišču na obrobju Marseilla, kjer deluje eden največjih muslimanskih centrov v Evropi s svojimi (skritimi) šeriatskimi sodišči. Truplo Haddaouijeve je bilo povsem izmaličeno. Forenziki so ugotovili, da jo je trojica mladih muslimanov (enega od njih je nesrečnica zavrnila) najprej zverinsko mučila, odrezali so ji ušesa in nato kamenjali. Kar 30 zadetkov s kamni natanko v glavo so našteli. V lobanji so bile luknje, zobje povsem izbiti. Storilce so sicer prijeli in jih kaznovali, toda šele potem, ko je spregovorila njena mati, saj mlade Tunizijske njen oče ni želel pokopati na tradicionalen način, češ da je umazana in nečista. Takih Alah ne mara. Ali vojak Lee Rigby, britanski vojak, ki sta ga ubila muslimana Michael Adebolajo in Michael Adebowale. In to sredi Londona, kjer te denimo na Whitechapel Road v bližini islamskega centra lahko ustavljajo muslimanske milice. Ker je občutila najstnica, ki se je tam sprehajala. Njen greh je bil, da je imela oblečeno mini krilo, muslimani pa so jo prisilili, da je odšla. Rojena Londončanka se je morala sredi britanske prestolnice podrediti zakonom priseljenih muslimanov! Bo tako tudi v bližini ljubljanske džamije?
Podrejenost Evropejcev muslimanom je občutil tudi nizozemski domoljub Geert Wilders, ki mu sodijo zaradi besed, ki jih je izrekel na račun maroških priseljencev. Wilders je namreč marca 2014 na shodu svoje stranke za svobodo (PVV) vprašal privržence, ali si v državi želijo manj Maročanov. Občinstvo mu je pritrdilo z vzkliki »manj, manj, manj«, on pa je obljubil: »Poskrbeli bomo za to.« S tem naj bi spodbujal sovraštvo do tujcev, čeprav gre bolj verjetno za politični proces, saj Wilders resno ogroža nizozemski politični mainstream. Če bo obsojen, bo to imelo dolgoročne in katastrofalne posledice za nizozemsko demokracijo in tamkajšnjo svobodo govora, sodišča pa se že zdaj obnašajo kot verska sodišča, kjer je prepovedana kritika islama in muslimanov. Druge razlage ni, saj večina Nizozemcev glede na javnomnenjske raziskave razmišlja kot Wilders – polovica bi omejila priseljevanje, želijo si manj migrantov. Wilders je povedal samo to, kar misli večina državljanov. Če bi svoje privržence vprašal, ali želite na Nizozemskem manj Britancev ali Nemcev, bi bil odgovor enak: »Manj, manj, manj.« A ga ne bi preganjali.
