Kaj se pred bližajočimi se volitvami plete v glavi kontroverznega izraelskega premierja, ki ga zadnje čase tarejo zdravstvene težave? Benjamina Netanjahuja najkasneje 27. oktobra čakajo volitve v kneset, izraelski parlament.

Javnomnenjske ankete njegovi skrajno desni koaliciji z verskimi fanatiki ne kažejo najbolje. Podobno kot Peter Magyar na Madžarskem se je v ospredje prebil Naftali Bennett, bivši Netanjahujev šef kabineta, ki se je sprl s šefom in za razliko od Anžeta Logarja odšel na svoje.

Ali je možno, da bi prekaljeni politični lisjak Netanjahu, ki ga preganja Mednarodno kazensko sodišče, skušal z razglasitvijo izrednih razmer suspendirati volitve in jih prestaviti na kasnejši čas?

Profimedia

Izraelski pravni red tega ne dopušča, saj izredne razmere ne vplivajo na izvedbo volitev. Če bi si desničarska vladna koalicija drznila prestaviti volitve, bi vrhovno sodišče njen nezakoniti sklep odpravilo, Netanjahuju pa bi grozil še en kazenski postopek.

Ne glede na kolektivno psihozo, ki preganja evropske levičarje glede Izraela, so dejstva še vedno takšna, kakršna so bila pred 7. oktobrom 2023, ko je Hamas zahrbtno napadel judovsko državo: Izrael je na Bližnjem vzhodu edina parlamentarna demokracija. V Izraelu obstajajo verska, medijska in siceršnja svoboda, vladavina prava in načelo ločitve oblasti.

Pomembno vlogo pred volitvami bo igralo vprašanje varnosti, odnosov z arabskimi sosedami in seveda palestinsko vprašanje. Vojna v Gazi se je formalno končala, vendar se spopadi nadaljujejo v Libanonu, kjer Izrael napadajo ostanki Hezbolaha.

Če k temu prištejemo premirje v vojni z Iranom, provokacije jemenskih hutijevcev in nejasne odnose s Sirijo, ima Izrael dejansko odprtih več front. Stanje latentne vojne daje nekaj prednosti Netanjahuju, ki mu na notranjepolitičnem prizorišču resda očitajo zlorabo položaja, avtoritarne manire in nagnjenost h korupciji, a ko gre za vprašanje varnosti in izkušenj v mednarodnih odnosih, je kontroverzni politik z dolgo kilometrino doslej vedno prepričal državljane, da obvladuje razmere.

Netanjahu je človek za izredne situacije, kar ga postavlja v podoben kontekst kot Janeza Janšo, za katerega so Slovenci ugotovili, da se najbolje izkaže v kriznih razmerah. Zato ni naključje, da sta prijatelja in politična zaveznika, nekatere podobnosti pa bi lahko našli tudi med njunima dominantnima strankama, Netanjahujevim Likudom in Janševo SDS.

Če se je kdo v Sloveniji zgražal, ker je Netanjahu prejšnji teden Janši čestital ob izvolitvi za predsednika vlade, se je po nepotrebnem; bilo bi nenavadno, če mu ne bi. Za odnose med Slovenijo in judovsko državo, ki jih ne bi smeli opredeljevati strankarski interesi ali javno mnenje, temveč izključno nacionalni interesi obeh držav, vrnitev Janše na oblast niti ni tako slaba novica.

Dva odtenka desnice

Z naše perspektive, ki jo omejuje nepopolno in poenostavljeno razumevanje geopolitičnih razmer na Bližnjem vzhodu, so volitve v Izraelu predvsem vprašanje o odnosu te države do projekta samostojne palestinske države, Gaze in Zahodnega brega.

Toda v predvolilni kampanji v Izraelu, ki bo zagotovo zelo burna, saj gre konec koncev za obstanek Netanjahuja ter njegovo politično in siceršnjo prihodnost, ne boste slišali posebnih razlik v razpravi o odnosu do Palestincev – vsaj med vodilnimi strankami ne.

Profimedia

Ker je Izrael demokracija, bodo na volitvah seveda sodelovale tudi arabske stranke, vendar je njihov doseg omejen na nekaj odstotkov glasov. Arabske stranke so doslej samo enkrat sodelovale v vladi, pa še ta je zaradi notranjih nesoglasij razpadla v manj kot dveh letih.

Ko gre za vprašanje Palestincev in njihove države, bosta aktualni premier Benjamin Netanjahu in njegov izzivalec, vodja opozicije Naftali Bennett, ki je izraelsko vlado že vodil med letoma 2021 in 2022, govorila podoben jezik. Razlike bodo le v odtenkih. Bennett, ki je pred leti že vodil sredinsko koalicijsko vlado, je prav tako desničar, čeprav nekoliko »mehkejši« od Netanjahuja, bolj pragmatičen.

V primerjavi s skrajno desnimi koalicijskimi partnerji trenutne vlade – denimo fanatičnim finančnim ministrom Bezazelom Smotričem (znan po svojih rasističnih in homofobnih izpadih) ali ministrom za državno varnost Itamarjem Ben-Gvirjem (prav tako notoričen skrajnež) – je Bennett v piarovskem smislu prijetnejši in bo, če mu uspe sestaviti zmerno desno vlado, vsekakor dobra novica za močno načeti mednarodni ugled Izraela.

Za odnose med Slovenijo in Izraelom, ki jih ne bi smeli omejevati strankarski, temveč izključno nacionalni interesi obeh držav, vrnitev Janše na oblast niti ni tako slaba novica.

Toda v vsebinskem smislu je program, ki ga zagovarja milijonar Naftali Bennett (letnik 1972), daleč od kakšnega liberalizma, razen morda na gospodarskem področju. Med prioritetami so sicer tudi takšne, ki so javnosti všečne, denimo reforma naborniškega sistema, ustavna omejitev števila premierskih mandatov (Netanjahu je na oblasti že več kot 18 let!), povečanje imigracije (iz vzhodne Evrope bi »uvozili« še milijon Judov), krepitev enotnosti itd.

Bennett, ki rad nosi tradicionalno judovsko pokrivalo kipo (kippah) in ima štiri otroke, je enako neizprosen, ko gre za projekt palestinske države (ki mu odločno nasprotuje) ali vprašanje t. i. zasedenih ozemelj na Zahodnem bregu (ki bi jih priključil Izraelu).

Kot bivši major izraelske vojske – med drugim je bil pripadnik dveh elitnih skupin, Sajeret Matkal (njen član je bil tudi Jonatan Netanjahu, pokojni brat Benjamina Netanjahuja, ki je umrl med operacijo Entebe leta 1972 v Ugandi) in Maglan (posebna enota komandosov) – izpolnjuje vse premierske kvalifikacije.

Kajti v Izraelu je vojaška kariera skoraj tako pomembna kot poslovna, poleg tega je Bennett že opravljal premiersko delo, kar mu daje širši manevrski prostor v predvolilni kampanji. Nasprotno od Netanjahuja lahko k sodelovanju privabi tudi sredinske in celo levosredinske partnerje, če bi jih potreboval za sestavo vlade.

Evrovizijska koalicija

Bennettov glavni politični zaveznik je postal Jair Lapid, s katerim sta že leta 2020 uspešno premagala Netanjahuja, potem pa je njuna koalicija razpadla in Netanjahu se je leta 2022 vrnil na oblast z najbolj desno koalicijo v zgodovini Izraela.

Bennett in Lapid sta se letos ponovno pragmatično povezala; Lapid nasprotno od Bennetta ni delal kariere v vojski niti ni bil uspešen poslovnež, temveč je bil novinar in televizijski voditelj. Je centrist, velja za izrazito sekularnega politika, dobrega retorika in komunikatorja, ki zna nagovoriti zmerne levičarje in izobražene sredinske volivce, za katere je Netanjahu poosebljeno zlo, nezaupljivi pa so tudi do Bennetta.

Profimedia

Za koalicijo med Bennettom in Lapidom bo najtežja preizkušnja prav palestinsko vprašanje, kajti medtem ko desničar Bennett noče niti slišati o palestinski državi, pa centrist Lapid načeloma ne nasprotuje t. i. rešitvi dveh držav, po kateri bi Palestinci dobili lastno državo, čeprav pod zelo strogimi omejitvami.

Če bo njuni koaliciji z evrovizijskim imenom Skupaj uspelo premagati Netanjahuja in njegove skrajno desne zaveznike, potem bo Bennett prevzel premierski položaj, Lapid pa vodenje diplomacije, saj bo moral popraviti ugled Izraela v mednarodnih odnosih.

Ko niti Black Cube ne pomaga

Predvolilna kampanja bo divja in neizprosna, saj gre Netanjahuju za politično preživetje. Kaj ima njegova koalicija v rokah, česar opozicija nima; morda možnost vplivanja na datum volitev? Ali je res, da Netanjahuju ni treba najeti »zasebnega Mosada« oziroma agencije Black Cube, da bi kompromitiral politične nasprotnike, saj ima na razpolago celoten varnostno-obveščevalni aparat in vojsko (IDF)?

Teoretiki zarote menijo, da bo jeseni izbruhnilo novo nadaljevanje vojne z Iranom, ki bi na izraelske napade nemudoma odgovoril z raketami. Obstreljevanje Izraela bi lahko trajalo več tednov, saj ima Islamska republika celo po najbolj pesimističnih ocenah zahodnih obveščevalcev še vedno na razpolago okoli 40 odstotkov svojega raketnega arzenala, kar v praksi pomeni nekaj tisoč raket srednjega in dolgega dosega.

Profimedia

Takšen vojaški scenarij je zagotovo možen, celo verjeten, saj se zapletena pogajanja med Združenimi državami in Iranom že glede Hormuške ožine ne premaknejo nikamor. Kar se tiče prepričanja, da bi v primeru hujše eskalacije Netanjahujeva vlada v Izraelu nemudoma razglasila izredne razmere, s čimer bi imela izgovor za preložitev volitev, pa nikakor ni tako črno-belo, kot bi si kdo želel.

Po izraelskem temeljnem pravu – judovska država namreč nima ustave v našem pomenu besede – vlada sama nikakor ne more odložiti volitev, denimo zaradi razglasitve izrednih razmer. Takšna odločitev bi bila nezakonita, kar bi potrdilo tudi vrhovno sodišče, ki ima v Izraelu tudi vlogo našega ustavnega sodišča.

Če bi Netanjahu skušal izigrati roke za izvedbo volitev s tem, da bi razglasil izredne razmere brez odobritve kneseta (parlamenta), bi tvegal kazenski pregon. V Izraelu lahko izredne razmere razglasi edinole kneset (največ za eno leto), njihova razglasitev pa ne vpliva na izvedbo volitev.

Te bi teoretično lahko začasno zadržal le sprejem posebnega zakona, ki pa potrebuje kar dvotretjinsko večino v knesetu – te pa Netanjahujeva koalicija seveda nima. Poleg tega mora predlagatelj dokazati in argumentirati, zakaj izvedba volitev ni možna. Preložitev lahko traja najkrajši možni čas, volitve se morajo izvesti takoj, ko posebne okoliščine minejo.

Možen je tudi zelo črn scenarij za judovsko državo, po katerem se zaradi izrednih okoliščin kneset sploh ne bi mogel sestati. Denimo zaradi neposredne vojaške ogroženosti poslancev ali napada na poslopje kneseta – v tem primeru del zakonodajne oblasti preide na vlado, ki lahko sama odloči o izrednih razmerah in jih tudi sama razglasi.

Še več, predsednik vlade dobi posebna pooblastila in lahko v kritičnih razmerah kar sam sprejema odločitve, s katerimi lahko začasno (!) spremeni, odpravi ali zadrži zakone s področja nacionalne varnosti, obrambe in državne uprave.

Profimedia

Takšna pooblastila so zgolj začasna (dokler se kneset ponovno ne sestane) in ne veljajo za vsa področja. Premier ne more suspendirati volitev niti v tem primeru; če bi poskušal, bi ga takoj ustavilo vrhovno sodišče.

Za Netanjahuja torej v nobenem primeru ne pride v poštev scenarij, po katerem bi zakonito vplival na spremembo datuma volitev. Niti Black Cube mu ne more pomagati, če smo sarkastični. Netanjahu lahko na izvedbo volitev vpliva samo tako, da odstopi in s tem sproži razpust parlamenta, čemur bi sledile zgodnejše, v resnici niti ne prav zares predčasne volitve. Recimo v začetku septembra.

Netanjahu v primežu krivosodja

Kaj je za premierja, ki je s prekinitvami na oblasti že 18 let in pol, kar je absolutni rekord v zgodovini judovske države, v resnici bolje – čim prejšnje volitve ali čakanje na 27. oktober?

Prej ko bodo, manj časa bo na ražnju opozicije, medijev in civilne družbe. Kajti Netanjahu se bo v predvolilni kampanji znašel pod točo kritik, da je njegova vlada soodgovorna za 7. oktober 2023. Hamasov vdor v državo je bil namreč možen zaradi resnih varnostnih spodrsljajev in ignoriranja obveščevalnih podatkov, da palestinski teroristi načrtujejo množični napad.

Za judovsko državo je bila to najhujša tragedija po ustanovitvi leta 1948. Posledično je vlada izvedla silovito ofenzivo na Gazo, ki se je končala šele po njenem dobesednem uničenju. Po podatkih Hamasovega ministrstva za zdravje je v Gazi umrlo okoli 70 tisoč ljudi, od tega skoraj 20 tisoč otrok. Žal teh podatkov ni možno neodvisno preveriti.

Zaradi prekomerne uporabe sile v Gazi se je izraelski premier znašel pod drobnogledom nevladnih organizacij in mednarodnega pravosodja. Sum, da sta z zdaj že nekdanjim obrambnim ministrom Galantom odgovorna za vojne zločine in zločine proti človečnosti, je Mednarodno kazensko sodišče privedel do izdaje naloga za njuno aretacijo.

Profimedia

Slovenska sodnica Beti Hohler, ki je pri tem sodelovala, se je znašla na piki ne le izraelskih, ampak tudi ameriških oblasti. Donald Trump je namreč eden največjih podpornikov Netanjahujevega režima, ki je zaradi ravnanja v Gazi marsikje po svetu doživel obsodbe, čeprav proti Izraelu še nobena velesila ni uvedla sankcij.

Indija je celo okrepila gospodarske, vojaške in politične vezi, Kitajska in Rusija ostajata pragmatični. Tožba Južnoafriške republike na Mednarodnem sodišču pravičnosti (ICJ) v Haagu zaradi domnevnega genocida nad Palestinci – pridružilo se ji je še 18 držav, tudi štiri evropske, Slovenije pa kljub drugačnim napovedim na koncu ni bilo med njimi – je doslej najhujša grožnja, ki visi nad judovsko državo, čeprav je jasno, da bo Izraelu težko dokazati genocidni namen, poleg tega bo postopek trajal več let.

S sodiščem pa ima Benjamin Netanjahu težave tudi doma, saj se že šest let otepa očitkov o korupciji. Ne glede na Netanjahujeve poskuse, da bi z nekakšno »reformo pravosodja« spodkopal avtonomijo sodstva, je Izrael ohranil demokratične in pravne standarde, po zaslugi katerih zoper dolgoletnega premierja pred okrožnim sodiščem v Tel Avivu že šest let potekajo trije kazenski postopki zaradi neupravičenega sprejemanja daril, prevare in goljufije.

Korupcije obtoženi premier je doslej zavlačeval in se skliceval bodisi na svoj status, službene obveznosti, izredne razmere, obenem pa je sodni pregon označeval za politično motiviran in lov na čarovnice. Manjkala je samo beseda »krivosodje«, pa bi vse skupaj zvenelo precej domače.

Vseeno je Netanjahu novembra lani presenetil s prošnjo po pomilostitvi, naslovljeno na predsednika države Izaka Hercoga, ki se ga doslej ni usmilil. Ker je letos volilno leto, bi bila takšna gesta lahko razumljena tudi kot vmešavanje predsednika države v predvolilno kampanjo.

Nakit, kubanke in šampanjec

Netanjahuju in njegovim družinskim članom, zlasti soprogi Sari, tožilstvo očita, da so neupravičeno sprejemali dragocena darila bogatih prijateljev in znancev v zameno za določene politične usluge; kubanske cigare, najdražji šampanjci in za slabih tri tisoč evrov nakita za gospo Netanjahu. Premier je zavračal obtožbe o podkupovanju in zagotavljal, da so bila to le priložnostna darila »dobrih prijateljev«.

Prav tako je premier obtožen, da je z medijskim mogotcem Arnonom Mozesom sklenil kupčijo, po kateri ga je slednji v svojih medijih, med katerimi je tudi vplivni dnevnik Jediot Ahronot, obravnaval privilegirano in na drugi strani kritiziral politične nasprotnike, v zameno pa je vlada poskrbela, da so se Mozesovi konkurenti soočali z administrativnimi »težavami«.

Profimedia

Denimo tako, da je vlada predlagala zakonodajo, ki bi omejevala nekatere medije, denimo brezplačni dnevnik Izrael Hajom, ki je znan kot Netanjahujev kritik.

Tretja obtožnica Netanjahuju očita podkupovanje v času, ko je bil minister za telekomunikacije (2014–2017), ker naj bi lastniku medijske hiše Walla! pomagal pri urejanju upravnih zadev v zameno za prijazno poročanje in naklonjenost. Netanjahu naj bi uredil, da poslovnež Šaul Elovič, večinski lastnik korporacije Bezeq, največjega izraelskega telekomunikacijskega podjetja, ni imel težav z regulatorjem.

Saj vse skupaj ni nič, boste vzkliknili, prepričani, da je Netanjahu najmanj preprodajal nepremičnine ob sredozemski obali, pobiral 10-odstotno provizijo od gradbenih podjetij in skrbel za obvodno financiranje svoje stranke. Morda so se takšna kazniva dejanja dogajala v kakšni članici Evropske unije, v kateri so rovarili agenti Black Cuba?

Toda sarkazem na stran, obtožbe, da je Netanjahu prejemal cigare, šampanjec in luksuzne parfume in da je za naklonjenost vplivnih medijev pomagal njihovim lastnikom, dokazujejo, da je Izrael edina pravna država na Bližnjem vzhodu.

S pristavkom – razen če to začasno preprečijo izredne razmere. In teh je bilo, potem ko se je zaradi Hamasovega vdora v Izrael 7. oktobra 2023 začela vojna v Gazi, junija 2025 pa je sledila tudi prva vojna z Iranom, kar precej. Če so razglašene izredne razmere, sodni postopki zoper premierja začasno mirujejo.

Volitve lahko prinesejo preobrat

Ker Netanjahu legalno ne more prestaviti volitev, nima druge izbire, kot da na podlagi javnomnenjskih anket išče idealen termin za nekoliko zgodnejše volitve. Bitka za večino v 120-članskem knesetu bo namreč tesna, saj je vladna koalicija, v kateri so poleg Netanjahujeve stranke Likud tudi religiozni cionisti in tri zelo desne stranke (Ocma Jahudit, Šas, UTJ), praktično izenačena z opozicijo, v kateri je trenutno pet strank.

Tretji blok so arabske stranke, ki so načeloma bližje opoziciji in bi ji teoretično lahko pomagale do večine. Arabske stranke običajno zberejo od pet do deset odstotkov glasov.

Na neki način podobna slika kot pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami marca letos, ko je več mesecev kazalo, da bomo dobili t. i. viseči parlament. Netanjahu bo zelo težko ostal na oblasti, sploh če se bo katera izmed skrajno desnih verskih strank slabše odrezala.

Na drugi strani pa je njegov najresnejši tekmec Naftali Bennett, ki se je prejšnji mesec povezal z Jairjem Lapidom, priljubljenejši in ga javnomnenjske raziskave ocenjujejo nekoliko višje kot Netanjahuja.

Na zadnjih volitvah leta 2022, ki so končale izjemno turbulentno obdobje v izraelski politiki (kar petero volitev v zgolj štirih letih), je zmagal Netanjahujev Likud, na drugem mestu je pristal Lapid, potem pa so slavili verski cionisti Smotriča in Ben-Gvirja, s katerim je moral Netanjahu skleniti koalicijo, če se je želel vrniti na oblast.

Toda potreboval je še dodatne glasove, ki sta jih priskrbeli še dve skrajno ortodoksni stranki, Šas in UTD; prva združuje Sefarde, druga pa Aškenazije. V tako (z)mešani desničarski koaliciji je moral Netanjahu redno popuščati izsiljevanjem Smotriča in Ben-Gvirja, ki sta tekmovala, kateri bo dal več rasističnih izjav na račun Palestincev.

Profimedia

Slaba družba koalicijskih partnerjev, opustošenje Gaze, drama s talci, tiralica Mednarodnega kazenskega sodišča, izjemen padec izraelskega ugleda v tujini, sploh v Evropi, in še nekaj notranjepolitičnih potez, ki so razjezile nevladne organizacije, intelektualce in liberalnejše Izraelce, so v seštevku tako omajale avtoriteto premierja z najdaljšim stažem v zgodovini judovske države, da je Netanjahujeva politična usoda danes negotova.

In če smo ga primerjali z Janezom Janšo, ki je podoben politični lisjak, predvsem pa veteran, potem lahko pri Netanjahuju ugotovimo, da ga čaka najtežja predvolilna bitka doslej.

Če izgubi volitve, se ga bo domače pravosodje lotilo z vso neprizanesljivostjo in obsodba vsaj v enem od treh kazenskih postopkov je skoraj gotovo dejstvo. In če ga domače pravosodje ne bo poslalo v zapor, ga čaka priporni nalog Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), zaradi katerega bo moral paziti, kam bo hodil na dopust, saj ga je vsaka članica ICC dolžna aretirati in poslati v Haag. Tudi Slovenija njegovega dragega prijatelja Janeza Janše.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter