"Smrt iranskega predsednika zaokrožuje kratko, a transformativno obdobje v iranski politiki, saj je šlo za poglabljanje politike antagonizma do ZDA, konservativizma in politično motiviranega preganjanja v družbi ter podpiranja proksi vojn na Bližnjem vzhodu," je povedal Kočan, raziskovalec na Centru za mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.
V roku 50 dni bodo v Iranu morali pripraviti vse potrebno za izvedbo novih predsedniških volitev, v tem času pa bo prihajalo do različnih poskusov iskanja ravnotežja moči, je dejal in ocenil, da smrt Raisija ustvarja določen vakuum v iranski politiki.
"Že dolgo se je namreč šušljalo, da bi prav Raisi lahko zamenjal vrhovnega voditelja ajatolo Alija Hameneja. Ne smemo pozabiti, da je ajatola s svojimi zavezniki že leta 2021 pomagal Raisiju na zadnjih volitvah, ko je diskvalificiral potencialne nasprotnike," je poudaril Kočan.
Ob tem je pojasnil, je v praksi zdaj "edini" naslednik ajatole njegov sin Mojtaba Hamenej, kar tudi pomeni, da bi lahko svoj položaj okrepila iranska revolucionarna garda. "Nekateri analitiki celo ugotavljajo, da bi lahko revolucionarna garda morebiti izvedla počasen prevrat v kontekstu tranzicije na vrhu," je dodal.
Raisi je bil sicer po mnenju Kočana že pred prevzemom položaja predsednika razumljen kot "steber sistema, ki zapira, preganja in ubija ljudi, ki si upajo kritizirati iranski režim". Med predsedovanjem je okrepil politiko bogatenja urana, podpiral Rusijo pri invaziji na Ukrajino in napade šiitskih oboroženih skupin po oktobrskem napadu palestinskega islamističnega gibanja Hamas na Izrael.
"Ni moč pričakovati, da bi naslednik Raisija spremenil potek dogajanja tako doma kot širše v regiji. Analitiki namreč poudarjajo, da je iranski režim relativno zadovoljen z razpletom po 7. oktobru 2023," je poudaril.
Zlasti ajatola je zadovoljen s smerjo, v katero je Iran zavil po letu 2021 in z razpletom dogodkov po 7. oktobru, je nadaljeval Kočan in dodal, da lahko zdaj pričakujemo predvsem obdobje obtoževanja, kazanja mišic prek šiitskih milic in zaostritve odnosov z ZDA.
Prepričan je tudi, da bo režim v Teheranu skušal izkoristiti razmere po nesreči, da okrepi protizahodne sentimente s kazanjem prsta na morebitne krivce s ciljem premostitve vakuuma, ki je nastal.
Ob tem je spomnil, da so že pred dvema letoma nekateri člani kabineta umrli v helikopterski nesreči, kar pravzaprav "kaže na to, da se moramo vprašati o naravi tehnologije v Iranu v kontekstu izolacije države v mednarodni skupnosti".
"Zagotovo ne gre zanemariti niti emancipatornega potenciala, ki v Iranu obstaja. Ne samo diaspora, ki je pravzaprav slavila in se veselila smrti Raisija, temveč tudi potenciala, ki še vedno obstaja v družbi. Gre sicer za delovanje na nizki ravni, a gibanja še niso povsem zamrla," je ocenil.
Ob tem je pojasnil, se ta potencial vidi na ravni sindikatov ali stavk na najnižji ravni. "Morda se tudi tukaj lahko kaj premakne, čeprav obstaja večja možnost, da se bo okrepila moč iranske revolucionarne garde zaradi njene vseprisotnosti v iranskem političnem sistemu," je še dodal.