Vsi na ta način izginuli otroci imajo podobno zgodbo: matere so večinoma rodile s carskim rezom, otroka jim niso nikoli pokazali, medicinsko osebje je trdilo, da se je rodil mrtev, da so ga pokopali kar sami, ga kremirali ali zakopali v skupinsko grobnico. Nobenih mrliških listov, nobenih dokumentov, nobenih dokazov.

Matere in očetje so se zbrali v društva in neumorno iščejo sledi za izginulimi otroki, ki so najverjetneje končali v drugih državah. Ana je o tem napisala obširno knjigo Ugrabljeni dojenčki – Srbija (Otete bebe – Srbija), polno dokumentov in fotografij, pred kratkim jo je z Društvom staršev pogrešanih otrok Vojvodine predstavila tudi v Ljubljani. Predstavitev je bila ganljiva, starši, ki so govorili o pogrešanih otrocih, so jokali, prav tako vsi prisotni.

Ana, v knjigi Ugrabljeni dojenčki – Srbija pišete o grozljivem sistemu kraje novorojenčkov. Kako se spominjate dne, ko so vam odvzeli hčerko?

Rodila sem 24. avgusta 1988 v Sremski Mitrovici, s carskim rezom. Zdravnik me je po pregledu zadržal v bolnišnici, čeprav nisem imela popadkov. Babica je slišala srčni utrip otroka, a zdravnik je trdil, da ga ne sliši, in me poslal na carski rez. Ko sem se zbudila iz narkoze, so mi rekli, da bom otroka videla v petek, bila je sreda. A takrat mi je zdravnik sporočil, da je deklica umrla. Ni mi dovolil, da bi jo videla, niti, da bi jo kdo iz družine pogledal. Rekel je, da jo bodo pokopali oni.

Kako ste kot mlada mama sprejeli to izgubo?

Bila sem v šoku. Nihče mi ni znal razložiti, zakaj naj bi otrok umrl, saj smo bili v družini vsi zdravi. Nikoli nisem prejela dokumenta o vzroku smrti. Eden od zdravnikov, Duško Mandžić, me danes toži, ker sem javno izjavila, da laže. Drugi zdravnik, Petar Peruničić, je medtem umrl. Med porodom so mi prerezali mehur, zato sem ostala v bolnišnici še 15 dni.

Kdaj ste začeli iskati resnico o svoji hčerki?

Dolga leta sem o tem molčala. Nihče v družini ni želel govoriti o tem. Moj mož je umrl, in mislim, da so mu zdravniki svetovali, naj se o otrokovi smrti ne pogovarja z mano. Leta 2002 je v Srbiji vzniknila t. i. »baby afera«, ko so nekdanji uslužbenci varnostne službe razkrili, kje so nekateri otroci. Leta 2005 je srbska skupščina ustanovila preiskovalno komisijo, ki je obravnavala okoli 300 primerov odtujitve otrok. Predlagali so ustanovitev posebnih policijskih enot, ki bi se ukvarjale s temi primeri, ustanovitev DNK registra in brezplačne pravne pomoči za starše. Leta 2006 je skupščina poročilo te komisije sprejela soglasno – a do danes ni bilo od njenih predlogov izvedeno nič.

Kako so se odzvale institucije?

Leta 2013 je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo v korist matere Zorice Jovanović in zahtevalo, da mora država Srbija vsaki materi odgovoriti, kje je njen otrok. Če odgovora ni, mora država plačati 10.000 evrov odškodnine. Srbija je ugotovila, da nima zakona za obravnavo teh primerov. Zato smo ustanovili Društvo staršev pogrešanih otrok Vojvodine in sami začeli pravne postopke. Sodišča so začela dosojati odškodnine, a skoraj nihče iz Beograda jih ni prejel.

Kaj se je zgodilo z zakonom, ki naj bi rešil to vprašanje?

Marca 2020 je srbska skupščina nenadoma sprejela zakon o ugotavljanju statusa otrok, za katere se sumi, da so izginili. Zakon določa tri statuse: otrok je živ, mrtev ali pa ni mogoče potrditi, ali je živ ali mrtev. A ne določa, kako se ti statusi preverjajo. Temeljijo na pričevanjih medicinskega osebja, ki vedno trdi, da je otrok umrl. 900 mater je stopilo pred sodišče – noben otrok ni bil razglašen za živega. Zakon smo poimenovali krivičen, saj ne omogoča iskanja otrok, temveč zapira afero. Medtem je država ustanovila nova društva in komisije, ki prejemajo sredstva za svoje delo – a ne rešujejo primerov.

Kako je dozorela odločitev, da svojo bolečino in zgodbo delite v knjigi?

V boju za pravico smo odprli dve pisarni – v Rumi in v Beogradu. Zbirali smo dokumentacijo, arhive, pričevanja, pripeljali evropske preiskovalce. Ko smo spoznali, da nam država ne dovoli najti svojih otrok, smo se odločili, da vse zbrane dokaze objavimo v knjigi. To je opomin za prihodnje generacije, da se kaj takega nikoli več ne ponovi. Knjiga je prevedena v angleščino, francoščino, nemščino in slovenščino. Druga knjiga bo izšla kmalu – z novimi, presenetljivimi razkritji.

osebni arhiv Ane Pejić

Je bilo pisanje za vas oblika terapije ali občutek dolžnosti, da resnica pride na dan?

Ne eno ne drugo. Zelo dobro vem, kaj sem doživela in kdo mi je to naredil. Knjigo sem napisala kot dejanje razkritja – da obelodanim zločin, o katerem se ni smelo govoriti. Da svet spozna, v kakšni državi smo živeli. Objavila sem dokumente in fotografije ljudi, ki so bili vpleteni. Ne vemo, ali so otroke takoj prodali ali so jih zadrževali v sirotišnicah. Prodaja otrok na območju nekdanje Jugoslavije je bila sistemska. V Slovenijo smo prišli, da pomagamo materam – da ne gredo po dolgi poti kot mi, ampak da se povežejo z nami in pridejo do resnice. Verjeti morajo staršem, ki iščejo svoje otroke.

Na tiskovni konferenci ste omenili, da je bila vpletena Udba (Uprava državne varnosti). Lahko to pojasnite?

Da, Udba je bila vključena. Imamo dokumente, da je dr. Mihajlo Leposavić, zdravnik iz beograjske porodnišnice, bil oficir zvezne Udbe. Kupcem otrok je oblekel belo haljo, jih pripeljal med dojenčke in rekel: »Izberite!« En otrok je stal 10.000 nemških mark, dvojčki 15.000. Če kupec ni želel otroka iz porodnišnice, mu je ponudil žensko, ki je bila pred porodom in podobna kupčevi ženi – da vzame njenega otroka. Če ni želel ne enega ne drugega, je lahko pripeljal svojo ženo z blazino pod obleko in odšel domov z otrokom, da je bilo vse videti bolj verjetno.

To je izjavil Marko Ivić, ki danes živi v Nemčiji – bil je v Beogradu, zdravnik mu je ponudil nakup. Ob izjavi: Izberite! se je prestrašil in odšel. Izjavo o tem je dal tudi na srbski televiziji Happy TV, pokazal fotografije zdravnika in bolnišnice, podpisal izjavo. Vložili smo kazensko prijavo – a brez odziva. Od kolega dr. Leposavića smo izvedeli, da je bil tudi on oficir Udbe. Medicinska sestra, ki je vodila kupce po bolnišnici, ni imela ustrezne izobrazbe – Udba ji je kupila diplomo.

Kdo je bil vpleten v posle in si delil denar?

Posrednik, ki se je predstavil kot pravnik Dragan iz Bugojna, je Marka Ivića pripeljal v Beograd. Vprašal ga je, kakšno ženo ima, in ko je rekel, da je lepa črnolaska, mu je odgovoril: »V Beogradu so prav takšne matere.« Peljal ga je do bolnišnice, nato na kosilo, kjer ju je čakal Dragan Vulević – preverjal je, ali je posel sklenjen. Pravniku je rekel: »Tuzla in Zenica gresta dobro, Sarajevo tu in tam, kaj pa čakaš z Banjaluko?« Vulević je delal na ministrstvih za socialno politiko, na področju posvojitev in centrov za socialno delo.

Menite, da je šlo za organiziran sistem? Kdo bi moral prevzeti odgovornost?

Seveda je šlo za organiziran sistem. Odgovornost nosijo zdravniki, politiki, sodniki – vsi, ki so sodelovali ali molčali. Potrebne so preiskave, priznanja, obsodbe.

Kaj bi za vas osebno pomenilo pravičnost – najti hčerko, priznanje države, obsodbo odgovornih?

Največji znak pravičnosti bi bil, da najdem svojo hčerko. A tudi priznanje države in obsodba odgovornih bi pomenila, da se je resnica končno začela razkrivati.

Kakšne odzive ste prejeli po izidu knjige?

Od novinarjev, bralcev, mater – same pohvale. Prevodi so nastali kot darilo ljudi, ki želijo pomagati. Država molči. Knjiga je registrirana v Nacionalni knjižnici in je prispevek k boju proti prodaji otrok – ne le v Srbiji, temveč po vsem svetu. Povezani smo z mnogimi, ki imajo podobne zgodbe.

Zakaj so to sploh počeli?

Denar je bil le vzporeden motiv. 10.000 nemških mark za otroka ni veliko. Rekla sem jim: »Zakaj nam niste rekli? Tudi mi bi vam dali denar, samo da mi ne bi vzeli otroka.« Živeli smo v državi, kjer nisi smel ukrasti niti kokoši, ne da bi za to vsi vedeli – kako je lahko izginilo toliko otrok, ne da bi vedeli, kam? Med letoma 1960 in 2010 je bilo v Srbiji registriranih 247.912 mrtvorojenih otrok ali umrlih v prvem mesecu po rojstvu. Verjamem, da so dejanske številke vsaj dvakrat višje.

Kam so šli ti otroci?

Največ ukradenih otrok je končalo v ZDA. S krajo otrok so se ukvarjale številne države: Šrilanka, Vietnam, Južna Koreja, Brazilija, Peru, Argentina, Čile, Italija, Srbija, Romunija, Vzhodna Nemčija, Španija, Irska. Otroci so bili nelegalno posvojeni, starši pa jih danes iščejo prek DNK baz. Kitajska je prodajala drugorojene otroke, ki so bili po zakonu prepovedani.

osebni arhiv Ane Pejić

Na Šrilanki so obstajale »farme otrok«, ki so jih pošiljali v ZDA v zameno za hrano, nafto, tehnologijo. Denar je bil le del te verige izmenjave. V trgovino z otroki so bili vključeni zdravniki, oficirji, matičarji, policisti, ki so izdelovali potne liste. Imamo pričo – medicinsko sestro, ki je rodila, a otroka ni smela odnesti domov. V materinskem domu ji je uslužbenka rekla, naj zbeži, sicer ji bodo otroka ukradli.

Ste prejeli sporočila od ljudi, ki sumijo, da so sami ukradeni otroci?

Da. Po izidu knjige so se oglasili posamezniki, ki sumijo, da so bili kot dojenčki odvzeti svojim staršem.

Koliko je teh otrok na območju držav nekdanje Jugoslavije? Kaj so doživljali? Na tiskovni konferenci ste rekli, da je veliko staršev, ki so posvajali, imelo svoje otroke, da so jih posvajali z drugimi nameni. Kakšnimi?

Javilo se nam je veliko staršev, ki iščejo svoje otroke. Če pogledamo, kako so jih iskali, je bilo vse narobe. Tu nekaj ni v redu. Meni so rekli, da sem rodila hčerko, v dokumentaciji piše, da sem rodila sina. Staršem onemogočajo, da bi našli otroke. Če se javi otrok iz Amerike in pravi, da ve, da se je rodil v Srbiji, da je rojen takrat in takrat, gremo mi v akcijo. Tako smo povezali veliko otrok in staršev.

Posvojitelji imajo tudi svoje otroke. Postavljam si vprašanje, zakaj so posvajali te otroke. Z otroki, ki so se mi javljali, sem govorila zelo iskreno. Eno prvih vprašanj je bilo, ali so jih maltretirali, tepli, posiljevali … in velikokrat sem dobila pritrdilen odgovor. Ti otroci gredo v iskanje, ko jim papirnati starši umrejo, prej si ne upajo. Ko se mi odprejo, jokajo, veliko je čustev in žalosti.

Tudi v Ljubljani, po promociji knjige, sem doživela takšen pogovor. Deklica je prišla iz Švice in iskala svoje biološko poreklo. Tekle so solze. Našli smo malo takšnih otrok, glede na veliko število, ki so jih ugrabili, ukradli. V televizijski oddaji na to temo sta v studio z mano prišli dve dekleti, ena iz Subotice, mati je iz Paraćina, druga se je rodila na Reki, prinesli so jo v okolico Rume. A to je redko, da si upajo.

Neko dekle je na pogrebu papirnatega očeta izvedelo, da so jo ukradli, da to ni bil njen pravi oče. Poznam veliko primerov. Včeraj sem poklicala fanta, ki smo mu našli biološko mamo, v Novi Sad. Veliko teh otrok je bilo zlorabljenih, na različne načine. Poznam žensko, ki je posvojila punčko, na smrtni postelji nam je to priznala. Velikokrat je težko najti biološke starše, ker institucije ne sodelujejo z nami. Nekaj staršev najdemo, a to je zelo malo, v primerjavi s številkami in dejstvi, koliko otrok je bilo ukradenih.

Koliko otrok je bilo torej ukradenih na območju držav nekdanje Jugoslavije?

Tega ne moremo reči, dokler država ne odpre dokumentov.

Se vam je med pisanjem knjige ali po njenem izidu porodilo upanje, da boste našli svojo hčerko?

Da. Upanje je vedno prisotno. Vsaka sled, vsaka zgodba, vsaka nova informacija odpira vrata možnosti.

Kako ste preživeli vsa ta leta bolečine in negotovosti?

Zelo težko. Bile smo stigmatizirane – označene kot ženske, ki rojevajo bolne otroke. Nekatere matere se niso smele vrniti domov brez otroka, možje so jih zapustili. Mnogi zakoni so razpadli. Bolečino in žalost smo nosile same, v tišini. Zbolele smo. Edino, kar nas je ohranjalo, je bilo upanje, da bomo nekoč lahko govorile o tem in da nam bodo odgovorni povedali, kje so naši otroci.

Po vseh zakonih sveta – če ni trupla, če ga nihče ni videl – smrt ni dokazana. Mnoge matere so tožile državo, a so jim rekli, da zagotovo ne sprejemajo smrti otroka zaradi bolečine. To ni res. Kot kristjani želimo vsaj možnost, da prižgemo svečo na grobu, če je otrok res umrl. Nekateri starši so tožili državo zaradi kršitve verskih pravic in prejeli odškodnino, ker so jim rekli, da je bil otrok sežgan v krematoriju – ki pa ga še danes ni.

osebni arhiv Ane Pejić

Kaj je doseglo vaše društvo?

Društvo je bilo uradno registrirano 5. avgusta 2018, deluje pa že od leta 2015. Baby afera, ki je bila dolgo potisnjena v območje teorij zarot, laži in strahu, je zdaj dvignjena na raven, da nas država in sistem jemljeta resno. Prebudili smo ljudi, ki so dokumente skrivali v arhivih. Pripeljali smo znanstvenike, ki iz tega pripravljajo znanstveno delo. Starši smo končno predstavljeni kot žrtve trgovine z ljudmi – v neonatalni fazi.

Kaj imate vi osebno od vsega tega, od tega neprestanega boja, ki se včasih zdi kot boj z mlini na veter?

Upanje, da bom našla hčerko. In željo po razkritju resnice. To je skrivnost, ki jo je treba razkriti. Želimo pokazati, da smo rodile zdrave otroke in da nismo krive za to, kar se je zgodilo.

Koliko ljudi pa je našlo svoje otroke?

Nekateri so jih našli, a molčijo. V Franciji je otrok napisal knjigo Mama, nisem umrla. V Italiji so bili otroci prodani prek Katoliške cerkve – rekli so jim, da so jih starši zapustili. V Nemčiji je ogromno knjig na to temo.

Kaj pa vaša knjiga?

Letos je izšla v Beogradu. Prva naklada je razprodana: 1000 izwvodov v srbščini, 300 v angleščini, 100 v slovenščini. V Sloveniji smo večino knjig podarili knjižnicam v Celju, Mariboru in Ljubljani. Z denarjem od prodaje obiskujemo mesta po Srbiji in širše. Prva promocija je bila na Dunaju, druga v Beogradu, tretja bo 30. oktobra ob 18. uri v Zagrebu, v dvorani Napredak na Trgu bana Jelačiča.

Povejte mi še o iskanju vaše hčerke, ali sina?

Rodila sem deklico, po dokumentih pa mi je umrl sin. Otrok je dobil matično številko, ki jo dodeli policija – ne matičar. Pri policiji ni bila evidentirana. Leta 2005 so spremenili računalniške programe, da se ne bi več dalo slediti identiteti. Film Šivi (Šavovi) govori o tem. V nekem majhnem mestu sem našla star računalnik, vpisala matično številko – vsi podatki so bili prazni, razen opombe: identiteta spremenjena z rešitvijo DKP (diplomatsko-konzularno predstavništvo). Verjetno je otrok odšel v tujino.

Zato želimo, da se naše zgodbe razširijo po svetu. Da se otroci vrnejo k nam, v iskanju svojega porekla. Pozivam matere Slovenije, da si med seboj pomagajo – pri iskanju dokumentov, primerjanju zgodb, odkrivanju ponarejenih podpisov, datumov, imen zdravnikov. Hvala za topel sprejem v Ljubljani. Upam, da bodo slovenske matere prišle k nam v Beograd, da jim pomagamo, da jim skrajšamo pot do resnice.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.