Končno bodo zadihali svobodno, zaživeli spodobno, brez pomanjkanja, in Zahod jim bo pokazal čudovita prostranstva kapitalizma, ki da vse, kar srce poželi. Palestincem iz srca privoščim vse najboljše. Nesrečni narod je desetletja trpel pod zatiranjem Judov, ki so očitno hitro pozabili, kako so v holokavstvu oni bili preganjani, mučeni, pobijani.

Namesto da bi jih trdosrčne izkušnje zgradile v močne, poštene, dobre ljudi, ki bi svet poskušali narediti za raj na zemlji, so v trpkosti raje izbrali najslabšo pot. Vem, težko je odpuščati. Večina raje gnije v preteklosti, kakor da bi hudobam odpustila in začela verjeti v dobro. Večina raje trohni v maščevalnosti in komaj čaka, da se znese nad vsemi, ki jih pod vplivom travm obtožuje za strahote, doživete od nacistov.

A kdo bi jim zameril. Človeška duša je krhka in hitro se zlomi, opomore pa si zelo težko.

Vse, kar potrebujem, je list papirja in nekaj, s čimer lahko pišem, in potem lahko svet obrnem na glavo, je nekdaj razglabljal filozof Friedrich Nietzsche. Imam ga rada, no, njegove misli. Pogosto kontradiktorne, zabavne in tako nekoč kot danes jih še vedno imajo za nore. Nietzsche ni bil nor, bil je goreče čustven, luciden v zavedanju, da se ni rodil zato, da bi postal takšen kakor vsi drugi.

Če kaj resnično obžalujem, je to, da se tudi jaz nisem rodila v tistem času, da bi ga srečala. Ali da bi se on rodil v današnjem času in bi mi delal družbo, ko sem navidezno najraje sama. Pri 44 letih je Nietzsche doživel živčni zlom, ki ga je pohabil do konca njegovega življenja. Čutim njegovo bolečino. Vem, kako je biti dobronameren, a nerazumljen. Vseeno mi je, kaj si vi mislite o tem.

Preživeli Izraelci bodo s pomočjo ZDA obnovili Izrael, in čeprav bodo številni ostali raztreseni po svetu, bodo dvakrat na leto romali v Jeruzalem – za božič in veliko noč. ZDA in Iran bodo poslej skupaj plemenitili uran ter proti Rusiji in Kitajski postavili obrambni ščit v novi hladni vojni. Netanjahuja bodo aretirali na meji z Mehiko, kamor bo hotel vstopiti s ponarejenimi dokumenti. V Haagu bo obsojen za genocid, storjen nad palestinskim narodom. Umrl bo v zaporu.

Mar ni vse to krivično? Vsi najhujši vojni zločinci – oni, ki jih uspejo aretirati, kajti večine ne uspejo, večina ostane na prostosti in se obnaša, kakor da se nič ni zgodilo – so po obsodbah deportirani v udobne zaporniške prostore, kjer imajo na voljo televizijo, knjige, če se jim zahoče branja, dobijo okusno hrano, zagotovljeno imajo intimo, dovoljene obiske, skratka, konec življenja dočakajo v nadstandardnem upokojenskem domu, le da je ta stacioniran v zaporu.

Kaj pa njihove žrtve, tiste, ki so preživele? Trpijo v revščini, nimajo denarja za psihoterapije, psihično in fizično zlomljeni niso sposobni za delo, zato prejemajo socialno pomoč, ki je uboga mezdica. Po vseh vojnah je bilo tako, menite, da bo po tej, med Izraelom, Palestinci in Iranom, kaj drugače? In med Ukrajino in Rusijo?

Jezna sem. Prekleto sem jezna, ker me obvladuje občutek nemoči in ničesar ne morem narediti. Vem, da to grozljivo jezo čutijo številni ljudje po svetu. Želimo si mir. Privoščimo mir vsem drugim. Zakaj se ljudje ne morejo usesti za mizo in se normalno pogovoriti, namesto da mečejo bombe? Razumni ljudje se usedemo za mizo in se pogovorimo ter pomirimo. Narcistični idioti mečejo bombe. Človeštvo navija bodisi za ene bodisi za druge, kot da ne gre za zlo, pač pa za nogometno tekmo. Prekleto.

Kaj mislite, da se bo zgodilo? Sumim, da bo EU strnila vrste in v novi svetovni ureditvi ohranila nevtralno držo. Komaj zadržujem solze, a sveta ne moremo rešiti, lahko pa rešimo nas, Evropejce, lahko obranimo našo lepo celino Evropo in ne dovolimo, da se je barbari polastijo.

Bilo bi fajn, če bi bilo vsaj približno tako, sicer pa morate priznati, da mi pisanje utopije lepo teče ...