Snowdnove objave so povzročile precej težav ameriški diplomaciji, predvsem pri zaveznikih, pa tudi doma je končno stekla razprava, ali država morda le ne gre predaleč v skrbi za varnost državljanov pred teroristi. Čas po terorističnih napadih 11. septembra 2001 je sicer nazorno pokazal, da ima opevana ameriška privrženost svobodi porozno mejo.
Američani so pristali na to, da morajo ob vstopu v večje zgradbe pokazati osebni dokument, sprijaznili so se z neskončnimi vrstami na letališčih in naključnimi preiskavami torbic na sredstvih javnega prometa ter s pomanjkanjem pravne države, ko gre za teroristične osumljence v Guantanamu na Kubi.
Bilo je sicer nekaj kritik patriotskega zakona, ki je organom pregona in obveščevalcem podelil široka pooblastila, vendar opozoril zagovornikov svoboščin politiki v obsedenosti z varnostjo niso poslušali.
Tajno sodišče, ustanovljeno za nadzor nad sovjetskimi vohuni (Fisa), se je začelo ukvarjati skoraj izključno s potrjevanjem seznamov želja obveščevalnih in policijskih agencij za vedno nove oblike nadzora mimo ustaljenih pravosodnih kanalov. Američane to ni pretirano skrbelo, ker so bili prepričani, da je nadzor omejen na tiste, ki imajo kaj slabega za bregom.
A letos je mlademu analitiku Snowdnu z udobno in dobro plačano službo na Havajih prekipelo. Pobral je dokumentacijo in se spremenil v begunca. Najprej je odpotoval v Hongkong, od tam pa v Moskvo, kjer so mu po nekaj tednih bivanja na mednarodnem območju letališča Šeremetjevo le podelili azil za eno leto.
Ameriška vlada je nemudoma zahtevala njegovo izročitev. Pravosodno ministrstvo je obljubilo, da zanj ne bo zahtevalo smrtne kazni, vendar ruski državni vrh ni zamudil priložnosti, da se z opredelitvijo za posameznika v boju z državnim aparatom maščuje Washingtonu za vse nadležne kritike o kršenju človekovih pravic v Rusiji.
Pandorina skrinjica Edwarda Snowdna razburja vse od junija, ko je britanski Guardian prvi objavil informacijo o obstoju programa, ki žanje podatke o telefonskih komunikacijah Američanov. Odtlej so se vrstile objave skrivnosti o podobnih programih v ameriških in svetovnih medijih.
Svetovna javnost je lahko po zaslugi Snowdna izvedela, da NSA pobira podatke od velikih spletnih in komunikacijskih podjetij ne le na podlagi nalogov tajnega sodišča, ampak tudi brez njih vdira v strežnike in si postreže z informacijami. Včasih sama, včasih v sodelovanju s sorodno službo Velike Britanije.
Nato so začele prihajati na dan nerodne informacije o podobnem zbiranju podatkov pri zavezniških državah, kot so Italija, Francija, Nemčija in druge.
Še bolj nerodne so bile informacije o prisluškovanju politikom in uradnikom EU. Oktobra je udarila novica o prisluškovanju nemški kanclerki Angeli Merkel, ki je Obami povedala, da se njegovi vohuni obnašajo kot nekdanja vzhodnonemška policija Stasi. Zaradi prisluškovanja se je jezil francoski predsednik Francois Hollande, brazilska predsednica Dilma Rousseff pa je Obami dala košarico za državniški obisk Bele hiše.
Uradni Washington je skušal umiriti žogo s trditvijo, da je vohunjenje nekaj normalnega, ker to počnejo vsi. Državni sekretar John Kerry je novico o prisluškovanju telefonom 35 svetovnih voditeljev oktobra pospremil z besedami, da to ni nič nenavadnega.
Zamera pri zaveznikih pa je bila le prehuda, čeprav so v ZDA še vedno prepričani, da je lažna in namenjena domači javnosti.
Obama je po objavah sproti gasil požar, klical jezne kolege po svetu ter jih miril z obljubo o reviziji in spremembah. Poseben odbor strokovnjakov mu je konec leta dal priporočila, o katerih se bo izjasnil v bližnji prihodnosti. A glede na njegove dosedanje izjave ni moč pričakovati večjih sprememb.
Predvsem Evropejci bodo vseeno zahtevali konkretne spremembe in zagotovila, saj na stari celini zaščito osebnih podatkov jemljejo bolj resno kot v ZDA, kjer so lahko podjetja trgovala z osebnimi podatki državljanov, še preden so se Američani leta 2001 zavedli nevarnosti terorizma.
Pogajanja o oblikovanju največjega prostotrgovinskega območja na svetu med ZDA in EU sicer tečejo nemoteno naprej. Profesor političnega upravljanja na univerzi George Washington Christopher Arterton meni, da bodo ameriški pogajalci morda malce v defenzivi in bodo morali požreti zbadanje evropskih kolegov okrog vohunjenja, vendar je interes za dogovor na obeh straneh dovolj velik, da bo do njega verjetno prišlo.
O iskrenosti evropskega ogorčenja nad početjem Američanov sicer zgovorno priča usoda bolivijskega predsednika Eva Moralesa, ki se je moral v začetku julija nehote prevažati od države do države, ker so nad Američani ogorčeni Evropejci sumili, da iz Moskve v svojem predsedniškem letalu tihotapi Snowdna.
Nekdanji analitik NSA si še vedno želi azila kje drugje, morda pa se bo zgodil tudi čudež in bodo ZDA odstopile od pregona. NSA namreč ne ve, kaj vse lahko Snowden še objavi. Guardian je poročal, da je to, kar je bilo objavljeno v pol leta, le majhen del vsega.
Nekateri pri NSA razmišljajo, da bi bilo morda bolje preostanek umazanega perila ohraniti v košari, čeprav je Bela hiša hitro zatrla govorice in vztraja pri zahtevi po sodnem postopku.
Snowden je kot razlog za svoja dejanja navedel željo po odprtju razprave o tem, kaj počne ameriška vlada v imenu vojne proti terorizmu. To mu je uspelo in dosegel je tudi posredno prvo pravno zmago.
Zvezni sodnik Richard Leon ga je decembra namreč razveselil z ugotovitvijo, da je program zbiranja in hranjenja informacij o milijonih telefonskih pogovorov Američanov neustaven. Vlada se je pritožila in debata se nadaljuje.