Glede na burno vojaško-politično dogajanje v Zalivu (ameriško-izraelsko vojaško posredovanje proti Iranu) in še vedno trajajočo rusko-ukrajinsko vojno ni nenavadno, da je svetovna javnost konec marca večinoma spregledala dogodek, ki se je zgodil med zasedanjem Generalne skupščine OZN – najvišji organ svetovne organizacije je namreč 25. marca 2026 sprejel resolucijo, ki obsoja t. i. čezatlantsko trgovino s sužnji (ta je potekala od sredine 15. do šestdesetih let 19. stoletja) kot »najhujši zločin zoper človečnost« in poziva k izplačilu reparacij (denarnih odškodnin) državam, ki jih je prizadela/zaznamovala. 

Sprejetje te resolucije, ki sicer za članice OZN ni pravno obvezujoča, odpira številne in zahtevne politične, pravne in finančne implikacije, ki bodo brez dvoma še dolgo vrsto let delile globalno skupnost. 

Resolucijo, ki jo je Generalni skupščini podrobno predstavil ganski predsednik John D. Mahama, sta podprli Afriška unija (AU) in Karibska skupnost (Caricom), zanjo pa je glasovalo 123 držav članic, v veliki večini iz Afrike, Azije in Latinske Amerike. Proti resoluciji so se izrekle zgolj ZDA, Argentina in Izrael, pri glasovanju pa se je vzdržalo 52 članic (velika večina evropskih držav, med njimi tudi Slovenija, ter nekatere države v Aziji in Latinski Ameriki).

Zelo indikativen pa je po moji oceni podatek, da sta resolucijo odločno podpirali (in za njuno sprejetje tudi močno lobirali) Ruska federacija in LR Kitajska; upoštevajoč čedalje ostrejši antagonizem med ZDA in njenimi zaveznicami na eni ter kitajsko-ruskim blokom na drugi strani daje to resoluciji (in tegobni problematiki, ki jo obravnava) jasno dimenzijo geopolitičnega rivalstva in tudi politično-pravnega spopada za (re)interpretacijo svetovne zgodovine v luči sedanjih nacionalnih interesov glavnih centrov moči v svetu.

Generalni sekretar OZN Antonio Guterres je po sprejetju resolucije povedal: »Bogastvo številnih zahodnih držav izhaja iz ukradenih življenj in prisilnega dela neštetih milijonov nesrečnikov … Suženjstvo je bilo mašinerija množičnega izkoriščanja in načrtnega razčlovečenja moških, žensk in otrok. Rane, ki jih je zadalo, so globoke in pogosto spregledane.« 

Profimedia

Trgovina s sužnji – skrajno mračno poglavje zgodovine

V tem kontekstu je treba pojasniti, da države, ki jih je bolj ali manj usodno zaznamovalo suženjstvo/trgovina s sužnji, že več kot stoletje od držav, ki so izvajale oziroma omogočale čezatlantsko trgovino z ljudmi, zahtevajo plačilo reparacij. Pozivi k izplačevanju reparacij so se pomnožili in postajali čedalje glasnejši potem, ko so udeleženci konference OZN o boju proti rasizmu, ksenofobiji in nestrpnosti leta 2001 v južnoafriškem Durbanu sprejeli načelno stališče, da je (bilo) suženjstvo »zločin proti človečnosti«.

Posledično so se vlade nekaterih držav, ki so v preteklih stoletjih organizirale In/ali omogočale čezatlantsko trgovino s sužnji, začele uradno opravičevati potomcem žrtev omenjenega zločina, vendar nobena od njih ni pokazala volje, da izplača reparacije. 

Nizozemska, katere oblast (vlada in kralj) se je za nizozemsko vlogo v trgovini s sužnji uradno opravičila spomladi 2022, je zavrnila izplačilo denarnih odškodnin, vendar je tamkajšnja vlada ustanovila sklad v višini 230 milijonov evrov, iz katerega se financirajo projekti za odpravo ali omilitev socioekonomskih in kulturnih posledic trgovine s sužnji v državah Afrike in Karibov. AU in Caricom sta že jeseni 2023 skupaj ustanovila Globalni reparacijski sklad, v katerega naj bi države, ki so zgodovinsko odgovorne za čezatlantsko trgovino v sužnji, vplačevale denarne odškodnine za potomce žrtev, vendar navedeni sklad za zdaj še ne razpolaga z omembe vrednimi sredstvi.

Izvedenci za to temačno poglavje zgodovine človeštva soglašajo, da so za čezatlantsko trgovino s sužnji odgovorne Velika Britanija, Francija, Portugalska, Španija, Nizozemska, Brazilija in ZDA, v manjši meri pa tudi Danska in Švedska. V nekaterih primerih so državni organi celo organizirali zasužnjevanje, transport in prodajo afriških sužnjev, večinoma pa so le zagotavljali pravno-politično-ekonomski okvir, znotraj katerega je potekalo to zavržno početje, ki so ga sicer praktično izvajali posamezni trgovci s sužnji oziroma lastniki/nadzorniki sužnjev.

Kot so ugotovili zgodovinarji, je bilo v obdobju petih stoletij zasužnjenih in čez Atlantski ocean prepeljanih od 12 do 15 milijonov Afričanov, ki so morali potem v neznosnih življenjskih razmerah delati predvsem na plantažah sladkornega trsa, tobaka, bombaža in riža. Po ocenah zgodovinarjev, ki temeljijo na ohranjenih arhivskih gradivih, je približno četrtina sužnjev zaradi pičle prehrane, prenatrpanosti in posledično obupnih higienskih razmer umrla že med ladijskim prevozom v novi svet, nekatere pa so zaradi »puntarstva« pazniki preprosto vrgli čez palubo.

arhiv Reporterja

Po besedah Briana Kagora, pravnika iz Zimbabveja, je zasužnjevanje Afričanov dolga stoletja močno slabilo demografijo podsaharske Afrike, saj so trgovci s sužnji lovili predvsem mlade moške (15-35 let), ki so bili zmožni garanja na plantažah. Takšno »kronično prisilno odtekanje človeškega potenciala« je, kot navaja Kagore, zelo negativno vplivalo na gospodarsko stanje in s tem na razvoj celotnih družb na tej celini. 

Med zbiranjem in prebiranjem strokovnega materiala za pričujoči članek sem na spletu naletel tudi na knjigo Kapitalizem in suženjstvo iz leta 1944, ki jo je napisal Eric Williams, ugledni karibski zgodovinar in prvi predsednik vlade od leta 1962 neodvisnega Trinidada in Tobaga. V tej knjigi je Williams natančno opisal in analiziral genezo plantažnega kmetijstva v Karibih in drugod na zahodni polobli, z njim neločljivo povezanega sužnjelastništva, postavil in dokazal pa je tudi tezo, da je plantažno kmetijstvo, temelječe na suženjstvu, bistveno prispevalo k t. i. prvotni akumulaciji kapitala zlasti v Britaniji in ZDA, v nekoliko manjši meri pa tudi v drugih državah, ki so dovoljevale suženjstvo.

Pri tem je poudarjal, da so se s trgovino s črnimi ljudmi med drugim ukvarjali vodilni britanski in ameriški politiki tistega obdobja, nadalje člani bančnih dinastij Barclay in Baring, v ZDA pa člani kapitalističnih dinastij Seaver, Shirley, Lambert in Weld. Britanska in ameriška javnost, ki sta bili prežeti z rasizmom, sta dolgo časa nedvoumno podpirali sužnjelastništvo in trgovino s sužnji (abolicionizem se je v ZDA bolj razmahnil šele konec štiridesetih let 19. stoletja, tudi iz ekonomskih razlogov), v veliki meri pa so ju upravičevale – in v nekaterih primerih celo blagoslavljale – tudi krščanske verske skupnosti. 

Mahinacije Rusije in Kitajske

Nasprotniki izplačevanja reparacij – ti večinoma (ne pa vsi!) pripadajo (skrajno) desnim političnim in akademskim krogom – se pri argumentiranju svojega nasprotovanja sklicujejo ravno na dejstva, ki jih izpostavljajo Williams in še nekateri drugi avtorji. Trdijo, da ni dopustno retrogradno kriminalizirati dejavnosti, ki je pravno in etično nedopustna in kazniva v sedanjem obdobju, v času, ko se je prakticirala, pa je veljala za povsem legalno in celo za – vsaj deloma – etično, češ črnci so divjaški in neumni in treba jih je prisiliti k delu, da je od njih vsaj kaka korist ipd.

Poleg tega, dodajajo nasprotniki reparacij, je treba upoštevati še, da stoletja trajajoče množično zasužnjevanje Afričanov ne bi bilo mogoče brez aktivne kolaboracije številnih afriških mogotcev (v prvi vrsti plemenskih poglavarjev in celo nekaterih pravih kraljev); ti so se odpravljali na plenilske pohode s ciljem, da zajamejo čim več mladih in zdravih moških (pa tudi nekaj žensk), ki so jih potem zvezane gnali na obale Atlantskega oceana in jih prodajali evropskim trgovcem s sužnji. V vrstah slednjih so bili, kot so dognali raziskovalci, nadpovprečno zastopani Židje. 

Obdobje priprave, diplomatsko-političnega lobiranja in izglasovanja navedene resolucije v Generalni skupščini OZN ter še zlasti aktualni geopolitični kontekst (vojna v Ukrajini, ameriško-izraelsko vojaško posredovanje zoper Iran in kronična humanitarna kriza v Gazi) pri pozornih analitikih globalnega dogajanja vzbujajo utemeljene pomisleke, da imamo opravka predvsem s še enim elementom obsežne sestavljanke kompleksnega protizahodnega narativa, ki ga že vsaj desetletje in pol koordinirano in sistematično tudi v globalnih institucijah ustvarjata in širita Rusija in Kitajska s ciljem zrušitve globalne hegemonije vodilne države Zahoda – ZDA.

Wikimedia

Gre za – bolj ali manj utemeljene – obtožbe na račun bodisi vseh bodisi posameznih zahodnih držav, da so izkoriščevalske, (neo)kolonialistične, rasistične, da nočejo priznati in poravnati zgodovinskih krivic, ki so jih prizadejale obarvanim ljudstvom, v prvi vrsti tistim iz podsaharske Afrike itd. V prid tezi, da so takšni pomisleki vse prej kot iz trte izviti, naj navedem precej pristranski odziv ruskega ministrstva za zunanje zadeve na sprejetje resolucije: »Tisti na Zahodu in njihovi sopotniki, ki niso hoteli podpreti resolucije, so s tem pokazali svojo hinavščino, nadalje neobčutljivost za trpljenje in težave, ki bremenijo afriška ljudstva, ter nepripravljenost prevzeti odgovornost za zločine, ki so bili storjeni v kolonialnem obdobju.« Zaznati je bilo tudi spodbujanje občutka krivde zaradi trgovine s sužnji pri zahodnjakih. 

V očitnem nasprotju s tem, navajajo v Moskvi, je nekdanja Sovjetska zveza, katere mednarodnopravna naslednica je Ruska federacija, v desetletjih po drugi svetovni vojni politično, finančno in v nekaterih primerih celo z vojaško pomočjo stala ob strani koloniziranim ljudstvom Afrike in Azije v njihovem boju za neodvisnost od evropskih (zahodnih) kolonialnih gospodarjev.

Pričakovano se je tudi kitajska diplomacija zelo pozitivno odzvala na sprejetje resolucije. Kitajski veleposlanik v Nigeriji Yu Dunhai je tako izjavil: »Pravico je mogoče upočasniti, a na koncu vedno pride … LR Kitajska od vsega začetka trdno stoji na pravi strani zgodovine; to pomeni, da se aktivno zavzema, da bi mednarodna skupnost priznala zgodovinsko odgovornost in posledično v največji možni meri popravila krivice, ki so se zgodile v zgodovini.«

Omenjeni kitajski diplomat je še dodal, da so odnosi med njegovo državo in afriškimi državami striktno zasnovani na načelih vzajemnega spoštovanja, nevmešavanja v notranje zadeve in celovitega razvojnega sodelovanja. Le kako bi te visoko zveneče trditve komentirali tisti afriški politiki, novinarji in neodvisni raziskovalci, ki že leta bijejo plat zvona zaradi številnih grobih in izdatno dokumentiranih neokolonialističnih praks kitajskih državnih podjetij, ki vlagajo v afriške države, da o v nebo vpijočem protičrnskem rasizmu, ki je tako razširjen med Kitajci, sploh ne govorimo? 

Nedopusten molk o arabsko-muslimanskem zasužnjevanju Afričanov

Kar nekaj indicev nakazuje, da je (bila) ta resolucija instrumentalizirana s strani Rusije in Kitajske in njunih bolj ali manj stalnih zaveznic med državami globalnega Juga (v tem primeru imam v mislih predvsem Južno Afriko in Brazilijo) za širjenje in utrjevanje protizahodnega razpoloženja (pronicljivi analitiki opozarjajo tudi na antisemitske podtone) med pripadniki t. i. svetovne večine, ki živi na prostranstvih Afrike, Azije in Latinske Amerike.

Nikakršnega dvoma seveda ne more biti, da je bila čezatlantska trgovina s sužnji in njihovo nečloveško izkoriščanje skrajno temačno in vsega obsojanja vredno poglavje človeške zgodovine, vendar je (bilo) enako, ali morda še bolj, negativno in zavržno početje tudi zasužnjevanje, trgovina in izkoriščanje Afričanov, ki so ga tako rekoč do današnjih dni izvajali muslimanski Arabci.

Profimedia

Naj spomnim bralce, da so arabske milice (t. i. džandžavidi) pred komaj dobrima dvema desetletjema v sudanski pokrajini Darfur množično lovile temnopolte Sudance in jih prodajale v suženjstvo. Šlo je za zadnjo – vprašanje pa je, ali tudi za poslednjo – epizodo v t. i. čezsaharski trgovini s sužnji, ki se je začela že sredi 7. stoletja. 

Francosko-senegalski antropolog Tidiane N'Diaye je v leta 2008 objavljeni knjigi Zakriti genocid tako rekoč enciklopedično podrobno popisal čezsaharsko trgovino s črnimi sužnji, ki so jo več kot trinajst stoletij, pogosto pod krinko islamske svete vojne (džihad), izvajali arabski lovci in trgovci s sužnji ter njihovi temnopolti kolaboranti, vse kajpada z odobritvijo arabsko-muslimanskih oblasti in celo z izrecnim blagoslovom islamskega klera.

Kot navaja avtor, je bil na vzhodnem delu afriške celine glavni trg s sužnji na Zanzibarju. Od tam so kupljene sužnje v okovih pošiljali na dvore in posestva arabskih mogočnežev na Arabskem polotoku in v Mezopotamiji. Poleg tega so obstajali tudi trgi s sužnji v dolini Nila in Magrebu, kamor so po t. i. zahodni saharski poti pritekali predvsem sužnji iz Gvinejskega zaliva in drugih območij na zahodu Afrike.

Po avtorjevih besedah so bili arabski kupci v nasprotju z Evropejci enako oziroma celo bolj zainteresirani za ženske kot pa za moške sužnje. Poleg garaškega dela so morali sužnji obeh spolov arabskim gospodarjem nuditi tudi seksualne usluge. Posledica prisilnih spolnih odnosov med afriškimi sužnjami in njihovimi arabskimi gospodarji so, piše N'Diaye, desetine milijonov t. i. črnih Arabcev, ki v raznih arabskih državah še danes veljajo za drugorazredne državljane in so običajno žrtve diskriminacije. 

Pri preučevanju trgovine s sužnji in njenih negativnih posledic je treba po mojem prepričanju upoštevati tudi različen odnos raznih ver in na njih (povsem ali vsaj deloma) zraslih civilizacij do te boleče problematike; medtem ko tako Stara zaveza kot tudi Nova zaveza Biblije priznava obstoj institucije suženjstva, pa slednji ne pripisujeta nadnaravne (božje) legitimnosti/posvečenosti. Nasprotno – po krščanskem nauku so tudi sužnji ljudje in vsi ljudje, ne glede na njihov status v zemeljskem življenju, so božji otroci.

Po drugi strani pa islam (preko določil Korana in hadisov) natančno teološko in pravno pojasnjuje in regulira suženjstvo in status sužnjev in mu s tem, po mnenju poznavalcev, podeljuje nadnaravno legitimnost, torej, da je to dejavnost, ki je povsem v skladu z božjo voljo. Ameriško-srbski avtor Serge Trifković tako ugotavlja: »Prerok Mohamed in njegovi spremljevalci so imeli v lasti sužnje, nekatere so si pridobili tudi v vojnah. Spisi izpod Mohamedovega peresa priznavajo in odobravajo temeljno neenakost med sužnjem in njegovim gospodarjem in definirajo pravice slednjega nad prvim.«

Ob tem je treba dodati, da so vodilni izvedenci za islamsko pravo (šaria) že sorazmerno kmalu po nastanku islama dosegli soglasje, da ni dovoljeno zasužnjiti svobodnega muslimana, ampak zgolj nevernika. 

Profimedia

Kot navajajo mednarodne nevladne organizacije za zaščito človekovih pravic, je v arabskih državah (v prvi vrsti v Sudanu in monarhijah ob Zalivu) še vedno več kot pol milijona Afričanov, ki so glede na svoj status, predvsem pa izjemno slabe življenjske razmere, v katerih so prisiljeni živeti, de facto sužnji. Arabske države in islamske verske ustanove v njih se sicer vsebinskim razpravam o arabsko-muslimanskem zasužnjevanju Afričanov in morebitnim reparacijam za to grozljivo početje v veliki večini dosledno izogibajo, tiste posameznike in nevladne organizacije, ki si o tem drznejo javno govoriti in pisati, pa po navadi etiketirajo kot »islamofobe« in »plačance imperialistov in sionistov«.

Vse, kar je znanega o arabskem zasužnjevanju Afričanov, po mnenju številnih poznavalcev zgolj potrjuje pravilnost splošne ocene trinidadsko-britanskega pisatelja indijskega porekla in Nobelovega nagrajenca za literaturo Vidiadharja S. Naipaula, da je (bil) islam dejansko predvsem verska ideologija arabske supremacije ter nasilnega osvajanja, podrejanja, izkoriščanja in v neredkih primerih celo zasužnjevanja nearabskih ljudstev v Aziji, Afriki in Evropi. Islam pač nikoli ni bil (in ni) religija miru, sočutja in sodelovanja, kot ga zavajajoče poskušajo predstavljati njegovi promotorji (zlasti večinoma neinformirani zahodni javnosti). 

Osupljive številke

Vprašanji, kolikšne naj bodo reparacije za čezatlantsko trgovino s sužnji in katerim državam naj se izplačajo, sta (še) brez odgovorov in nič ne kaže, da bi v doglednem času države članice mednarodne skupnosti lahko dosegle dogovor o tej izjemno občutljivi problematiki, tako da imajo bržkone prav tisti opazovalci, ki menijo, da t. i. globalni dogovor o reparacijah ne bo nikoli sklenjen.

Za ilustracijo o tem, za kakšne vsote gre, pa naj navedem zahtevo Caricoma iz leta 2023: 15 članic te regionalne integracije od svojih nekdanjih kolonizatork (Španija, Francija in Britanija) zahteva vsaj 33 bilijonov dolarjev reparacij. Pravnik z Jamajke in bivši sodnik na Mednarodnem sodišču pravice Patrick L. Robinson pa je, kot zatrjuje, na podlagi poglobljenega preučevanja arhivov prišel do številke 107 bilijonov dolarjev reparacij, ki bi jih moralo po njegovem prepričanju 31 držav, ki so bile bolj ali manj vpletene v čezatlantsko trgovino s sužnji in/ali so imele od nje znatne koristi, izplačati večini držav v podsaharski Afriki, Karibih in tudi nekaterim državam v Južni Ameriki (v prvi vrsti Braziliji in Kolumbiji).

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.