25 let Putina: kako je agent KGB postal novi ruski car ter strah in trepet Evrope

Dolgoletni tajni agent Vladimir Vladimirovič Putin se je v vrhu ruske politike znašel avgusta 1999, ko je bil presenetljivo imenovan za premierja, konec leta pa ga je tedanji predsednik Boris Jelcin ob odstopu imenoval za svojega naslednika. 26. marca 2000 je bil Putin prvič izvoljen za ruskega predsednika.

Po dveh zaporednih štiriletnih predsedniških mandatih Putin leta 2008 po tedaj veljavni ustavi ni smel kandidirati za tretji mandat. Za svojega naslednika je izbral Dmitrija Medvedjeva, ki je Putina imenoval za premierja.

"To je bilo obdobje, ko se je Rusija postavila nazaj na noge, se vrnila na mednarodni parket, poplačala mednarodne dolgove, ki so se nabrali, vzpostavila tudi, vsaj v prvih letih 21. stoletja, dobro sodelovanje z ZDA," je dejal Mancevič. Prvo obdobje Putinovega vladanja je zaznamovala tudi izjemna gospodarska rast, na oblast pa so prišli tehnokrati na račun zmanjšane vloge oligarhov, ki so bili močni v času Jelcina.

"Takrat je tudi Putin dajal znake, da je pripravljen na večjo demokratizacijo, delno je Rusija tudi sprejemala vrednote, ki jih Zahod še danes izpostavlja in videti je bilo zbliževanje."

Drugo obdobje, ki se je začelo leta 2012, ko se je Putin vrnil na mesto predsednika, po besedah Manceviča zaznamuje vse večja avtokracija. Začelo se je s političnim konservativizmom, zavračanjem sprememb, zagovarjanjem t. i. posebnosti ruske demokracije, nadaljevalo pa tako, da je Putin postal diktator in Rusija klasična avtokracija, je dejal analitik.

Na volitvah leta 2018 si je Putin zagotovil četrti predsedniški mandat, lani pa z rekordnimi 87 odstotki glasov še petega, ki se izteče leta 2030. Sprememba ustave mu sicer omogoča, da bi v primeru ponovne izvolitve ostal na čelu Kremlja do leta 2036.

Z vojnami si je pokoril rusko republiko Čečenijo, leta 2008 je napadel Gruzijo. Kratkotrajna vojna z Gruzijo je po eni strani ohladila odnose med Moskvo in Zahodom, po drugi strani pa je povsem zavrla idejo, da bi Zahod lahko sprejel Rusijo kot polnopravno velesilo, je dejal Mancevič.

"Putin je verjel in še danes verjame, da je okrog Rusije zarota zahodnih držav, ki želijo Rusijo na dolgi rok uničiti, kar se kaže s širitvijo Nata ter podpiranjem demokratičnih režimov v Gruziji, Ukrajini ali drugje. Posledično so se proti koncu prvega desetletja 21. stoletja ti odnosi začeli ohlajati in bi celo rekel, da so se v prvi vrsti ohladili z ruske strani, ne s strani zahodnih držav."

Leta 2014 si je Rusija v senci revolucije v Kijevu brez večjega nasprotovanja mednarodne skupnosti priključila Krim, leta 2015 pa je Putin odobril rusko vojaško posredovanje v sirski državljanski vojni, ki se je končala lani s padcem sirskega režima.

Politično oddaljevanje Rusije od Zahoda in ohlajanje gospodarskih tokov se je nadaljevalo po aneksiji Krima in destabilizaciji vzhodne Ukrajine, meni Mancevič. Kot je pojasnil, so države že takrat začele uvajati sankcije proti Moskvi, Rusija je bila nato tudi izključena iz skupine najrazvitejših gospodarstev G8.

Februarja 2022 je Putin z invazijo na Ukrajino zaostril konflikt med Kijevom in proruskimi separatisti, ki so že pred tem uživali podporo Moskve. Zaradi invazije je Rusija tarča obsežnih sankcij Zahoda, zaradi katerih so prekinjene pomembne gospodarske vezi med stranema. Mednarodno kazensko sodišče (ICC) pa je zoper Putina izdalo nalog za aretacijo.

Vojna v Ukrajini bo po oceni Manceviča pustila dolgoročne posledice na ruskem gospodarstvu, v katerem država ponovno prevzema vedno večjo težo, kar je delno tudi posledica izjemnih izdatkov za vojsko. V takih težkih pogojih bo realni sektor nazadoval, razvojna vrzel med Rusijo in najbolj razvitimi gospodarstvi pa se bo povečevala. "Tako da bo morda ob koncu Putinove vladavine razvojni razkorak spet izjemno velik, mogoče celo primerljiv kot v 90. letih."

Rusija medtem v zahodnih državah vodi močno dezinformacijsko kampanjo in hibridno vojno ter se vmešava v volitve. Po besedah analitika je Kremelj to strategijo ubral po letu 2010, potem ko se je izkazalo, da mu ni uspelo prepričati Zahoda s predstavljanjem podobe Rusije kot neke alternative demokratični ureditvi, ki spoštuje temeljne svoboščine, kar pa da zahodna politika in mediji izkrivljajo.

Zato je začela Moskva vplivati na to, kako Evropejci dojemamo sami sebe, kako vidimo lastne družbe, procese in politiko ter skuša destabilizirati zahodne družbe, pravi Mancevič. "To počne zaradi tega, ker po oceni Kremlja, če že ne more biti enakopraven partner z zahodnimi družbami (...) potem raje vidi, da tega mednarodnega reda ni in ga poskuša na vsak način destabilizirati, ustvarja napetosti in na tak način slabiti zahodne demokracije."

V času svojega vladanja si je Putin tudi v Rusiji nakopal politične nasprotnike in kritike, ki pa jih je njegov režim utišal. Številni opozicijski politiki so za zapahi ali v izgnanstvu. Več politikov, Putinovih nekdanjih sodelavcev ali uglednih poslovnežev je umrlo v nepojasnjenih ali sumljivih okoliščinah.