Styria Media Group iz Gradca na avstrijskem Štajerskem je začela slovenski medijski trg osvajati konec leta 2003, sprva s projektom prvega brezplačnega tednika Žurnal, v letu 2004 so od KD Holdinga Matjaža Gantarja kupili 26-odstotni delež časopisne družbe Dnevnik. Tri leta potem so začeli izdajati prvi brezplačni dnevnik v Sloveniji Žurnal24, v ta čas sega tudi spletna stran zurnal24.si; v svoj slovenski portfelj štejejo še lastništvo spletnega oglasnika bolha.com.
Naštevanje Styrijinih medijev v Sloveniji se sliši zavidanja vredno, toda številke so neusmiljene: v letih od 2003 je Žurnal Media, pod katere okrilje sodijo mediji s tem imenom, kumulativno ustvarila visokih 32,6 milijona evrov izgube, letos načrtujejo novo izgubo 1,9 milijona evrov. Kumulativna izguba sicer narašča, po letih pa upada (v letu 2009 je bila 6,4 milijona evrov, leto kasneje 5,8 milijona evrov in lani 4,2 milijona evrov). Prihodnje leto naj bi dosegli točko »break even«, torej poslovanje brez izgube. Kritje dosedanje izgube je seveda nemogoče.
Neki tip Matej Košir
Pri medijski hiši z več kot 140-letno tradicijo radi poudarijo, da niso v lasti Cerkve, Graške nadškofije, pač pa je njihova lastnica Katoliška fundacija, med 120 ustanovitelji so tudi duhovniki, vendar ne prevladujejo. Član uprave Styrie, postavljen za medije, Klaus Schweighofer, pravi, da medijska družba temelji na katoliških vrednotah, a se je to v Sloveniji izkazalo za veliko sprenevedanje. To kaže že nakup Dnevnika, torej časopisne hiše, ki poleg Mladine najbolj zvesto ščiti pridobitve slovenske tranzicijske levice, nastale na pridobitvah njihovih revolucionarnih predhodnikov. Edino, kar druži Dnevnik in Katoliško cerkev, je nenehno novinarsko napadanje, ki ga Styria s svojo lastniško udeležbo očitno podpira, pri tej naložbi, tako pravijo, jih zanima izključno dobiček.
Zanimiv protiverski izpad si je pred nekaj dnevi v Žurnalu privoščil tudi Matej Košir, njegov novi odgovorni urednik (potem ko so se poslovili od Gorana Novkovića). Ob referendumu o družinskem zakoniku, na katerem so njegovi nasprotniki poudarjali pomen tradicionalne družine »oče-mati-otroci«, se je v kolumni razpisal o tem, da mu je malo mar, ali ima sosed raje svojega psa kot ženo. Prav tako se mu zdijo veliko naravnejši odnosi med dvema gejema ali lezbijkama, kot da je »oni tip po treh dneh vstal od mrtvih in da tako lezbijke kot vsi drugi temu v čast barvamo jajca«.
VEČ V TISKANI IZDAJI