Žrtvena jagnjeta gradbenega barona Dolamiča

Po zgledu SCT in Vegrada umira tudi Gradbeno podjetje Grosuplje pod vodstvom Borisa Dolamiča, ki bo s seboj v smrt potegnilo kup manjših podjetij.

Tudi Gradbeno podjetje Grosuplje (GPG) danes umira, za sabo pa pušča pravo pogorišče. Na njem je veliko srednjih in malih podjetij, pri katerih stečaj pomeni tudi osebno tragedijo podjetnikov in izgubo osebnega premoženja, kljub temu da sami za propad sploh niso bili krivi. Ampak to je perverzna logika slovenskega tranzicijskega kapitalizma.

Podjetje Kitec je nastalo pred 18 leti. Gre za otroka podjetnika Boštjana Munde. Podjetnik je namreč soustanovitelj podjetja, ki ga je na noge postavil z avstrijskim partnerjem Hansom Jorgom Ulmom. Decembra 2006 je Ulmov delež prevzel novi poslovni partner Roman Mlinar. Šlo je za uspešno podjetje, ki je v nekaj manj kot dvajsetih letih postalo vodilno na področju instalacij, ogrevanja, prezračevanja, vodovoda in hlajenja v Sloveniji. Podjetje je zaposlovalo 70 ljudi, letni promet pa je v najboljših razmerah znašal dobrih 15 milijonov.

Šlo je za leto 2009, ko je družba kljub gospodarski krizi, ki je divjala že dobro leto, več kot podvojila prihodke glede na leto 2008 (7,3 milijona evrov). Stanje je bilo takrat nadvse spodbudno: k temu lahko pripišemo, da so v tem času bili dolgovi podjetja manjši od terjatev. Po bilanci je imel Kitec, d. o. o., takrat za 15,2 milijona poslovnih in finančnih prihodkov iz poslovnih terjatev (kolikor je bilo dejansko prometa), dolgov pa je bilo (kratkoročnih in dolgoročnih) za 9,6 milijona evrov. Nenadoma pa se je celotna slika postavila na glavo. Podjetju direktorja Boštjana Munde niso izplačali nekaterih opravljenih del (predvsem gre za Dolamičev GPG), kar je podjetje pripeljalo na rob preživetja. Usoden je nazadnje bil letošnji januar.

Podjetje Kitec, eno od številnih žrtvenih jagnjeti
Tragedija podjetja Kitec je skupna mnogim drugim manjšim in srednjim podjetjem, ki delujejo na slovenskem trgu. Ta so postala žrtve sistema, ki je omogočil bajno bogatenje nekaterih na račun najosnovnejših pravil tržno urejenega gospodarstva. Mali podjetniki, podizvajalci in izvajalci zaključnih del, so zaradi tega večkrat ostali celo brez lastnega premoženja. »V Sloveniji je pač tako,« nam je dejal Boštjan Munda, »če podjetje s 70 zaposlenimi, kakršno je naše, želi delati v gradbeništvu, se težko izogne velikim gradbincem, to pa se je v zadnjih letih izkazalo za usodno. Izvirni greh pa je v državi in zakonodaji, ki nimata nikakršne gospodarske in ekonomske logike.«

Po Mundovih besedah je bilo z izplačili vse v redu vse do lanskega oktobra. Največji partner podjetja, ki se ukvarja z deli na instalacijskem področju, je Gradbeno podjetje Grosuplje, ki je bilo donedavna še v lasti Borisa Dolamiča. Po Mundovih besedah je njegovo podjetje drugi največji upnik GPG. Izhajajoč iz bilance na dan 31. december 2009, je Kitec takrat delal pri petih projektih, pri katerih je bil GPG naročnik ali glavni izvajalec. Šlo je za dvoje poslov v sklopu Tehnološkega parka Brdo, posel v sklopu Epicentra v Postojni ter dela v Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani in v hotelu Olimia. Skupna vrednost vseh omenjenih poslov je bila 6,1 milijona evrov. »Do lanskega oktobra so nam redno odplačevali terjatve, tedaj pa se je začela naša kalvarija,« nam je priznal solastnik in direktor podjetja Kitec.

VEČ V TISKANI IZDAJI