France Pibernik, odličen poznavalec slovenske emigracije in vojno-povojnega časa, je leta 2000 začel pogovore z njim in jih lani tudi sklenil. Zajemajo njegovo celotno življenjsko pot od rojstnega Maribora prek begunskih postaj (Celovec, Rim, Trst in Buenos Aires), do vrnitve v Ljubljano, predvsem pa poglobljeno razkrivajo njegovo literarno ustvarjanje.
Na predstavitvi v Slovenski matici prejšnji teden je pojasnil, zakaj si ne predstavlja, da bi po vojni živel notranjo emigracijo in zakaj se mu smilijo ljudje, ki so živeli v Sloveniji.
V iskrivem pogovoru je nanizal kopico »štorij« iz njegovega življenja in med poslušalcu izvabil veliko smeha.
Izvedeli smo, zakaj nemški tanki niso kos jugoslovanskim mulam, čemu je bil za ustaše preklet srbski hlapec, kaj je »odnesel« iz taborišča Gonars, kaj je poleg vedenja še pisalo v njegovem spričevalu, kako je postal tolmač ob Vrbskem jezeru, ne da bi dobro znal nemško in angleško, zakaj ni hotel postati slovenski plemenski bik v Južnoafriški republiki, …
VEČ V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
