Ta izvrsten poznavalec zdomske, prepovedane in zamolčane pa tudi prezrte književnosti. Od vsega začetka so Pibernika zanimala ozadja umetniškega ustvarjanja, narava in značaj ustvarjalca. Simčiča je vztrajno spodbujal, da je nastal to samosvoj obsežen intervju – lahko bi mu rekli kar avtobiografija.
»Smilijo se mi ljudje, ki so morali živeti tukaj, v komunizmu«
Ali je kdaj pomislil, kaj bi bilo z njim, če bi ga življenje obdržalo v Sloveniji, in bi moral živeti notranjo emigracijo? »Ne bi, ne bi …, pokončali bi me, ali pa bi se sam … Ne, sam se ne bi … Dovolj je bilo že fašizma in nacizma. Da bi ne mogel govoriti, kar bi rad?!.« je odgovoril Simčič letos poleti na predstavitvi Dohojenih stopinj. In dodal: »Domotožje je sicer strašna stvar, a smilijo se mi ljudje, ki so morali živeti tukaj, v komunizmu, literati, pesniki, ki so lahko le tu pa tam kaj zavito napisali …«
Z leti pride modrost in z njo upanje, je sklenil Simčič to res samosvojo 500 strani obsežno avtobiografijo. Delo se bere kot zelo dragoceno osebno pričevanje, ker opisuje Simčičevo izredno bogato življenje, iz katerega je mogoče dobro razumeti genezo njegovih literarnih del, predvsem romanoma Poslednji deseti bratje ter Človek na obeh straneh stene.
Simčič, ki Dohojene stopinje nima toliko za avtobiografijo kot za njegov »pogled na slovensko književnost, slovenstvo in na svet«, se je na omenjenem živahnem, dovtipnem pogovoru zadržal pri nekaterih zgodbah iz njegovih življenjskih prelomnic.
Zgodovinski totalitarizmi so mu namenili usodo begunca
V Evropo se je prvič vrnil po petnajstih letih. In bil takoj deležen udbaške obdelave. Na Koroškem, do koder si je upal, je naletel na nekdanjega mladostnega prijatelja iz Maribora. Zapeljala sta se do Pliberka in se ustavila na železniški postaji.
»Ko zagledava vlak z napisom Maribor, me je vztrajno pregovarjal, naj stopim nanj in vsaj za en dan skočim Maribor. Nisem si drznil. Ko sva se čez nekaj dni ponovno srečala na Dunaju in ko sem zaslutil, da je partijec (kar mi je na nenadno vprašanje tudi priznal), sem mu dejal, da sem se premislil in da bi šel v Slovenijo. 'Pojdi z menoj na argentinsko veleposlaništvo in mi podpiši, da bom lahko pol ure govoril na slovenskem radiu,' sem mu predlagal. Takoj se je premislil,« je pripovedoval.
Enemu naših najpomembnejših pisateljev povojnega obdobja so zgodovinski totalitarizmi namenili usodo begunca; po vojni se je umaknil v Argentino, koder se je šele leta 1994 vrnil v domovino. V svoji literaturi, zlasti še v prozi, je pretresljivo upodobil like slovenske politične emigracije in jih tako umetniško pripeljal domov ter bralce seznanil z dolgo zamolčano in neznano usodo velikega števila slovenskih ljudi.
Prešernov nagrajenec
Rojen je bil v Mariboru primorskima staršema, ki sta se tja pred fašizmom umaknila iz Biljane v Brdih. Kot prostovoljec se je aprila 1941 prijavil v jugoslovansko armado, se nato umaknil v Ljubljano in bil zaprt v Gonarsu.
Glede različnih protiokupacijskih skupin so se mu oči dokončno odprle, ko je na lastne oči videl umor Jaroslava Kiklja, resničnega domoljuba. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, nato v Italijo in od tam emigriral v Argentino. Najprej je bežal, ker se je bal za svojo glavo, nato pa, ker ni hotel živeti pod režimom, katerega žrtvi sta bila tudi njegova dva brata domobranca.
V Buenos Aieresu je bil sodelavec Slovenske kulturne akcije in urednik znamenite revije Meddobje, ki je pokrila celoten emigrantski prostor. Domov se je vrnil leta 1994. Od leta 2011 je redni član SAZU. Dve leti pozneje je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. O njegovem delu Poslednji deseti bratje je profesor Matevž Kos zapisal, da je to veliki roman slovenske proze 20. stoletja.
Ukoreninjen v slovenstvu in njegovi zgodovinski resnici – ter seveda v krščanstvu
Zorko Simčič je globoko ukoreninjen v slovenstvu in njegovi zgodovinski resnici – ter seveda v krščanstvu. Iz teh virov pa je potekal izjemni dinamizem in vitalizem njegove osebnosti. Z njim je navduševal mnoge sogovornike, bralce, poslušalce – saj je ob Simčiču vsakdo sam dobil občutek, da je življenje res vredno življenja.
»Prav vsak dan se Bogu zahvalim, da sem še živ. Življenje je najlepša, največja avantura, kar si jo lahko predstavljamo,« je dejal za naš tednik ob 90. obletnici rojstva.
Pibernikova primerjava romanov Cirila Kosmača in Zorka Simčiča
»Vrhunski slovenski pisatelj Ciril Kosmač je v letih 1956/57 revijalno objavljal roman Balada o trobenti in oblaku. Kosmač je slovel po izjemnem pisateljskem slogu, izjemnih dialogih in je v Baladi uporabil zelo moderno kompozicijsko varianto dvojnega časa, kar je gotovo izjemen prispevek v slovenski prozi tistega obdobja, toda če postavim v ospredje glavnega junaka, to je bil Temnikar, vidim v njem predvsem samo tipičnega konvencionalnega, premočrtnega nosilca tako imenovanega pozitivnega socrealizma.
Če mu sopostavimo roman Zorka Simčiča Človek na obeh straneh stene, izšel je leta 1957 v Buenos Airesu, v njegovem glavnem junaku prepoznavamo sodobnega junaka, vsega vpetega v razsulo povojnega sveta in s poglobljeno značajsko upodobitvijo, ki povzema enega najtežjih vojnih in povojnih slovenskih družbenih problemov.«
