Zore opomnil vernike: Velikokrat smo tiho, ko se dogajajo krivice

Škofje so jih darovali v stolnicah, pri tem pa vernike opozarjali, da ne smejo izgubiti vere in upanja. Velika noč, ki je praznik Kristusovega vstajenja, mora biti čas veselja, a tudi razmislek o krivicah, so izpostavili.

Preden se na veliko noč oglasi vstajenjska aleluja, je v zraku čutiti sveto pričakovanje. Verniki so v cerkvi mirni in zbrani, saj je pred njimi nekaj nedopovedljivega, a hkrati nekaj, kar je vsem blizu. Nekaj, kar se mora zgoditi in kar potrebujemo kot kruh in vodo, je v ljubljanski stolnici dejal ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

"Vsako leto znova željno čakamo na čudež vstajenja. Hrepenimo po tistem trenutku, ko v Jezusovem vstajenju doživimo, da je moč božje ljubezni večja od naših spletk, opravljanja, hudobij in grehov," je dejal Zore, za katerega je vstajenjska aleluja najlepša melodija na tem svetu.

Njen prvi ton, ki prekine napeto pričakovanje in zbranost vernikov v cerkvi, je mil in blag, "ničesar in nikogar noče prevpiti, a vendar ima v sebi trdnost, zaradi katere ne bo umolknil, je kot izvir, ki je na začetku majhen, potem pa narašča v reko in se na koncu razpeni v nepremagljivo navdušenje: Zveličar naš je vstal iz groba, vesel prepevaj, o kristjan," je ponazoril Zore.

Ljubljanski nadškof metropolit je v svojem nagovoru tudi poudaril, da je Jezusa na veliki petek križal vsak izmed nas s svojimi grehi. Kristus nam, kot je med drugim dodal, z vsemi dogodki velike noči prinaša odrešenje in podarja življenje.

Jezus Kristus je tako močno ljubil človeka, da je zanj šel v trpljenje in smrt. Dokler sami ne bomo sprejeli te ljubezni in je ne bomo doživeli, ne bomo mogli biti prave priče Jezusovega vstajenja in življenja, je opozoril Zore in dodal, da smo v vsakdanjem življenju velikokrat sami priče živega Jezusa Kristusa in da smo velikokrat tiho, ko se dogajajo krivice.

Velikonočni prazniki naj bi nas okrepili v veri in zaupanju v zmago resnice in dobrote, je poudaril novomeški škof Andrej Glavan. In tudi če "vsepovsod srečujemo nasilje, prevare, laži, socialne krivice, nemir in zatiranje temeljnih človeških vrednot, moramo zaupati, da so pravičnost in vladavina prava uresničljivi," je dodal.

Kristus živi z nami, čeprav včasih po Glavanovih besedah njegove navzočnosti ne čutimo. Z nami je na naših življenjskih poteh, naših iskanjih, obupu, razočaranjih in umiranju. "Ni brezbrižen do našega trpljenja in preizkušenj," je dejal kristjane pozval, naj bodo z velikonočno vero priče upanja, ki širijo življenjski optimizem in zaupanje.

Tudi celjski škof Stanislav Lipovšek je menil, da smo prav v tem času, v katerem so spopadi med dobrim in zlim, med grehom in krepostjo, med lučjo in temo, potrebni oznanila, luči in moči, ki jo oznanja vsebina velikonočnega praznika.

"Svet, v katerem živimo in tudi naša domovina, se soočajo z mnogimi problemi in težavami, ki bodo ostali tudi po praznikih. Problemi bodo ostali, mi pa, upamo, po srečanju s Kristusom, križanim, od mrtvih vstalim Gospodom, postajamo drugačni," je med drugim dejal Lipovšek.

Murskosoboški škof Peter Štumpf je menil, da je iz zgodbe o Mariji Magdaleni, Simonu Petru in Janezu razvidno, da o Jezusovem vstajenju lahko govorijo samo tisti, ki v Cerkvi verujejo v to vstajenje.

"Jezusov grob še danes enim pomeni kraj verovanja v vstajenje, drugim pa pomeni samo kraj raziskovanja, domnev in tudi špekulacij. Okrog Jezusovega praznega groba je nastalo mnogo pobožnosti, pa tudi mnogo legend in natolcevanj," je opozoril. Po Štumpfovih besedah je Jezusovo od mrtvih vstalo telo pustilo svoje sledi samo v človeškem srcu in da vera ne potrebuje nobenih dokazil o tem, kako je Jezus vstal od mrtvih.

Evangeličanski škof Geza Filo je na bogoslužju v evangeličanski cerkvi v Ljubljani poudaril, da so velikonočni prazniki s svojo simboliko, še bolj pa s svojo vsebino, povezani z življenjem. "Vsebina velike noči ni zapisana smrti, temveč življenju, ki svoj pravi smisel in namen doseže v povezanosti s sočlovekom," je dejal. S posebno pozornostjo moramo zato po njegovih besedah misliti in medse sprejeti tiste, ki težko živijo in ki nimajo več moči, da bi krmilo življenja obrnili v pravo smer.