Po klavrnem propadu projekta Zares skušata Golobič in Kučan svoje interese uresničevati po Jankoviću. Favoriziranje Jankovića za novega premierja kaže na globoko moralno in intelektualno krizo levice.
V novinarskih krogih, ki prenašajo ideje Gregorja Golobiča, nam vztrajno ponujajo Zorana Jankovića kot najboljšega možnega novega premierja. Ob tem je stiska tranzicijske levice zaradi razkrite bede njihovega vladanja tako velika, da skušajo Jankovića prikazati celo kot poosebljenje liberalnih in demokratičnih vrednot.Najdlje pri neokusnem slavljenju lika in dela ljubljanskega župana Zorana Jankovića so šli pri Mladini, katere odgovorni urednik Grega Repovž je tudi predsednik Društva novinarjev Slovenije. Ta je v uvodniku 13. avgusta lani, neposredno po Jankovićevem odprtju športne dvorane in nogometnega stadiona v Stožicah, zapisal, da se je Janković s Stožicami dokončno postavil na državni zemljevid politikov. »Ko pa gre na drugi strani za temeljne liberalne in demokratične vrednote, jih zastopa, pa naj mu to koristi ali ne,« je ugotovil Repovž in ostal živ.
Njegov očim Janko Lorenci je v prednovoletni številki Mladine šel še dlje in pri Jankoviću, ki so ga pri tem tedniku razglasili kar za osebnost leta, volivce ponižal do nivoja sodelavcev pri kriminalu: »Sodobna politika je personalizirana, ljudje pa jo čedalje bolj presojajo po učinkovitosti; zaželeno je oboje, toda če politik že ni pošten, naj bo vsaj učinkovit.«
V neverjetnem članku med drugim trdi, da Janković ni pregovorno pohlepni menedžer, saj je bil njegov model za menedžerski prevzem Mercatorja zanesljivo boljši od Bavčarjevega in Šrotovega. Lorenci očitno ne ve, da se je omenjena trojica skupaj dogovarjala za divje lastninjenje Mercatorja, Janković pa zdaj preostala dva toži, ker se domnevni dogovor ni uresničil in se čuti izigranega. Jankovića naslavlja kot »našega junaka« in mu znova prisoja premierske sposobnosti, češ da mu je premierstvo v marsičem pisano na kožo, saj je »dober operativec in organizator«.
Repovž ideološki aktivist
Po besedah političnega sociologa dr. Matevža Tomšiča je favoriziranje Jankovića za novega predsednika vlade izraz hude zadrege tistih, ki usmerjajo dogajanje na tranzicijski levici. Nobena druga oseba jim ni ostala, ki bi lahko voz potegnila iz blata, nad sedanjo vlado so že obupali. Poveličevanje Jankovića pri mnenjski voditeljih levega pola se mu zdi bizarno, saj hkrati Janši očitajo avtoritarnost, diktaturo, pri Jankoviću pa je prav to zelo izrazito, vendar jih sploh ne moti.
Komunistična idolatrija s Titovo cesto, ki jo zagovarja Janković, je že sama po sebi poveličevanje diktature. Ljubljanski župan je znan po tem, da se pri vodenju mesta ne ozira na nikogar, vse drugačne glasove izloči, deluje kot samodržec. To se kaže tudi pri njegovih predlogih za kazenski pregon novinarjev. Jankovića vidi kot sindrom, ki kaže na globoko moralno in intelektualno krizo levega tranzicijskega bloka. Še posebej bije v oči, ker so se »levi« intelektualci kazali za superiorne, zdaj pa podpirajo človeka, ki slavi Tita in za katerega so delavci gradili nogometni stadion v mizernih razmerah. Pri tem se razgalja vsa zlaganost njihovih stališč.
VEČ V TISKANI IZDAJI