Projektant 150 metrov dolgega mostu pri Cukrarni Jurij Kobe si je leta 1996 zamislil dvonivojski most. Spodnji bo namenjen pešcem in kolesarjem. Slednjim to ni bilo všeč, ker je s tem njihovo pot upočasnjena in podaljšana, zato so v peticiji zahtevali tripasovni most s prostorom tudi zanje. Do spodnjega nivoja se morajo kolesarji tako spustili po stopnicah ali z dvigalom oziroma po klančini ob bregovih Ljubljanice.

Radko Istenič, stanovalec na ulici Janeza Pavla II., se je prejšnji teden – kot je opisal v javnem pismu – dan pred odprtjem s kolesom odpravil na ogled spodnje etaže mostu in v bližini naletel na župana Zorana Jankovića. Opazil je po njegovih besedah hude in nevarne pasti ne levem bregu Ljubljanice, saj so oznake, ki vodijo proti stopnišču, zavajajoče in lahko pešca pripeljejo naravnost na stopnice za posedanje, ki so v podaljšku označenega prehoda za pešce. »Možen je nevaren padec čez te stopnice. Fizične zaščite ni. Enako velja tudi za kolesarje, ki se pripeljejo iz smeri Njegoševe ulice.« Potem ko je tam prisotne moške opozoril na nevarne napake v prometni in varnostni ureditvi, mu je eden od njih dejal, naj to pove raje županu, ki je bil na drugi strani mosta pri Cukrarni.

Župana je nato prosil, naj se postavi v kožo pešca ali kolesarja, ki z Njegoševe prihaja na most proti stopnišču, kjer mora ostro zaviti v pravo smer, pri čemer je velika možnost, da bo pešec ali kolesar šel naravnost ali padel čez stopnice, kjer se lahko tudi ubije. Župan, pripoveduje Radko Istenič, je stopil na rob stopnic, pogledal čez in dejal: »Pa naj pade in se ubije.« Malo pozneje je Janković pridal: »Saj se tudi doma lahko ubije.« Istenič je županovi izjavi vzel na znanje kot razumevanje dejstva, da je kaj takega tudi po njegovem mnenju mogoče.

Vodja gradbišča je vendarle ukrepal. Kot se je prepričal Istenič, ki mu je javno čestital, so čez noč postavili stebričke in oznake. Kolesarji, ki so v petek zvečer kampanjsko preizkusili nerodno kolesarsko pot, so ostali živi.