Odločitev vlade, da Milorada Dodika razglasi za nezaželeno osebo na ozemlju Republike Slovenije, kar prvenstveno pomeni prepoved vstopa, je morda res presenetljiva, vendar pa je daleč od tega, da bi presegla politično simboliko in dejansko tudi kaj pomenila. Kajti milijonskega premoženja družinskega klana Dodik, za katero obstajajo indici, da je pridobljeno nezakonito, naši pravosodni organi ne bodo zamrznili, pa naj bo njegov izvor še tako sumljiv.

Persona non grata ali nezaželena oseba, kot v leporečju diplomacije imenujemo nekoga, ki mu tuja država prepove vstop na svoje ozemlje, ima v primeru Milorada Dodika dejansko zgolj formalni učinek. Bivši predsednik srbske entitete v bosansko-hercegovski federaciji namreč že dlje česa ni bil v Sloveniji in k nam ni več prihajal. Namesto tega so Ljubljano in Portorož obiskovali družinski člani klana Dodik ter ljudje iz njegovega poslovnega omrežja, za katere pa prepoved vstopa ne velja.

Ukrep torej ne bo imel prav nobenih dejanskih posledic. Podobno lahko ugotovimo tudi za izraelskega premierja Netanjahuja, ki naj bi se kmalu pridružil Dodiku. Na tej »top listi« manjkajo le še Vladimir Putin, Aleksander Lukašenko in Kim Džong Un, pa se bomo lahko ponosno pohvalili, da ima feministična diplomacija Tanje Fajon več jajc kot vsa Evropska unija skupaj.

Ko bi ne ostalo le pri besedah!

Vseeno pa je poteza Golobove vlade sprožila precej odzivov, sploh v regiji, kjer Dodika dobro poznajo in kjer ne varčujejo s kritikami na račun domnevno »najbolj skorumpiranega politika na Balkanu«. A bolj kot na jugu so bili pomenljivi odzivi v nekaterih slovenskih medijih. Nacionalka je 11. septembra, ko je bila prepoved vstopa za Dodika sprejeta, novico v osrednji večerni informativni oddaji (Odmevi) zgolj omenila. Še bolj nenavadno je bilo na Siolu, kjer so novico o Dodiku sredi dneva objavili na naslovnici z uvodnim vprašanjem: »Ali to pomeni začetek konca balkanske mafije v Sloveniji?«

Ta stavek je še isto popoldne nepričakovano izginil s spletne strani Siola.

Zanimivo. Kot da bi eden izmed avtorjev – z inicialkami so bili navedeni trije ali celo štirje, če se ne motim – v začetni evforiji napisal nekaj besed preveč. In s tem priklical nase cenzuro ali vsaj samocenzuro. Kajti stavka, ki je Dodika implicitno povezoval z balkansko mafijo, ne boste več našli v Siolovem članku z naslovom Miloradu Dodiku prepovedali vstop v Slovenijo.

Rdeča nit v teh zgodbah je človek, ki poskuša vsaj navzven delovati skromno, čeprav je v resnici eden izmed najvplivnejših odločevalcev v Sloveniji. Namenoma ne uporabljam besede »politik«, ker se sam cinično izogiba uporabi tega samostalnika, češ da v bistvu ni politik.

Kaj to pomeni. Čeprav ni prvič, da je v enem od vodilnih medijev prišlo do »popravka« kakšnega prispevka, kar je seveda le kozmetični izraz za cenzuro, pa se ne dogaja ravno pogosto, da bi poročanje o balkanskih politikih za seboj potegnilo takšne posledice za novinarje oziroma medije. Pravzaprav je takšno početje samo po sebi škandalozno, zato je povsem legitimno vprašanje, kdo je poklical, da je stavek o balkanski mafiji izginil s Siola.

Preden se lotimo osumljencev, skok v prestolnico t. i. balkanske Švice. Tam so namreč ujeli direktorico Zdravstvenega doma Ljubljana Antonijo Poplas Susič v nerodnem, v športnem žargonu bi rekli prepovedanem položaju. Gospa, ki je zelo pri srcu županu, ima svoj zasebni zavod s koncesijo za družinsko ambulanto, kar ni v skladu z novim zakonom o zdravstveni dejavnosti, ki »dvoživkarstvo« v tem primeru prepoveduje. Oglasila se je celo ministrica za zdravje, češ da je zakon jasen in da direktorica javnega zdravstvenega zavoda ne more delati še v svoji zasebni ambulanti.

Župan primera prejšnji teden ni želel komentirati, zato pa je v spominu ostala zgodba prejšnjega ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana, ki se je zaradi taistega zdravstvenega doma januarja 2023 kar dvakrat opravičil županu Zoranu Jankoviću, ker ga je pred tem na podlagi domnevno napačnih informacij obtožil, da namerava Mestna občina Ljubljana prodati dve enoti ZD Ljubljana, ker stojita na dobrih zemljiščih.

A zaradi te ustanove je med Loredanom in Jankovićem prišlo do kratkega stika že prej, saj minister ni bil navdušen nad delom Antonije Poplas Susič, kar je tudi javno povedal. Sledilo je županovo opozorilo, naj gospo direktorico »pusti popolnoma na miru«. Loredanovo javno opravičilo Jankoviću pred Golobom je bil dogodek, kakršnega v slovenski politiki še nismo videli. A očitno ni zadostoval, saj je minister Loredan pol leta kasneje odstopil. Formalno zaradi »razhajanj pri vprašanju, kako zagotoviti krepitev javnega zdravstva v Sloveniji«, dejansko pa zato, ker se je nekomu preveč zameril.

Po analogiji in na prvi pogled bi sklepali, da bo Janković svojo direktorico zaščitil tudi tokrat, sploh potem, ko jo je javno napadla ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel. Vendar pa je zakon jasen in direktorjem zdravstvenih zavodov izrecno prepoveduje delo pri zasebnikih, četudi so koncesionarji. Če bi se zgodovina ponavljala kot farsa, potem bi se morala tudi Valentina Prevolnik Rupel opravičiti, vendar pa ji čez pol leta ne bo treba odstopiti, saj bodo takrat tako ali tako volitve.

Rdeča nit v teh zgodbah je človek, ki poskuša vsaj navzven delovati skromno, čeprav je v resnici eden izmed najvplivnejših odločevalcev v Sloveniji. Namenoma ne uporabljam besede »politik«, ker se sam cinično izogiba uporabi tega samostalnika, češ da v bistvu ni politik. Morda to govori zato, da mu ne bi bilo treba nositi politične odgovornosti za svoja dejanja. In če se vrnemo k seznamu osumljenih za »uredniški poseg« na Siolu, pridemo do zaključka, da na njem res ni veliko kandidatov.

Milorad Dodik, njegov družinski klan in poslovni krog, ki je v minulih letih investiral v »balkansko Švico«, kot bi lahko rekli Sloveniji, pri nas nimajo veliko takšnih zaveznikov, ki lahko dvignejo telefon, pokličejo odgovornega urednika ali predsednika uprave medijske hiše in »uredijo zadeve«. Pravzaprav sta na tem seznamu le eden ali dva dovolj vplivna človeka, ki jima takšne navade niso tuje. Ker nočem po nepotrebnem izpostavljati urednika Reporterja, bom na tem mestu tudi končal.