Bo Robert Golob dejansko prevzel vlogo šefa opozicije. Kakšno je vzdušje na RTVS po nastopu nove vlade. Te in druge teme v novem Reporter podkastu obdelujeta novinar Reporterja Dejan Steinbuch in Tanja Gobec, novinarka in voditeljica na TV Slovenija.

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

So mediji pomagali ustvariti Zorana Stevanovića, ki zdaj problematizira vprašanja in kredibilnost novinarjev.

Zakaj Janša svojih jurišnikov Mahniča, Hojsa in Černača ni postavil v vlado, ampak jih je pustil v poslanskih klopeh.

Kakšna vprašanja se pojavljajo glede nadaljevanja politične kariere Roberta Goloba.

Si Tanja Gobec upa napovedati, ali bo Robert Golob ostal v parlamentu celoten mandat.

Je bila sprememba zakonodaje glede volilne pravice državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah usmerjena predvsem proti ljubljanskemu županu Jankoviću.

Zakaj so se politiki začeli izogibati neposrednim novinarskim vprašanjem.

Kako je Tanja Gobec kot novinarka »razorožila« do nje sovražne protestnike.

Kako realen je za RTV grški scenarij, v katerem je država pred leti močno posegla v delovanje javnega medija.

Ali so nekateri infrastrukturni projekti ali odločitve odvisni od tega, katera politična opcija je na oblasti.

V nadaljevanju prepis pogovora za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete.

Lepo pozdravljeni v tokratnem Reporterjevem podkastu.

Z menoj je novinarska kolegica, televizijska voditeljica, novinarka in urednica Tanja Gobec. Lep pozdrav, Tanja.

Lepo pozdravljen.

Ali se strinjaš z mnenjem v novinarskih krogih, da nam je letos že deloma odleglo od spomladanskih volitev, da nas počaka jeseni še en krog lokalne volitve, da bo kar naporno leto za novinarje?

Da, absolutno, absolutno se strinjam. Pa mislim, da ne bo toliko poletne tišine, kot smo je vajeni, ali pa, recimo, da je zadnja leta že tudi sicer nismo, ne glede na to, da se je zdaj vlada zamenjala, politika je kar aktivna čez poletje zadnja leta. Zdaj bo pa še posebej, se mi zdi, tak tempo v parlamentu nakazuje, da ne bo miru do jeseni, potem pa seveda politična bitka, lokalne volitve.

Ne bo časa kislih kumaric, kot smo včasih rekli.

Že nekaj časa se mi zdi, da ne. Včasih kakšno neurje poskrbi za to, ampak tudi politika je zadnja leta precej aktivna, tudi poleti.

Je pa ugotovitev, da so te volitve vseeno nekoliko spremenile tradicionalno ureditev politike. V parlament je prišla stranka, ki je pravzaprav začela svojo pot na ulici, stranka Resnica, antisistemska stranka. In njen predsednik, ki je postal tudi predsednik državnega zbora, je zelo netipičen politik. Kako se ti zdi, da novinarji doživljamo to spremembo? Nekako se mi zdi, da nismo čisto pričakovali in da ne vemo točno, kako bi ga obravnavali.

Ja, njegovo imenovanje, že njegovo imenovanje je bilo čisto presenečenje, ampak pred tem seveda vstop v parlament se je nakazoval. Ankete so dopuščale to možnost, tako da vstop v parlament Resnice ni bil čisto presenečenje. On kot predsednik državnega zbora pa vemo, da ja, ko je Mladina prva zapisala, da ima glasove desnega pola in da bo predsednik državnega zbora, se je zdelo, kot pač da je šala oziroma spin. Namreč, najmanjša stranka prvič v parlamentu, kaj takega se še ni zgodilo. Tako da, ja, glede na to, da veliko nastopa kot predsednik državnega zbora in manj kot predsednik Resnice oziroma zdaj v vlogi predsednika državnega zbora bolj ali manj nagovarja ali ljudi ali pa odgovarja medijem, ja, zelo poseben v tem smislu, takega politika še nismo imeli. Dobro delo opravlja za, bom rekla, za predsednika vlade oziroma šefa koalicije. Se mi zdi, da sta dober tandem v tem smislu, da SDS u pravzaprav v parlamentu zdaj ni treba na tak način funkcionirati, kot so včasih, ali pa nagovarjati opozicijo, javnost, da to naredi. Naredi on, s precej posebnim besednjakom, načinom vodenja in tako naprej. Tako da, ja, sprememba.

Ali misliš, da smo ga mediji katapultirali v politiko? Misliš, da bi brez nastopa na obeh televizijah njegov projekt ne uspel?

Sem zelo proti temu, mediji naredili, ker je to nemerljivo, koga smo naredili, pa kdo se je večkrat pojavljal in tako naprej. Tako je bilo tudi za pol leta pred volitvami okrog Anžeta Logarja, da bo prišel v parlament zato, ker ga mediji delamo, pa ker nastopa.

Lahko pa, da je zaradi pojavnosti in tako naprej, da ga je manj ljudi volilo oziroma on je pričakoval, da bo precej več dobil. Tako da to merjenje, koga so mediji naredili in koga ne, je za moj okus zelo tvegano. Recimo Zoran Stevanović pri nas v soočenjih sploh ni nastopal kot zunajparlamentarna stranka na nacionalki. Bila je, mislim, da gospa Kokot, pa še dva. Skratka, on nikoli ni prišel na soočenje. Bil je, mislim, da samo enkrat v Odmevih, ko so bili predsedniki strank in so ankete najbolje kazale. Nekateri so ga seveda opazili na komercialni televiziji, kjer pa je bil v več duelih, soočenjih in se je izkazal kot dober retorik pred volitvami, tako da.

Ja, bilo je zanimivo opazovati njegovo strategijo komuniciranja. Če se prav spomnim, prvič, ko je bil gost na nacionalki, je bil še precej agresiven, celo neutesan na nek način. Je polemiziral z voditeljico, bi rekel, bil zelo netipičen za politika. Na drugi strani oba veva, kako je v bistvu ves čas bil Anže Logar všečen, prijazen in nekonflikten. Ampak očitno je Stevanović našel način, kako prepričati še več volivcev s tem svojim nesistemskim pristopom. In tega do sedaj v slovenski politiki že kar nekaj časa nismo bili vajeni.

Ampak on je imel svoje volivce. Namreč, se je precej gibal na robu anket že pred tem, s svojo Facebook kampanjo in tako naprej. Tam je imel glavne sledilce. Zdaj je samo prišel v prvi plan pač v soočenjih in s temi nastopi. Tako da ne mislim, da so ga mediji ali pa da smo mu naredili prepoznavo, ker tako potem lahko rečeš za vsakogar, ki prvič vstopi v parlament s svojo stranko. Mislim, da si je nabiral to podporo kar lepo od tistega časa covida in pandemije.

Ja, v bistvu je gradil to kariero oziroma začenjal že na prejšnjih volitvah, ko mu je malo zmanjkalo. Potem je njihova kandidatka, kot znana anticepilka, čeprav zdravnica, nastopila tudi na predsedniških volitvah. Tako da v tem smislu je Resnica stranka, ki ni čez noč vstopila v parlament.

Da, da, saj zato. Če so pa k temu dodali še potem njegovi nastopi, da na komercialnih televizijah je bil, ja, v nastopih prepričljiv. Drugo je, kaj je govoril in koliko od tega drži ali pa koliko od tega zdaj izvaja, ampak v nastopih prepričljiv, absolutno. Pri nas pa je, ko si rekel, da je polemiziral po tisti znani ameriški metodi, najprej rečeš, da je vprašanje napačno, najprej polemiziraš oziroma odvzameš kredibilnost spraševalcu oziroma novinarju, voditelju. Tako da sprva se je tega posluževal. Zdaj mislim, da je majčkeno stopil korak nazaj.

Ta del je pa zelo populističen. Ta diskurz v nastopanje v javnosti, pa v komuniciranje z mediji, je pravzaprav pred leti, skoraj deset let nazaj, vnesel prvi Donald Trump. In danes je tako obnašanje postalo samoumevno. Spomnim se posnetka, ko je Trump na zelo grob način utišal eno poročevalko, ki je z njim potovala na predsedniškem letalu, in je rekel: "Tiho pujska, shut up, piggy." To bi bilo nepredstavljivo. Ne vem, jaz si težko predstavljam, da bi Joe Biden ali pa ne vem, Barack Obama na ta način komuniciral.

Zdaj si dovoli skoraj vsak dan. Prejšnji teden je zapustil studio, ko ga je, ko mu je oporekala voditeljica, mislim, da je bila NBC jeva, mu je oporekala, da pač ni dokazal, da so bile volitve zgoljufane, ker je toliko sodišč dalo zadevo čez in je potem jo ozmerjal in odkorakal iz studia oziroma prekinil intervju. Da, pred desetimi leti si tega ne bi mogel predstavljati, do njegovega prvega takega izpada.

Ampak v bistvu pa morda lahko vseeno ugotovimo, da pri nas še nismo prišli tako daleč, da bi se politiki na ta način obnašali, čeprav seveda imamo pa izkušnje, sploh novinarji v medijih, ki so bolj izpostavljeni, da pač obstajata dva precej različna načina komuniciranja, ko gre za, recimo, pogojno leve stranke in desne stranke. In to ta eksperiment nas pa zdaj čaka v naslednjih štirih letih. Bomo videli, če se je kaj spremenilo oziroma kaj se je spremenilo. Za marsikoga bo to kar izziv. Seveda, vprašanje pa je, ali se ljudje spremenijo.

Saj v bistvu pomembno je, kako bodo, tudi kakšne napotke dobijo. Zdaj, UKOM prevzema, Sebastjan Jeretič, on ene stvari, kar se tega tiče, komuniciranja, pač pozna. Vemo, da je raznorazne kampanje vodil, tako da mislim, da bo njegova beseda nekaj štela, pa da bi upala reči, da bo majčkeno dal nasveta, kako in kaj je dopustno in kako ne komunicirati. Mislim, da so to pomembne stvari.

Ker zanimivo pa je, da so glavni, če tako rečeva, besedni agresivneži SDSa ostali v parlamentu oziroma niso dobili nekih funkcij znotraj izvršilne veje oblasti, kar bi lahko tudi nakazovalo, da želi Janša tokrat vseeno imeti nekoliko bolj dolgočasno, kot je sam rekel, vlado in pustiti tiste najbolj razvpite politike svoje stranke v parlamentu.

Ja, jaz sem to na vprašanje, zakaj jih pušča in zakaj nekaterih ni v vladi, ja, tudi sistem razložila, da hoče imeti tudi v parlamentu pač močno ekipo, rutinerje, take, ki poznajo in način dela in kako se z opozicijo bosti, če rečemo v narekovajih. Pa neke dileme so bile tudi, kdo bi bili nadomestni, če gredo nekateri v vlado. Ampak mislim, da je glavni razlog, da pusti te, ki poznajo ustroj. In se vidimo vsak dan pač na parlamentarnih sejah, dvoboje z opozicijo, uigrani v bistvu. Eni na obeh straneh, stari znanci teh verbalnih dvobojev, tako da…

Je pa seveda zdaj prišlo vseeno do neke velike spremembe vlog. V bistvu je kup politikov, ki so bili vajeni zadnja štiri leta dokaj lagodnega položaja, bili so torej predstavniki svobodnjakov v državnem zboru, vladne koalicije. Zdaj so se pa znašli v eni precej drugačni vlogi, v vlogi opozicijskih poslancev in to verjetno ne bo za vse ravno enostavno.

Če misliš, recimo, ministre, kot je Boštjančič, pa seveda tudi predsednika Svobode. Ja, predsednik Svobode se ni še najbolj vključil v parlamentarno delo in nekateri sprašujejo, kje je, da bi moral biti bolj glasen ali pa bolj viden v tem smislu. Mislim, da je samo na odboru za zunanjo politiko, na hearingu zunanjega ministra oziroma takrat še kandidata, nastopil oziroma v vlogi poslanca, člana odbora, pa da, ob izvolitvi mandatarjev, ampak to se jasno pričakuje. Sicer pa ni tako opazen, kot bi nekateri pričakujejo. Je pa res, da tudi Janez Janša, ko je v opoziciji, pač se redko oglaša in tako naprej, tako da.

Ja, v bistvu se Janša ni toliko izpostavljal v parlamentu v minulih štirih letih, kot je bil aktiven na družbenih omrežjih. To je tudi ena zanimiva, en premik pravzaprav komuniciranja z volivci, da niti ne potrebujejo več tradicionalnih medijev, če tako rečem, ampak so se popolnoma fokusirali na socialna omrežja.

No, ampak socialna omrežja vendarle ne pokrijejo celotne populacije, tako da samo na ta omrežja staviti, po moje, ni dobro. Seveda je pa, ja, in v kampanji se je izkazalo, mislim, SDS je imel na družbenih omrežjih, na TikToku, to je bila kampanja res na deseto potenco. To se je bombardiralo v narekovajih z vsebinami vseh koncev Slovenije na najrazličnejše teme. Tako da, ja, v tem smislu super, pač uporaba družbenih omrežij, ampak da bi nadomestilo tradicionalne medije.

Verjetno še ne.

Mislim, da še ne.

Je pa očitno bistven ta del, še ne. Kajti demografska analiza volilnega telesa je pokazala, da pravzaprav Levica ohranja primat samo še pri starejših volivcih, recimo 65 plus. Tam ima večino. Medtem ko mlajše generacije so pa verjetno tudi zaradi socialnih omrežij v zadnjih letih nekoliko zamenjale svojo usmeritev. In to pravzaprav bo kar velik izziv, sploh za te stratege, ki poskušajo iz ozadja vplivati na to, v katero smer bodo šle, recimo, stranke leve sredine. In tukaj verjetno tudi za Roberta Goloba kar nekaj izzivov, če seveda misli ostati štiri leta poslanec, kajti tudi tukaj je bilo že nekaj ugibanja, ali ta njegova pasivnost morda ne pomeni, da v resnici ne želi si tega bremena prevzeti.

Ja, to bomo videli 10. novembra, kajne? Ko mine pol leta. Jaz si ne bi upala napovedati, ali bo res ostal v parlamentu. Sam je pred kratkim rekel za nek medij, ali pa celo na družbenih omrežjih, da bo ostal v parlamentu, ampak stvari se zelo hitro spreminjajo. Ne bi šla staviti, ali bo res ostal v parlamentu, ali bo šel ali nazaj v gospodarstvo ali pa kam drugam. Stvari se zelo hitro spreminjajo, tudi odvisno najverjetneje, kaj se bo zgodilo na lokalnih volitvah. Vsaj za Ljubljano najbrž ni pričakovati, da bi Svoboda dajala protikandidata Jankoviću. Ne bo pa nepomembno za levi pol, kako se bo.

Nikakor, ja. Saj kot sva že začela, pravzaprav ta drugi polčas predvolilne vročice nas čaka oktobra in potem novembra. In nekateri menijo, da je tudi ta zakonska sprememba, ki jemlje volilno pravico državljanom tretjih držav na lokalnih volitvah, da je pravzaprav usmerjena proti Ljubljani, proti ljubljanskemu županu. Ker to je na nek način zadnji veliki nasprotnik Janeza Janše, kar mislim, da tudi ljubljanski župan sam ugotavlja, da je ostal na šahovnici samo še on kot neka nasprotna figura, tako da.

Čeprav je v času covida precej dobro sodeloval s takratnim predsednikom Ljubljane.

Ja, menda sta imela redne telefonske stike, očitno.

Da, sem tudi jaz tako slišala, tako da. Ampak ja, politično gledano, seveda večna tarča. Zdaj je pač, ja, ker je Golob v opoziciji, samo še on ostal, tako da ... Včeraj v parlamentu na obrazpravi opozicija nima nobenega dvoma, da je ta zakon tako na hitro sprejet, nobene potrebe ni bilo za spremembo, da je prav zaradi Jankovića. Ampak številke kažejo, da mali delež od teh 100.000, ki so iz tretjih držav, ki so imeli zdaj volilno pravico oziroma jo za zdaj še imajo, da sploh voli, uporabi to pravico. Je pa seveda veliko vprašanje. Pravijo, saj to ni ustavna pravica, to ni človekova pravica, da ti kot tujec voliš na lokalnih volitvah. To vse drži, ampak najprej pomisliš, stokrat pomisliš, preden pravico daš, in sto enkrat pomisliš, ko to isto pravico jemlješ. Tukaj že eni argumenti morajo biti, zakaj so jo jemlje. Pa je tukaj bila zelo ozka razlaga. Pač zato, ker pač, ja.

No, saj ravno s takšnimi koraki je ta sveža vlada že začela kazati neko smer, v katero bo šlo, čeprav so nas prepričevali, da ne. In po drugi strani so pa sprejeli, torej so pa odpravili mejni nadzor s Hrvaško in Madžarsko, čeprav so še nekaj mesecev nazaj trdili, da se število ilegalnih migrantov drastično povečuje.

Tako, tako. Tudi zakon, zakon, ki kostnico umešča v Ljubljano, to seveda atakirajo Zorana Jankovića, ki je pač tolikokrat rekel, da v Ljubljani pač ne bo tega pokopa oziroma na Žalah. Tako da teh takih drobnih stvari oziroma drobnih, to je zdaj serija že zakonov. Ta zakon so recimo, najbrž se spomniš, ko so prvi paket tako imenovanih vojnih zakonov sprejemali takrat, konec prve Janševe vlade, pa potem začetek Pahorjeve. To se je dve leti za zaprtimi vrati, pokojna Janez Stanovnik pa Anton Drobnič, sta hodila s poslanci, da so usklajevali, usklajevali, pa se za zaprtimi vrati prepirali. Seveda, šlo je za to, kdo je žrtev, kdo ni, in tako naprej. Zdaj je bil ta, mislim, in v tistem zakonu piše kostnica Teharje in tako, dolgo usklajevano. Tole je bilo zdaj v parih ...

Čez noč, kajne?

Čez noč zapisane Žale, zapisan pač dan spomina žrtev. In tukaj je bil zelo zanimiv Stevanović. Kot predsednik Resnice je pač v klopi komentiral, zakaj bo on podprl ta zakon. Ne zato, ker se mu zdi prav, pieteta in tako naprej, ampak zelo jezen je bil, ker so mu pustili malo časa, je najprej svoje malo ozmerjal, svoje poslance, ker so mu pustili malo časa, in potem je rekel: "Zato, ker imam mlade volivce, ki jih čisto nič ne briga, kaj se je zgodilo pred 80 leti." To je malo slab razlog, da ti tako zakonodajo podpreš, zato, ker koga pa briga. Ravno zato jo sprejemaš, ker je treba nekaj zaključiti in vedeti o tistem času nekaj. Potem je pa nadaljeval: "Sicer bi pa tale 17. maj, če mi ga ne bi zamrznili člena, bi jaz bil proti, ker smo proti temu dnevu." Tako da zelo zanimivo stališče.

Ja, malo se je pa očitno poskušal na dveh stolih sedeti. Ampak na koncu do zdaj je Resnica vedno glasovala za to. Da, sploh ni bilo dvoma, da bodo na hitro pač to izglasovali oziroma podprli.

Ker do sedaj je veljalo, da ko sestaviš koalicijo, da se najtežje, najzahtevnejše zakonske projekte ali celo reforme sprejema čim prej. Tako. Ne v zadnjem letu.

Ta vlada je šla celo dlje. Oni so spravili skozi proceduro po hitrem postopku interventni zakon, potem ta zakon o pokopu, celo preden je vlada prisegla. Skratka, v tistem vmesnem času.

In zdaj še vsi zakoni so poslanski.

Ne vem, če je kakšnega v bistvu, da je vlada ... Ne, mislim, da še ne. Da so koalicijski poslanci. Tako da parlament zdaj na polno dela in je delal, preden je, ja, je vlada.

To je tudi nekaj novega, se mi zdi, da take situacije še nismo imeli. Jaz ne pomnim. Je pa res, da je v bistvu na teh ... Janša je pred volitvami hodil po Sloveniji, pač imel druženje z volivci oziroma člani stranke in mislim, da je nekajkrat omenil, da imajo okrog 100 zakonov napisanih. Da so bili že pripravljeni vnaprej.

Ja, saj, ko sva prej govorila o gospodu Golobu in o vlogi, ki ga čaka, vseeno je treba priznati, da biti vodja opozicije ni enostavno in da stranka se ne zgradi in razvija sama od sebe. In tukaj je Janša, ki bo, mislim, da letos, ali je že, obeležil 33 let na čelu stranke, če se ne motim. Mislim, da jo je prevzel leta 1993. Uspel zgraditi verjetno najbolj trdno strankarsko strukturo. Potem je tukaj SD, Socialni demokrati, ki so pravzaprav tudi druga najstarejša stranka, če tako rečemo, ki so tudi trdni. Medtem ko ...

To je pa že Nova Slovenija.

Ja, ta se je, ta njegova izjava, ja, se je razumela, kot da ostane v parlamentu. Ampak bomo videli.

Ja, tisti, ki so še pred primopredajo dvomili, da bo do nje prišlo, ker so se pojavili tudi namigi, da do nje sploh ne bi prišlo, so bili ob tem, se je videlo, da so vidno olajšani, da je ... Očitno so ocenili, da je Golob sprejel igro in da jo bo igral naslednja leta.

Ampak tudi za prejšnjo primopredajo, ko je Janša Golobu predajal posle, se je ravno tako govorilo, ker je bila bitka anti Janša leta 2022, da sploh ne bo primopredaje in tako naprej. Mislim, da smo čakali uro in pol, toliko sta se zaklepetala. In mislim, da je bila prva izjava, če se dobro spomnim, od Goloba, da mu je bivši premier povedal, dal veliko nasvetov, kje so pasti vodenja vlade. Uro in pol, čeprav je bilo najprej rečeno, sploh se ne bosta niti rokovala niti nič. Tako da jaz nisem verjela, da zdaj ne bo primopredaje. Samo toliko.

Mene pa je malo skrbelo, ker se mi zdi, da so trendi v politiki v zadnjih letih, torej standardi, toliko padli, da se soočamo s tem trendom populizma, ki popolnoma izključuje nasprotnika, da bi tudi to ne bilo povsem nemogoče.

No, recimo, če smo pri tem, koalicijsko pogodbo so podpisali, so se sami posneli, pa dali medijem. Tega še tudi nismo videli. Mislim, o podpisu koalicijske pogodbe vendarle nekaj na nekaj vprašanj odgovoriš ponavadi, ne pa da se sam posnameš. Tudi nagovore posneli in potem smo tisto uporabljali. Tako da, če bo šlo v to smer, bo slabo.

Mislim, predvsem bo veliko najinih kolegov, ne bom rekel, da bodo ostali brez službe, ampak njihovo delo, vloga, pomen bodo bistveno zmanjšani, ker politiki se očitno želijo izogibati kakršnimkoli neprijetnim vprašanjem in raje vnaprej pripravijo vse odgovore.

Jaz upam pač, da je tisti, da je ta del zgodbe s podpisom koalicijske pogodbe na tak način izogibanje in tako naprej, tudi niso hodili v nobene oddaje v času pogajanj in tako, kar na nek način lahko razumeš, ne pa vse. Zdaj mislim, da se je majčkeno, odkar je vlada nastala, da ni, da bi zavračali ... Ker to ne zavrneš ti voditelja, ne zavrneš ti medija, ti zavrneš javnost. Saj mi to ne nesemo, pogovor ne nesemo domov. To je javnosti namenjeno. In če ti zavračaš novinarska vprašanja ali pa nastope v medijih, pomeni, da nočeš ljudem odgovarjati oziroma pojasnjevati stvari.

Ampak kolikor zdaj vidim, od nastopa vlade smo imeli tiste ministre oziroma tiste politike, ki so bili potrebni za neko oddajo ali pa za nekaj pojasniti, pa da so prišli. Kajti premier v svoji prejšnji vlogi kot vodja opozicije je pa imel kar precej problemov s prihajanjem v studio na nacionalki, če se prav spomnim. Kar nekaj časa ni bilo.

Tudi samo enkrat zdaj v kampanji je prišel, samo v sklepno soočenje. Sicer je pa tudi, pa ne samo zdaj, zadnja štiri leta, ko je bil v opoziciji, ampak tudi prej. Ta pogovor z opozicijo, ki ga imamo, pač, ki je klasičen format, enkrat na leto pač pogovor s predsednikom vlade in potem pogovor z opozicijo, to je pač ta model BBC jev, ki ga imamo 20 let ali še več, tam velikokrat ni prišel. Ali pa je včasih pogojeval, da je vsak iz opozicije posebej.

Tako, ja.

Tudi zdaj, ko sta bili samo dve opozicijski, v prejšnjem mandatu samo z Novo Slovenijo, s katero zdaj tako dobro sodelujejo. V opoziciji na začetku prejšnjega mandata niso tako dobro, saj vemo. Matej Tonin pa ...

So morali zamenjati predsednika, da so se zbližali.

Ampak pravim, tudi takrat je, mislim, da je v enem pogovoru z opozicijo, da smo imeli samo Mateja Tonina.

Ja, jaz se spomnim zadnjega, je še celo, mislim, da se je iz Bruslja javljal.

Tako, tako. Po videopovezavi.

Nacionalka je v tem svetu, sploh desne politike slovenske, že kar tradicionalno označena z nekim negativnim prizvokom. Tako da sedaj je seveda veliko vprašanje, kaj si ta nova vlada lahko privošči oziroma kakšne strategije se bo lotila. Zaenkrat kaže, da bo to vlogo pravzaprav ponovno opravljal Stevanović, ki si tudi prizadeva med drugim za ukinitev RTV prispevka.

Ja, tukaj ne bi špekulirala, kaj in kako bo. Sej gledalci, poslušalci približno vedo, kakšen je odnos do nacionalke s strani predsednika SDS a. Ampak zdaj je najprej treba tako ali tako počakati ustavno presojo. Še vedno je v ustavni presoji Golobov zakon oziroma zakon njegove koalicije iz leta 2022 o sestavi sveta RTVja in uprave in tako. Najprej je tisto, tudi bilo je razumeti na hearingu, zdaj že ministrica, ni dala določenega odgovora, kaj in kako, ali se bo spremenil zakon o RTV ju. Bolj pač, da je treba to počakati. Čaka pa Stevanovićev, ja, predlog. Ona pač predlog, da se vzame RTV prispevek in da je financirano iz proračuna. Koliko in kaj in po katerem vzoru, to je pa stvar debate. Tako da to so opcije zdaj. Špekulacije so zunaj mojega dometa, kaj in kako se bo, kaj in kako se bo zgodilo.

Ja, nekateri imajo zelo, kako bi rekel, pred očmi grški scenarij, ki je bil precej grob v smislu obračuna, ker to je vseeno bil, ni bil samo proračunski poseg, ali ni bil to del varčevanja, ampak je šlo dejansko za politični pritisk na javni medij. Se pravi, tako zmanjšamo financiranje, da omogočimo normalno delo in potem pravzaprav razstaviš medij, na nek način ga spraviš v stečaj in potem zgradiš nek nov medij na neki novi osnovi in seveda lahko izbiraš tudi, koga boš zaposlil. To je v bistvu zelo perfidna metoda. Verjetno bi si tudi v Sloveniji kdo česa takega želel, ampak vprašanje ... Jaz recimo še vedno mislim, da imamo zelo močen sistem zavor in ravnovesij. Nenazadnje tudi sodna veja oblasti je na nek način svetovnonazorsko bolj leva, če je recimo izvršilna veja zdaj bolj desna. Tako da se mi zdi, da je Slovenija ...

Ampak kako misliš sodna veja, misliš ustavno sodišče ali?

Ustavno sodišče, tako. Da bi verjetno lahko računali, da bi preprečili kakšne take najbolj pravno sporne odločitve.

Recimo o grškem scenariju je Janša govoril na enem od soočenj. Mislim, da ... Ja, na enem od soočenj je govoril o tej možnosti. Ampak, glej, ne kličimo…

Na splošno pa je, se mi zdi, malo nelagodja predvsem zaradi načina komuniciranja iz obdobja zadnje Janševe vlade, v času covida. Na splošno se mi zdi tudi med novinarji in uredniki, čeprav uredniki so običajno bližje lastnikom in se, bi rekel, so se bolj sposobni prilagoditi razmeram.

Kaj pričakuješ od mene zdaj?

Samo glasno razmišljam. Da pa je v bistvu ... Te volitve so bile, če poskušam, naju, oba malo rešiti morebitne zadrege.

Te zadnje volitve, parlamentarne, so vseeno bile nekoliko drugačne od prejšnjih, ker je zelo pomembno vlogo odigral kapital. To je moje opažanje, da v prejšnjih volitvah ni prišlo do tako jasnega nakazovanja kapitala, v kaj si želijo, v katero smer. Tukaj je prejšnja vlada tudi uspela proti sebi obrniti kar nekaj močnih igralcev. Nenazadnje tudi največjo družbo na področju energentov, naftnih derivatov. Tako da to se mi zdi je ena ...

Ampak misliš, da je končana ta zgodba okrog Petrola? Jaz mislim, da če drži ta del, da je Petrol tako ali drugače sodeloval v kampanji, potem bo verjetno dobil nekaj v zameno v prihodnjih mesecih.To bomo videli tudi pri kadrovanju, nenazadnje tudi pri cenah naftnih derivatov.

Marže?

Zdaj se je cena precej spustila, odkar je Trump že šestič ali sedmič razglasil premirje v Hormuški ožini, ampak cena nafte je padla takoj, pri nas pa ne. Tako da se mi zdi, da bomo morali pač mogoče čez malo daljše obdobje opazovati, kaj se bo tukaj dogajalo.

Ja, mislim, da je to okrog Petrola, imam napačno v spominu, da so celo neke ovadbe, a ni bilo rečeno ...

Ja, prejšnja vlada je govorila o tem, ja. Da naj bi prišlo do oviranja preskrbe, nemotene preskrbe na trgu.

Dosti se je zdaj govorilo pač v povezavi tudi s Petrolom, če dejansko bi prišlo do tega, da nekdo zadržuje energente. Enako se je zdaj govorilo pri gradnji, pri Vrtovčevi izjavi, da se bo ponoči ... Mislim, da je Han bil tisti, ki je v Tarči ali v Odmevih, mislim, da v Tarči, rekel, da to pač tako ne more biti. Pri eni vladi se da, pri drugi pa ne. Da so oni dostikrat na vladi Bratuškovo podprli, češ, pa dajmo nočno delo in tako naprej, pa pohitriti, pa ni delavcev, ne sme se, je prenevarno. Takrat so tovornjaki vozijo. Predrago bo, spet bo treba aneks. Potem pa z novo vlado se pa to da. Tako da ... Ja, javnost se sprašuje, ali je možno, da bi res preskrba z energenti bila odvisna od tega, za katero vlado si oziroma za katero opcijo. In pri teh delih zdaj. Zakaj se prej ni dalo, zdaj pa se bo dalo.

Morda je tudi deloma se odgovor skriva v odnosih z javnostjo, če tako rečem. Recimo v nedeljo zvečer gradbišče pri Postojni, kjer se izvajajo nočna dela, jaz sem naštel pet delavcev, recimo, od katerih nihče ni delal.

To sem tudi jaz slišala, za to nedeljo.

Jaz sem to videl na lastne oči, tako da ne prenašam nobenih sporočil. Ampak ko gre za predstavljanje recimo uspehov ministra, se mi zdi, da je, ko je imel kamere, ko je nastopil na gradbišču, da je vse skupaj delovalo, kot da je prišlo do neke velike spremembe, da v bistvu se je odpiralo novo poglavje in da se bodo ti zastoji na cestah v zelo hitrem času odpravili. Realna slika je pa nekoliko drugačna. In se sploh potem ...

Marketinško dobro.

Vprašanje, kaj je tukaj dejansko izvedljivo, kaj je bilo pa recimo samo predstavljeno. Tako da tukaj seveda za medije kar precej izzivov prihaja. Za preverjanje dejstev. Saj ne gre za nič drugega kot za preverjanje dejstev.

Ampak recimo Golobu, ki je v zadnjem tednu ali zadnjih 14 dni pred volitvami odprl en manjši oddelek, mislim, da je bil, na Kliničnem centru, ki še zdaj ne deluje. Cela zgodba, aha, to je bilo samo zaradi medijev, zaradi kampanje. Ja, v predvolilnem času so na žalost takšni dogodki očitno kar normalni.

Tudi odprtje ali pa vsaj recimo neka predstava na drugem tiru, kjer se je pripeljal vlak, je danes pogled na to, na ta odsek prav tako pokaže, to še ni odprto. Verjetno tudi ni še vseh dovoljenj. Tako da ... Ampak dobro, tisto je bil vseeno predvolilni čas, ampak očitno moramo računati tudi po volitvah.

Saj nekaj se tudi po volitvah ... Po volitvah podobno dogaja. Tako da ...

Ampak, kot sem prej rekel, na srečo še vedno novinarji lahko opravljamo tisto temeljno poslanstvo, da preverjamo dejstva.

Da, seveda. Seveda.

To pa recimo po mojem v nobenem primeru ne moremo prepustiti družbenim omrežjem, da bi na ta način potem sestavljali zgodbe.

Saj zato sem prej rekla, seveda družbena omrežja, seveda, marsikdo se že informira tam in tako naprej, ampak za nekaj poglobljenega pa vendarle. Odprejo ljudje časopis, odprejo televizijo, pač katerikoli program. Tako da se mi zdi, da imamo ... Ne, da imamo manj vloge, ampak da imamo absolutno več. Moramo v tem smislu imeti, ker zato smo, ja, iskanje odgovorov, majčkeno v globino, povedati, kaj od tega, kar se je prebralo na spletnih, na družbenih omrežjih, kaj je fake news. Tako da več dela. Ne bom rekla, da je več vpliva oziroma da imamo večjo vlogo, ampak zagotovo več dela.

To tudi ameriški novinarji rečejo, ker pač tam je zdaj ta težava. Ker mislim, da se malo seli k nam, da je toliko od novic, toliko dogodkov, da se v bistvu ne morejo posvetiti ... Zelo, zelo posvetiti eni temi, ker pride že druga in tretja. In to je strategija, seveda. To je Steve Bannon prav rekel po prvem mandatu. Zasuješ pač medije z raznoraznimi stvarmi. Saj se ne morejo več kot toliko ukvarjati z eno temo. In štancaš malo.

Ja, to je v bistvu zelo nevaren trend. In tudi v poplavi lažnih novic na žalost večina medijev nima teh zmožnosti, da bi preverjala.

Jaz sem bil presenečen, ko sem pred leti ugotovil, da recimo BBC določene novice, ki jih objavlja, objavlja šele potem, ko so jih ustrezno verificirali oziroma imajo prav ekipo strokovnjakov z različnih področij, ki preverjajo recimo, ali so posnetki, ki recimo prihajajo domnevno iz Ukrajine ali pa iz Gaze ali pa Irana, ali so pristni ali niso. In potem, ko ugotovijo, da to ustreza, potem to objavijo z nekim pojasnilom.

Seveda, seveda.

Tega si dejansko v preteklosti nismo mogli niti predstavljati. Vsaj ne na tako sofisticiran način, da bi bili ponarejeni posnetki ali pa fotografije.

To je bilo v prvi po Hamasovem napadu. Takrat je bilo medmrežje polno domnevnih pravih videov z bojišča in tako naprej. Se je izkazalo, da je bilo vse fejkano. Vse fejkano.

Ja, v preteklosti, sem šel prav malo gledati, v 20. stoletju mislim, da sta bila dva primera potegavščin, ampak sta bila pravzaprav v sferi literature, umetnosti. Znana je ta radijska igra, Wellesova radijska igra o vojni svetov, kjer so uprizorili, da Marsovci pristajajo in je v ZDA izbruhnila celo neka histerija, kolektivna, ker so ljudje dejansko tako, bi rekel, verjeli temu. Ko pa s pojavom televizije se pa na ta način to ni dogajalo. Ko se je pa začelo še razvijati medmrežje, pa sedaj seveda v zadnjih desetih, petnajstih letih še vsa družbena omrežja, je pa pravzaprav to nastal en ogromen kotel vseh teh informacij, med katerimi seveda je tudi veliko takih, ki niso informacije.

Seveda, in tega je ogromno, ogromno. Ogromno fake newsa, na pol novic. Veš, takih stvari, ko jih ... So ene stvari, ki se jih zanika, potem se jih preišče, pa se pove, ne, to je bila lažna novica. Koliko je pa tistega vmesnega, a veš, ko nihče ne preverja ali pa poveš čez, ne vem, čez mesec dni, tisto je bila lažna novica. Kdo bo to spremljal? Tako da ...

Sočasno s tem se mi zdi, če poskušava nek pogovor zaključiti z najinim, bi rekel, področjem, da je pa ta premik v mentaliteti politikov, ki so začeli zelo agresivno nastopati, pomenil tudi to, da niso več samo njihovi politični nasprotniki tarče, ampak da smo postali tudi mediji tarče. In ta, bi rekel, ad personam napad ali pa recimo diskvalificiranje novinarjev, urednikov, kogarkoli že, se mi zdi, potem daje nek zelo slab signal volivcem, nenazadnje javnosti, ker se zdi, da je to običajno. In seveda ljudi težko prepričaš, če že nekaj verjamejo. In če verjamejo svojim političnim idolom, potem seveda nimam odgovora na vprašanje, kako se bomo nekako povrnili tisto, kar nekako se ... Za kar se imamo, da poročamo o dogodkih, pa seveda kdaj tudi kaj komentiramo, če nas bodo že vnaprej ožigosali.

Seveda, se strinjam, se strinjam s tabo. Ampak glej, to traja že kar nekaj časa, pač to etiketiranje in tako naprej, da ti odvzame naprej kredibilnost. Zdaj je samo več igralcev s takim načinom, po mojem mnenju. Drugače pa način je znan ja. Kot rečeno, najprej diskreditiraš osebo, ji odvzameš to, da bi ljudje verjeli. Se pa seveda ljudje, če nekemu politiku zaupajo ali pa neki politiki, se tega navzamejo in to verjamejo. In to verjamejo. Se spomnim, ko sem nazadnje bila na Ruparjevem protestu, sva bila s kolegom takrat, v času covida oziroma malo potem. Seveda sovražno nastrojeni. Sovražno nastrojeni protestniki in tako naprej so prihajali do mene z besednjakom, ki so ga slišali v stranki. Potem pa hodiš z njimi, pa par vprašanj, mislim, par besed spregovoriš in tako naprej. Vidiš, da sploh ne ve, zakaj me je zmerjal. Da čisto normalno se lahko pogovarja in tako naprej. Tako da tudi recimo kritike, ki so, ali pa ko pride pritožba in tako, ponavadi z besednjakom, ki ga slišim iz strankarskih vrst, se gledalec pritoži. Saj veš, to so tisti raznorazni pridevniki in tako naprej. Ampak glej, s tem je treba živeti. V Ameriki jim tudi ni nič lažje, če te lahko takole pred kamero nahruli, kot si prej razlagal, na letalu, predsednik.

Ja, tukaj so se stvari kar spremenile. Včasih so novinarji ... Italijanski voditelj je vrgel telefon, ker se je začel, takrat je bil premier Berlusconi, je začel povzdvigovati glas. Skratka, verjetno si bo treba ponovno nekoliko bolj ostro začrtati meje in politični eliti povedati, do kje je še spodobno, kje pa so meje.

Kar se pa tiče ... Pa morda s tem tudi končam. Kar se pa tiče odzivov gledalcev ali poslušalcev, sploh če gre za TV Slovenija, pa po mojem na koncu to tudi dokazuje, da je še vedno poslušana in gledana. Ker če ne bi bilo teh odzivov, bi to pomenilo, da ni. Tako da to bi lahko tudi na nek način jemali kot dokaz relevantnosti, kar ni težko v teh časih, ko se vsi borimo za gledanost, poslušanost in branost. 

Imaš prav, veš. Imaš prav. Je gledana. Tanja, hvala za obisk, spoštovane gledalke in gledalci, vam pa hvala za pozornost.