S koncem prejšnjega meseca smo pustili za seboj polovico časa, ki nas še ločuje do volitev v državni zbor (predvidenih za junij 2012). Smer razvoja stvari v domovini je takšna, kot jo je nedavno označil ekonomist Rado Pezdir, ko je dejal, da bomo s takšno vlado izgubili prav toliko let, kot smo jih darovali na oltar socialističnih eksperimentov.
V Sloveniji vlada splošno nezadovoljstvo: v zadnjih dveh letih smo vsi tako ali drugače nazadovali, na posreden ali neposreden način. Sto tisoč jih je brez dela, kot megla iznad obzorja pa so se v vsak dom priplazile dodatne davčne obremenitve. Štiri leta tega smo v davčno blagajno plačevali manj kot danes, sedaj pa so osnovne dobrine med najdražjimi v Evropi (naftni derivati), paradoks slovenskega podeželja pa počasi postaja ta, da kmet subvencije, ki jih dobi od države, v obliki davkov spet vrne.Pri nesmislu socialistične države, ki se v Pahorjevi eri razkriva kot še nikoli poprej, se redki sprašujejo, čemu sploh moramo živeti tako slabo. Malo pa je ta čas tistih, ki bi znali ključno vprašanje pravilno postaviti v prostor. Če bi namreč ne bilo socializma, bi živeli tako kot sosednje pokrajine, ki so se mu izognile. Tako kot severna Italija ali južna Avstrija. To približno pomeni, da bi imeli upokojenci brez težav v povprečju 1500 evrov pokojnine, povprečne plače pa bi bile še višje.
Ključni vzrok, ki botruje propadu vsakega socialističnega sistema na planetu, pa je ta, da socializem manipulira z javnim interesom, da bi mu to uspevalo, pa mora zlorabljati tudi institut javnega mnenja. Pitagorov izrek takšne vrste poneverb bi se glasil: ko enkrat prideš na oblast, jo boš sebi v korist vzdrževal na vsak način in ne glede na ceno; če se bo kdo uprl, ga boš potolkel, če bo javnost spraševala, ji boš podajal neresnico ali po potrebi vprašanja o tem ignoriral.
To je bil svet nekdanje Slovenije, ki se je s Kučanovo formulo o socializmu po meri človeka (ideja je sicer Dubčkova) tradiral v današnji dan. Tako državo so nam kompartijci ustvarili in jo za svoje potrebe vzdržujejo še danes. Mehanizem, za katerega je takšen sistem najbolj imun, pa je humor Švejkove vrste. Poskušajte si predstavljati, da bi danes lahko zadihali po Haškovo. Skrajna napetost sistema tega ne dopušča, smejimo se le, ko stvari enkrat uidejo izpod kontrole in se nosilci absolutne oblasti (ali njihov medijski suport) razgali v vsej človeški ničnosti.
Takšen je bil Stane Dolanc z večno cigareto in neinteligentnim obličjem na TV-ekranih v osemdesetih letih, ko je bil še notranji minister SFRJ. Takšen je bil Tomaž Terček desetletje kasneje, ko je čez kopreno maliganov ob 19.30 v TV-studiu nacionalke pleteničil o Titu in nekdanjih časih. Ko danes gledamo obličje Miše Molk, ki manipulira z anonimnimi »pritožbami« zoper zadnje nosilce evropske medijske platforme v prostoru, nas obhaja enak občutek. Miša Molk je v svoji totalitarni zavezanosti uničevanju partijske konkurence, sovpadajoči z nič manjšo potrebo po pravljici o večni mládosti komično-groteskna figura. Berite tuje internetne portale na to temo!
Prav v Miši Molk, samooklicani varuhinji »interesov gledalcev«, lahko opazujemo, kako sovpadata partijski refleks po ohranjevanju oblasti s čiščenjem medijskega prostora. Avtorji Odmevov in njihova bipolarna struktura so bili skupaj z ukinjenimi Trenji še zadnje ogledalo, v katerem je javnost lahko opazovala anomalije sodobne oblasti.
Miša Molk v prostor zanimivo prihaja z idejo, ki ni njena. Ko se poteguje, da bi se »politika« umaknila iz sporeda, namesto nje pa bi zavladal neobvezujoči infotainment, ponavlja jezik, ki smo ga slišali ob likvidaciji informativnih oddaj na POP TV, govoril pa ga je Tomaž Perovič. Tomaž Perovič je tudi avtor nekaterih medijskih »rekordov« v potvarjanju resnice, na primer tistega, s katerim je slovesnost ob obletnici prvih žrtev Tigra letos maja spremenil v navijaško tribuno za arbitražni sporazum.
V zadnjem času je svojo totalitarno platformo marljivo nadgradil. Vzemimo za primer poročanje iz zadnjih dni. V parlamentu je komisija, ki proučuje sumljive gradbene posle, zaslišala župana Jankovića. Ta je trdil, da nadzornikov podjetja KLM, katerega večinski lastnik je, ne pozna. Pukšiču se je to zdelo skregano z resnico, kar tudi je. Janković je pač želel prikriti nadaljnjo preiskavo sumljivih poslov na relaciji Ljubljana–Ciper. Janković je nato odšel iz sobe, a se vanjo čez krajši čas vrnil.
POP TV je v informativnem programu o tem poročala pod naslovom Janković užaljeno zapustil sejo, čeprav je iz posnetka razvidno, da je Janković zapustil sejo zgolj zato, da bi se ognil vprašanju o njegovem znanstvu z direktorjem KLM, kar bi moral vsak informativni program zagrabiti kot vabo v raziskovanje nadaljnjih škandalov, povezanih s prestolnico. To bi se zgodilo na avstrijski in francoski TV kot tudi na vsaki od televizij demokratičnih držav. Razen na Perovič-Molkovi ne, kajti usvojila je prakso zlorabe javnega interesa.
Podoben biser je poročilo Še ena Mariničeva parodija, v katerem Perovičeva POP TV povzema preprosto dejstvo, da je Mariničeva komisija za preiskovanje korupcije v gradbeništvu zaslišala Zorana Jankovića v zvezi s skrajno sumljivimi posli na relaciji Electa–Ljubljana–Vegrad. Če je raziskovanje korupcije parodija, bi pa POP TV res potrebovala ugandsko državljanstvo. Ugandsko državljanstvo?
Smejmo se Peroviču in Molkovi. Preverjeno si to zaslužita.