Na Golem otoku je bilo najhujše to, da so bili vsi zaporniki s skrajnimi fizičnimi in psihičnimi pritiski prisiljeni v to, da počnejo moralno nesprejemljiva dejanja, je v pogovoru za STA dejal nekdanji politični zapornik Andrej Aplenc. Po njegovih besedah je bil Goli otok nekakšna kombinacija izkušenj iz Gestapa in sovjetske tajne policije NKVD.
Pred 60 leti, 9. julija 1949, so jugoslovanske komunistične oblasti v koncentracijsko taborišče za politične zapornike na Golem otoku pripeljale prvo skupino zapornikov. Med njimi je bil tudi Andrej Aplenc, ki je bil pozneje še enkrat zaprt na tem kvarnerskem otoku. Leta 1963 je odšel v tujino, najprej v Švico, od tu pa v ZDA. Leta 1991 se je vrnil v svojo domovino. Zadnja leta je med drugim dejaven v civilnodružbenih organizacijah, trenutno je direktor Zavoda za oživitev civilne družbe.
Zakaj so vas komunistične oblasti zaprle na Goli otok?
Na Golem otoku sem bil zaprt dvakrat. Prvič v letih 1949-1950. Prišel sem s prvim transportom, 9. julija 1949. Pravzaprav ne vem, zakaj so me prvič sploh zaprli. Takrat sem bil dijak in dejaven v Skoju, podmladku komunistične partije. Bil pa sem kritičen, saj sem javno govoril, da v naši državi ni dovolj svobode, zlasti, da ni svobode govora.
Poleti 1948 sem bil komandir delovne brigade na Kočevskem, kjer smo gradili cesto. Kot komandir sem dovolil brigadirjem, da so imeli ples ob koncu tedna, ko je bilo uradno na urniku marksistično predavanje. Ta vest je kmalu prišla do višjih partijskih organov in sem bil takoj zamenjan. Takrat je začela moja politična kariera v Skoju svojo pot navzdol. Po moje je bilo to in moje govorjenje, da je premalo svobode, povod za aretacijo.
Menim pa tudi, da so me komunistične oblasti že tako ali tako od vsega začetka imele za t.i. maloburžoazni element, ker nisem prihajal iz delavskega razreda. Moj oče je bil namreč profesor na gimnaziji, mati pa učiteljica.
Torej niso bili na Golem otoku zaprti zgolj t.i. informbirojevci, tj. člani jugoslovanske komunistične partije in drugi Jugoslovani, ki so po razkolu med Titom in Stalinom ostali naklonjeni Sovjetski zvezi (SZ), ampak je bil lahko vzrok za aretacijo kritičnost do jugoslovanskega komunističnega režima nasploh?
To je vsekakor res. Nekateri od tistih dijakov, ki so bili skupaj z mano zaprti leta 1949, sploh niso bili člani komunistične partije. Študenti, ki so bili zaprti na Golem otoku, pa so bili v glavnem člani partije in večina jih je bila tudi v partizanih.
Na otoku pa so bili zaprti tudi stari partizani in stari španski borci. Tam je bila skoraj polovica črnogorske republiške vlade, tam so bili ljudje z vrha jugoslovanske partije.
Tudi je res, da je po razkolu s Stalinovo SZ med ljudmi obstajala dilema, kaj se zdaj sploh dogaja. Celo vojno in po vojni smo namreč vedno poslušali, da sta Stalin in Tito naša idola. Kar naenkrat, čez noč tako rekoč, pa je Stalin postal zločinec in baraba, Tito pa ne. To je bilo za marsikaterega komunista velik šok in tega niso razumeli.
Kdaj in zakaj so vas drugič zaprli na Goli otok?
Drugič sem bil zaprt v letih 1952-1954. Vzrok za moj drugi odhod na otok pa je bilo moje nasprotovanje temu, da bi komunistični tajni policiji Udbi poročal informacije o tistih, ki so bili skupaj z mano zaprti na Golem otoku. Ko so nas spustili, smo namreč vsi podpisali, da bomo sodelovali z Udbo. Jaz pa sem se enkrat na sedežu Udbe silovito sporekel z enim od udbovcev in mu zabrusil, da imam tega dovolj in da tega ne bom več počel.
Koliko ljudi je bilo zaprtih na Golem otoku in koliko od teh je bilo Slovencev?
Številke so različne: od 15 do 40 tisoč. Glede na to, da je bilo v barakah lahko do 200 zapornikov, je bilo lahko na otoku naenkrat tudi do 4000 zapornikov. Zato so po mojem višje številke o zapornikih bolj pravilne. Kar zadeva število zaprtih Slovencev, po nekaterih podatkih jih je bilo okoli 600.
Pravijo, da voditelj jugoslovanskega komunističnega režima Josip Broz Tito ni vedel, kaj se dogaja na Golem otoku, in da bi, če bi vedel, to preprečil.
To so zgodbice, v katere sploh ne verjamem. Popolnoma sem prepričan, da je vrhovno vodstvo partije točno vedelo, kaj se dogaja na Golem otoku.
Nekateri pravijo, da je Tito leta 1948 sicer rekel ne Stalinu, ni pa rekel ne stalinizmu. Da je torej tudi po razkolu s SZ nadaljeval s stalinističnimi metodami. Kaj menite vi?
Seveda je nadaljeval s stalinističnimi metodami. Po drugi strani pa je Jugoslaviji njen upor proti resoluciji Informbiroja začrtal popolnoma drugačno notranjepolitično in zunanjepolitično pot, drugačno, kot so jo imeli v drugih sovjetskih t.i. satelitskih državah, ki so bile pod direktnim političnim nadzorom SZ. O tem ni nobenega dvoma.
Tito je sicer leta 1956, po Stalinovi smrti, dosegel spravo s Sovjetsko zvezo. Na drugi strani pa je kot rezultat svojega spora s SZ Jugoslavija iz zahodnih držav dobivala veliko pomoči.
Nekateri menijo, da je bil Goli otok nujen. Da če ne bi bilo Golega otoka, bi lahko v primeru prevlade t.i. informbirojevcev oz. sovjetske zasedbe celotna Jugoslavija postala Goli otok.
To so floskule. Prepričan sem, da tako koncentracijsko taborišče, kot je bil Goli otok, ni bilo potrebno. Prav gotovo bi se lahko dalo - če bi bilo vodstvo drugačno in če bi bila drugačna politična ureditev - tak politični razkol obvladati tudi na druge načine.
Kaj se vam je na Golem otoku zdelo najhujše?
Vedeti moramo, da je bil Goli otok prvo množično taborišče za t.i. pranje možganov. To "pranje možganov" je bilo načrtovano s pomočjo skrajnega fizičnega in psihičnega pritiska na zapornike. Goli otok je bil nekakšna kombinacija izkušenj iz nemškega Gestapa in sovjetske tajne policije NKVD.
Najhujše je bilo to, da so bili vsi zaporniki s skrajnimi fizični in psihičnimi pritiski prisiljeni v to, da počnejo moralno nesprejemljiva dejanja. To je tisto, kar imenujemo "zlomljena hrbtenica" oz. "pranje možganov". To sta izraza, s katerim opišeš stanje duha človeka, ki ve, da je v boju za samoohranitev zagrešil stvari, za katere ve, da niso moralno sprejemljiva.
To je bil zločin nad ljudmi. To je bila zločinska dejavnost vrha partije. Človeka ne ubiješ, ga pa moralno notranje duševno pohabiš za celo življenje. Po nekaterih ocenah se je na Golem otoku duševno zlomilo 60 do 70 odstotkov zapornikov. Titu tega ni bilo treba narediti. S tem je pokazal, da je isti kot Stalin. Še več, Tito je na tem področju naredil korak naprej, ki je z moralnega stališča gledano strahoten korak.
Ko sem bral knjige ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina, sem ugotovil, da je bil sovjetski pristop do zapornikov v njihov taboriščih za politične zapornike, t.i. gulagih, drugačen. Zaporniki v gulagih so bili sicer izpostavljeni fizičnemu trpljenju, toda njihova duševna stran je ostala nedotaknjena.
Koliko zapornikov je umrlo na Golem otoku?
Ne vem točno. Radovan Hrast, ki je bil tudi zaprt na otoku, pravi, da jih je umrlo med 50 do 100. Tej trditvi ne verjamem, saj sem enkrat na lastne oči videl, da so - štirinajst dni potem, ko smo prišli na otok - do smrti pretepli ducat ljudi. Po nekaterih drugih podatkih je umrlo več tisoč ljudi, tudi zaradi epidemije tifusa. Verjetno je številka 1000, 2000, mogoče celo več. Vem tudi za nekaj Slovencev, ki so umrli na tem otoku.
Omeniti pa je treba, da Goli otok ni bil t.i. taborišče smrti, torej kot nekatera nacistična taborišča, t.i. uničevalna taborišča, katerih namen je bil, da tisti, ki pride vanje, ne pride več živ iz njih. Kot sem že povedal, je bil Goli otok drugačno koncipiran.
Kakšen se vam zdi sedanji odnos do komunističnih zločinov oz. do žrtev komunističnega režima. Imajo dovolj pozornosti politike in javnosti ali pa se omenjeni zločini in žrtve potiskajo v pozabo?
To je vprašanje, ki gre definitivno globoko v slovensko mentaliteto. To je tudi vprašanje, ki nas Slovence deli že 60 oz. 70 let. Ta delitev je katastrofalna, ker ima skrajno negativne politične posledice. Tako na notranjepolitičnem področju kot posredno tudi na zunanjepolitičnem področju.
Pri drugih narodih ni tako. V Italiji, denimo, imajo tako neofašiste kot neokomuniste, ampak ko gre za nacionalne interese pa stopijo skupaj. Slovenci pa še tega nismo sposobni definirati, kaj sploh so naši nacionalni interesi, kaj šele, da bi se poenotili glede teh interesov.
Kar zadeva spravo, bi se po mojem mnenju morali zgledovati po drugih narodih, ki so znali te stvari bolje urediti, npr. v Južni Afriki po padcu apartheida. Vsekakor pa se je treba soočiti z vsem, kar se je zgodilo. Zgodile pa so se - če vzamemo samo obdobje druge svetovne vojne - strašne stvari na obeh straneh, začenši z nasiljem Vosa in pozneje Črne roke.
Identificirati je treba krivce, saj imamo sedaj zločine brez krivcev. Menim tudi, da je treba jasno povedati, da je bil samo ozek vrh komunistične partije odgovoren za vse zločine, tudi za Goli otok. Isto velja tudi za drugo stran, domobransko.
Kako komentirate zaplete v DZ glede resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih?
To je samo še en del zgodbe o popravi krivic, zgodbe, ki se vleče že dobrih deset let. To je zame depresivno, s stališča narodnega zavedanja pa samo še dokaz več o razkolu v našem narodu. Ne pričakujem ničesar dobrega glede te razprave.
Na levici so tudi mnenja, da je resolucija Evropskega parlamenta splošna resolucija in da bi moral slovenski parlament sprejeti posebno resolucijo, v kateri bi se tudi poudarilo, da je bil v Jugoslaviji drugačen, tj. blažji in milejši komunistični režim kot v državah vzhodno od nje. Poslanec SD in podpredsednik DZ Miran Potrč tudi pravi, da je v Jugoslaviji komunistični totalitarizem oz. komunizem trajal le do leta 1953, pozneje pa ne več, da pa smo sicer imeli enostrankarski politični sistem.
V vsaki komunistični državi je bilo drugače. Ne bom se prepiral s poslancem Potrčem, ampak jaz sem bil leta 1953, ko naj bi bilo po njegovo vsega konec, zaprt na Golem otoku. Znani filozof Cene Logar pa je bil z otoka izpuščen šele leta 1962, deset let po tem, ko Potrč trdi, da ni bilo več totalitarizma. Če pa Goli otok ni bil tipični izraz totalitarizma, potem pa ne vem, kaj je.
Eden od vzrokov za to, da imamo v Sloveniji take grozne težave s tem, je v tem, da nasledniki partije krčevito branijo slovenske osebnosti, ki so bile aktivne v tistem času - od Edvarda Kardelja navzdol.
Tujci tega ne razumejo. Ko sem imel pri sebi na obisku skupino Američanov, ti sploh niso mogli verjeti, da imamo pred demokratičnim slovenskim parlamentom še vedno Kardeljev spomenik. To je bilo zanje absolutno nepojmljivo.
Kaj menite glede poimenovanja ene od ljubljanskih cest po Titu?
To je bilo res destruktivno dejanje. Od leta 1991 naprej smo imeli nekakšno simbiozo, nekakšen status quo oz. nelagoden mir. Sedaj pa se je ljubljanski župan Zoran Janković spomnil Titove ulice. To je destruktivno s stališča narodnega razkola in možne sprave.
