Zlate košarkarje v Ljubljani pozdravilo kar 25.000 navijačev (FOTO)

Deževalo je, dežniki in slovenske trobojnice, množično, nič kaj sramežljivo, ponosno in iz srca. Ob najpomembnejšem trenutku osamosvojitve Slovenije je dež zalil poln Kongresni trg v slovenski prestolnici. Tako je bilo tudi ob vrnitvi zlate slovenske košarkarske reprezentance, največjem športnem uspehu nove nacije doslej.
          
Dobili smo državo, postali smo nacija, ki v dobrega četrt stoletja žanje uspehe na številnih področjih, vse pa združujejo neverjetni športni uspehi. Prek sedem tisoč navijačev v Istanbulu, kjer je slovenska košarkarska reprezentanca osvojila naslov evropskega prvaka, prvo zlato slovensko medaljo v ekipnih športnih doslej. Dan pozneje po prvih ocenah najprej 15.000, pa 20.000, pa 25.000 večinoma v drese slovenske reprezentance odetih na osrednjem trgu v Ljubljani, ki je videl skoraj vse pomembno, kar je zgodovina slovenskega naroda prinesla v dobrem in slabem, od cesarjev, vojsk, stavk, navdušenih množic ...

"Naš kapetan, MVP (najkoristnejši igralec EP)," so bili vzkliki ob najbolj množičnem zboru. Namenjeni najučinkovitejšemu igralcu EP 2017 Goranu Dragiću, ki ga je svetovna nogometna legenda Branko Oblak razglasil za košarkarskega Lionela Messija. Ki je metal in zadeval nemogoče, zadeval od table trojke, kot tudi član prve peterke EP in izjemni 18-letni Luka Dončić, eden najobetavnejših košarkarjev ta čas na svetu.

"Saša Đorđević je dejal, da ko osvojiš naslov, režeš mrežice na košu. Smo jih, bi pa tudi tablo, a nismo našli ključa 24, da bi to storili," je zbrane navdušil kapetan Dragić, in po vzklikih "Gogi, Gogi" potrdil, da je bil mentor Dončiću: "Sprejmem. Zahvalil bi se rad generacijam pred mano. Jaka Lakovič je bil moj mentor, pred njim so bili številni igralci, ki so nam omogočili, da smo lahko trenirali košarko in se lahko sedaj borimo za Slovenijo. Ponosni smo, na kakšen način je Luka že z 18 leti dokazal, da je vodja in da bo vlekel voz do medalj tudi v prihodnje."

"Jah, zvil sem si gleženj, po košarkarsko, nič takega, v enem ali dveh tednih bo vse v redu in bom nazaj," je dejal Dončić ter dodal, da se je Goran Dragić malo zlagal, ko je dejal, da še gleda risanke. Medtem so v ozadju platna predvajali risanko Nodi. Pa se Dončič ni dal, in je na oder povabil celoten štab ekipe, od fizioterapevtov do ostalih, brez katerih ne bi bilo uspeha na turnirju, ki ga je Slovenija odigrala na Finskem in v Turčiji.

Čeprav v zaključku zmagovitega in evforičnega finala proti Srbiji nista mogla igrati Dončić (poškodba gležnja) in prvi strelec finala Dragić (35 točk, mišični krči zaradi utrujenosti), pa je slovenska zasedba vseeno dobila infarktno končnico. Eksekucijo so z zadnjimi koši nadaljevali Klemen Prepelič, naturalizirani Američan Anthony "Tonči" Randolph, Aleksej Nikolić in Jaka Blažič, neumorni center Gašper Vidmar pa je med tem med visokimi srbskimi centri "prilepil banano" najboljšemu igralcu tekmecev Bogdanu Bogdanoviću.

Tako kot je bilo v zaključnih minutah, so vrzeli, ki so nastajale, s svojim deležem med prvenstvom za izjemno poletno igro slovenske vrste zapolnili Vlatko Čančar, Edo Murić, Saša Zagorac, Žiga Dimec in Matic Rebec. Tako je reprezentanca s sončne strani Alp prišla do medalje brez poraza v velikem slogu z navdušujočo igro, tako z izjemno obrambo kot tudi s kreativnim napadom, vrednim stare "jugoslovanske" šole, ki je veljala za pozabljenega dinozavra, ki pa so ga prebudili zmaji iz dvomilijonske Slovenije, ki je po razpadu nekdanje Jugoslavije kot prva novonastala država s tega področja osvojila zlato na velikih tekmovanjih, kot najmanjša država na EP po Latviji in letu 1935.

Ko je ob 20.22 avtobus prišel po nabito polni Vegovi ulici pred Kongresni trg, je iz njega najprej prišel selektor Igor Kokoškov, ameriški državljan srbskega rodu, že zmagovalec najmočnejše košarkarske lige na svetu NBA kot prvi neameriški pomočnik trenerja (2004). Objet z nekdanjim kapetanom Jako Lakovičem, ki se kljub bolj zvenečim imenom z reprezentancami v preteklosti ni spogledoval z zlatom. Zadnji je s pokalom stopil Dragić in poskrbel za neverjetno bučno spremljavo ljudi, ki so ob zvokih Golice ter Kdor ne skače, ni Slovenc pospremili zlato ekipo do odra.

"Zaupali smo ekipi, načrt je bil pravi," je dejal generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije (KZS) Radoslav Nesterović, nekdaj izjemni reprezentant, prvak lige NBA (2005) in evrolige (1998), vendar tudi njemu ni uspelo dobiti medalje na EP ali SP, čemur je pritrdil predsednik zveze Matej Erjavec, med obema pa je velik aplavz doživel Randolph, ki je bil prvi od slovenske reprezentance na odru in ob navdušenem vzklikanju Tonči, Tonči skorajda ni našel pravih besed.
        
Več sta jih imela ob začetku ljubljanski župan Zoran Janković in ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič. Slednja je povedala, da je MIZŠ zvezi namenili 17.080 evrov nagrade, poleg tega pa še dodatnih 50.000 evrov na predlog ministrice. Denarna nagrada 17.080 evrov je namenjena KZS v skladu s pravilnikom o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni. Na predlog ministrice pa bo KZS prejela še 50.000 evrov za dosežek, ki je poskrbel za neverjetno promocijo Slovenije in jo z zlatimi črkami tudi vpisal v športno zgodovino.

Predsednik republike Borut Pahor je danes sprejel odločitev, da slovenski košarkarski reprezentanci podeli državno odlikovanje zlati red za zasluge za izjemen športni dosežek, uveljavljanje Slovenije na svetovnem športnem prizorišču, krepitev nacionalnega ponosa ter navdih ljudem. To je velika izjema, v praksi je namreč, da se odločitve o odlikovanjih tudi za vrhunske športne dosežke ne sprejme takoj, ampak se počaka na predlog, utemeljitev in se podeli odlikovanje čez čas, tudi zato, da se s tem izkaže trajna vrednost rezultata.

Sprejema, ki ga je povezoval Dani Bavec, so se na Kongresnem trgu udeležile tudi mlade slovenske odbojkarice, svetovne podprvakinje v kategoriji do 23 let na v nedeljo končanem prvenstvu v Stožicah. Največjo povezavo med obema ekipama ima družina Blažič, Jaka se je za zlato boril v Istanbulu, njegova sestra Pia le nekaj prej v slovenski prestolnici, njun oče Dušan Blažič pa je bil nekdaj izvrsten smučar in tudi direktor alpskih reprezentanc.

Trg je bil že pred sprejemom kljub slabemu vremenu zelo zapolnjen, brezplačno so se lahko navijači pripeljali z mestnimi avtobusi, brezplačno je bilo parkiranje na P+R parkiriščih, Slovenske železnice pa so omogočile brezplačne prevoze z vlakom vsem z navijaškimi rekviziti ali dresom slovenske košarkarske reprezentance.

Dobrodošlica na Brniku

V Sloveniji že skoraj cel dan traja nov košarkarski praznik, posvečen zlati medalji z evropskega prvenstva. To se je pokazalo tudi na letališču Brnik, kjer se je nabrala za brniške razmere nepregledna množica navijačev, ki se je že dolgo pred prihodom Gorana Dragića in druščine ogrevala z navijanjem: Slovenija, Slovenija, Kdor ne skače, ni Sloven'c, Šampioni ...

Čeprav je že celo popoldne na Kongresnem trgu v veselem vzdušju potekala priprava za večerni sprejem junakov, pa so se številni odločili, da na letališču Jožeta Pučnika v prenosne telefone ujamejo fotografijo košarkarjev, morda dobijo avtogram, stisk roke.

Razmere na letališču sicer ne dopuščajo večjega stika športnikov in navijačev, zato so bili v ospredju predvsem posamezni družinski člani in prijatelji ter peščica tistih privilegiranih, ki je tako ali drugače smela prihod košarkarjev spremljati na zaščiteni strani ograde. Tudi na nasprotni strani je peščica prišla do stika s košarkarji.

Sam prihod pa je nakazal tudi, kaj košarkarje še čaka. Po sprejemu ponoči v slovenski hiši v Istanbulu se je danes na Brniku začelo že ob pristanku, kjer so letalo z vodnimi topovi najprej pričakali gasilci, z majhno pozornostjo so se nato odzvali pri Adrii, ki je košarkarje vrnila v Slovenijo, završalo pa je ob prihodu med navijače.

Ti so bučno pozdravili košarkarje, posebej toplo pa sta bila pozdravljena oba, ki sta se Sloveniji pridružila nazadnje: trener Igor Kokoškov in center Anthony Randolph. Kot na parketu je vnovič izstopal kapetan Goran Dragić, ki je že na letališču prižgal navijaško baklo, kakopak zeleno, in dokazal, da je danes dovoljeno vse. Evforija pa je napovedala le noro nadaljevanje v prestolnici, kjer so na prvake čakali tisoči.