Na lepem sem začela zelo hitro slabeti. Bolnica. Transfuzije........zelo sem bila ganjena, ko je v moje do kraja oslabelo telo kapljala kri, življenska tekočina plemenitih oseb, ki so se je odpovedale na boleč in neprijeten način zame, da sem preživela.
Zdravnik je takoj videl, da sem brez upora. Skušal mi je vliti moči, vendar sem zadovoljna s stanjem in pripravljena na odhod. Hrepenim po svetlih prostranstvih, po letenju in svetu brez zla - od lakote in bolezni umirajočih otrok, brez delavcev, ki se za borno mezdo trudijo celo življenje in dobijo sramotno nizko pokojnino, nekaj brezvestnežev pa jih izkorišča in kopiči bogastvo - in sploh ne ve, kako bi nagrabljeni denar porabili, eden od slovenskih bo šel na potovanje v vesolje. Zdravnik se je odločil, da se bori sam. Ker nisem imela apetita mi je pripravljal male apetitne krožničke z svežo hrano, vendar brez uspeha, končno sem začela jesti čisto govejo juhico in kompot. Na enem od pregledov sta mladi zdravnici pred menoj komentirali moje stanje - popolna katastrofa, živalica se je zakamuflirala, postala je neotipljiva in skoraj nevidna, to je pri meni izbilo dno in mojemu zdravniku sem rekla, da ne mislim pustiti, da me pečejo in režejo, kar tako, da nekaj počnejo z menoj, da ne grem nikamor. Uredil je da skupina strokovnjakov brez mene proučuje izvide in sklene, kaj mislijo podvzeti.
Vse se je dogajalo na intenzivnem oddelku, kamor so vedno znova pripeljevali nove poškodovance, po večini so imeli kisikove maske in hladilna voda je kot bister potoček šumela celo noč in nas uspavala. Ženica, ki so jo pripeljali, je imela zalo razbolelo telo in jo je bolel vsak dotik, zato je sočno zmerjala sestre, ki so jo negovale, grozila jim je s tožbo, skušala sem jo pomiriti in ji prigovarjala, naj malo potrpi, ker morajo opraviti nego, zavrnila me je - ti se pa zase brigaj! :) Ko je padel mrak, je začela ženica na glas govoriti in vmes je zakričala - o spanju ni bilo govora. Drugi dan jo je prišla obiskat hčerka in je že na vratih vprašala, če je kaj spala ali je samo govorila. Povedala je, da mama živi sama v mali hišici na samem in govori celo noč, da bi hudobni mislili, da ni sama v hiši. Razumeli smo in brali, čez dan pa kinkali, ko pa se je poslovila smo se oddahnili.
Na intenzivnem oddelku je največja skrb - če teče, vsi smo imeli transfuzije ali infuzije, če je nehalo teči, je to pomenilo, da nam bo sestra prezračila žilo, kar je pekoč in boleč poseg, če še vedno ni teklo, je poiskala novo žilo in zabodla zelo dolgo iglo za vnos tekočin v telo, najprej nas je oštela, da imamo slabe žile, potem pa je negodovala - počla je - in spet je iskala novo žilo. Drug drugemu smo pazili če teče, čim smo opazili sumljivo zaostajanje smo dvignili preplah in opozorjeni je premikal roko toliko časa, da se je kapljanje z isto intenziteto nadaljevalo - soba si je oddahnila.
Naredili so mi nekaj posegov, med drugim v Ljubljani zvrtali luknje v hrbtu do ledvic, v vsako po eno luknjo, tako, da odteka urin direktno iz ledvic, ki so nepoškodovane, bi se pa v kratkem - takrat se še nisem uprla, ker je bil to čas pred klepetom zdravnic in sem mislila, da je vzrok zastrupirev z urinom.Bila sem zbegana, ko sem videla na vsaki strani po eno vrečko, kamor se je stekala tekočina. Ponekaj urah, ko je izteklo prvih osem litrov strupa iz telesa, mojih vrečk ne dam za nič na svetu.
Ker sem si s pomočjo transfuzij in nifuzij malo opomogla, sem drugi teden prosila, da me spustijo domov, zdravnik me je zavrnil, da je še dosti prezgodaj. Konec tedna sem mu rekla, da mi je obljubil, da me bo spustil domov in prosila toliko časa, da je popustil, priseči sem mu morala, da pri vsaki spremembi pokličem rešilca in me takoj pripelje nazaj.
Doma sem, soseda je počistila in skuhala juhico, ki jo obožujem - čista prižganka z kumino in materino dušico, naredi mi jo celo termosko in jo imam cel dan toplo in čudovito prazno juhico iz govedine, rahlih kosti, jeter in jušne zelenjave. Drug sosed je takoj prišel in mi dal ime hrane, ki vsebuje vse telesu potrebne snovi, ime se mi je zdelo znano in v hladilniku sem videla tetrapak, ki mi ga je dal zdravnik s seboj in me rotil, naj ga vsaj poskusim. Na dušek sem ga pojedla, po zelo dolgem času je to hrana hrana, ki mi je teknila.