Zidar je do konca izčrpal SCT

Najkasneje do marca naj bi šla Ivan Zidar in njegov SCT po poti Hilde Tovšak in Vegrada - propad gradbenega velikana se zdi neizbežen.

Potem ko so se dela povsem ustavila na gradbiščih padlega velikana SCT (uradno zaradi zimskih razmer, neuradno zaradi dejanske insolventnosti), so delavci že prejšnji teden predčasno »kolektivno dopustovali«. Hude razmere so nekoliko razvezale usta tudi podizvajalcem, ki na dan prihajajo z neverjetnimi zgodbami o izčrpavanju, medtem ko je zaradi Zidarjeve »neplačniške žilice« prekmurska avtocesta še danes brez uporabnega dovoljenja.

Delavci največjega slovenskega gradbinca, ki so se pred štirinajstimi dnevi obrnili na nas, da bi nas seznanili z zelo hudimi težavami, ki jih ima SCT na terenu (pomanjkanje nafte, materiala, pa tudi naročil), so nam v prejšnjem tednu sporočili, da se je »napovedovani kolektivni dopust« zaradi pomanjkanja osnovnih sredstev dejansko že začel. »Povsem smo nehali delati,« nam je zaupal zaposleni, ki je bil nazadnje na gradbišču v Mirni Peči. Zaupa sicer v dobrohotno usodo, češ »stalno zaposleni z daljšim stažem se bomo že nekako znašli, skrbi pa me za mlajše. Le kaj bo z njimi?«

Izklapljali naj bi celo elektriko
Izpraznjena gradbišča, delavci pa doma. »Vse, kar so nam povedali, je to, da nas bodo ponovno poklicali, ko nas bodo potrebovali. Glede tega, da nas bodo še poklicali, pa sem zelo skeptičen,« nam je dejal delavec v dokaj umirjenem ali v usodo predanem tonu. Naš sogovornik je zaposlen v hčerinskem podjetju SCT Gem, ki upravlja mehanizacijo in vozila matične družbe: »Mi smo zdaj doma, sploh ne hodimo več v službo. Prejšnji teden so na gradbišču bili še tri kamioni. Te smo odpeljali v Mengeš na firmo, in to je bilo tudi konec vsega.« Firma, SCT Gem, domuje v Mengšu, na naslovu Topole 51. Gre za tisto zemljišče s stavbo, ki naj bi ga SCT zastavil pri Petrolu v zameno za gorivo: po besedah našega sogovornika naj bi bila zastava vredna približno 17 milijonov evrov.

Likvidnost pa je v tem času tako slaba, da naj ne bi bi Zidarjevemu podjetju primanjkovali le nafta in osnovni gradbeni material. Ponekod naj bi že izklapljali elektriko. »Plače smo doslej dobivali, čeprav dokaj nizke,« je še dejal zaposleni v SCT in sklenil: »Bomo pa še videli, če bo v prihodnosti sploh še kaj kruha iz te moke.«

Podizvajalci žrtvena jagnjeta velikih gradbincev
To, da se pri Zidarjevi družbi ponavlja zgodba o Vegradu, zbuja veliko skrb. Najprej tišina. Dalj časa, ko bi še lahko našli rešitev, pa čeprav z bolečimi ukrepi, nihče uradno ne zine nobene. Nato pa (vsaj pri Vegradu je bilo tako) na lepem uradna izjava o plačilni nesposobnosti in potem katastrofa. Pri Vegradovem kolapsu je bilo več žrtev. Kratko so potegnili delavci, ki so ostali brez službe in so morali na zavod za zaposlovanje, še krajšo bosanski delavci, ki so se in se še vračajo v rodno Bosno, ker nimajo več službe. Zelo so bili oškodovani tudi podizvajalci, ki jim Vegrad številnih storitev sploh ni plačal.

Gre za mala podjetja, najpogosteje za d. o. o., pri čemer se firma enači s fizičnim lastnikom in direktorjem. Skratka, gre za družinska podjetja, ki si kredit pridobijo z zastavo svojih menic ali osebnih nepremičnin. Izostanek plačil v teh primerih ne pomeni samo morebitnih prisilnih poravnav in stečajev, ampak tudi osebne tragedije. Primer malega podjetnika Ivana Selinška, ki ga je plačilna nedisciplina Grepa v projektu Stožice pripeljala celo do samomora, bi moralo biti dovolj tragično opozorilo. A očitno ni tako.

VEČ V TISKANI IZDAJI