Zgodovinarka o Pirjevčevih Partizanih: Kako je mogoče, da se resen zgodovinar postavi na neko stran in to napove že v predgovoru svoje knjige?

Piše namreč, da je »dokončno … stopil na partizansko stran po osamosvojitvi Slovenije, ko so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v novorojeni državi začele pojavljati revizionistične težnje, ki so skušale ovrednotiti kolaboracijo in demonizirati partizanstvo. Takrat se mi je zdelo nujno in častno stopiti v bran tega osrednjega dogodka naše zgodovine.«

Vse od leta 1945 pa do osamosvojitve ni bilo mogoče narediti resne raziskave o drugi svetovni vojni na slovenskih oziroma jugoslovanskih tleh, ker je partija diktirala eno samo možno interpretacijo medvojne (in povojne) zgodovine. Nasprotna dejstva so bila zamolčana. Prav zato je bila potrebna revizija zgodovinopisja.

Zgodovinar, ki sledi pravilom svoje stroke, in samo v tem primeru lahko govorimo o resnem zgodovinopisju, mora svoj prikaz spremeniti, torej revidirati, če naleti na nova verodostojna dejstva. Delo zgodovinarja, če ustreza prizadevanju za največjo možno objektivnost – in samo v tem primeru lahko govorimo o korektnem zgodovinskem delu  –  ne more biti v skladu z vnaprej predvidenimi rezultati, tudi ne sme biti vezano na določeno smer, njegov cilj ne more biti opora določene svetovnonazorske drže ali celo podpiranje določene organizacije.

Za zgodovinarja obstaja ena sama vse presegajoča smernica: zvestoba dejstvom, z drugimi besedami, zgodovinska resnica. In resnica je ena in nedeljiva. Ne obstajajo, kot je mnogokrat rečeno, različne zgodovinske resnice. Obstajajo samo različne interpretacije dejanskosti, različni sklepi in različne moralne ocene dejanskega stanja. Za neodvisnega zgodovinarja je merodajen prikaz dejstev, a ne glede na to, komu ta prikaz služi in komu škoduje.