Blog Mikstone special Blog (http://mikstone1.wordpress.com/) je pisan kot življenjska zgodba Mitja Kunstlja, nekdanjega pripadnika Morisa.
»Navlekel sem maskirno kapo na glavo, še enkrat pogledal, če je varovalo na orožju odprto in srepo opazoval glavni vhod, kamor bo vsak trenutek krenila moja skupina. Ostale formacije so pokrivale ostale izhode in bile pripravljene na širšo blokado centra mesta. Še danes ne vem, katera trezna glava je prepričala Janšo in Krkoviča, da tako pač ne gre v demokraciji, namesto ukaza za napad in zavzetje parlamenta je prišel ukaz, da se umaknemo prav v Kočevsko Reko. Bili smo poraženi in ponižani, brez vojskovodje, razpuščeni, nekateri so spustili nekaj solzic za našim ministrom, Njavro na primer.« To je odlomek iz bloga Mikstone special Blog (http://mikstone1.wordpress.com/), čigar identiteta je neznana, pisan pa je kot pripoved Mitja Kunstlja, nekdanjega pripadnika Morisa, udeleženega pri prijetju Milana Smolnikarja. Pri (kontra)obveščevalnih rabotah pač nikoli ne vemo – in ne bomo mogli nikoli vedeti – kaj je res in kaj ni oziroma kdo je resničen, kdo pa je le virtualni oziroma animirani lik.Morda se bo kdo lotil temeljito preiskave identitete pisca. A ni jih malo, ki so v komentarjih k temu blogu v avtorju (če jih ni več) našli novega nadarjenega pripovedovalca napetih zgodb. Da so popisi neverjetnih akcij in pikantnih (krvavih) podrobnosti v taki ali drugačni politični funkciji (denimo trgovina z orožjem kot večni vodilni motiv spopada z Janezom Janšo), jih ne zanima. Neverjetnosti in domišljija so le literarno orodje. Le še malo šole kreativnega pisanja in pomoč preveč čistunskega lektorja, pa bomo dobili novi Čefurji raus.
A človek, ki z blogom piše bildungsroman novega kresnikovega nagrajenca, bi bil rad naš Julian Assange. Tako je 4. januarja zapisal (nelektorirano): »Tole naj bo za začetek, ko se naučim skenirati in prenesti ves material na comp, pa ostalo. Moram se izmisliti način, da se stvari same objavljajo, če se mi karkoli pripeti. Najbrž se že pripravlja udarec frenda Zalarja, zasebnega velemediatorja in jeznega Tožilstva, slabo se mi piše.«
Suspenz narašča. Le kakšen »material« se bo znašel na slovenskem Wikileaksu? Morda kar pisalni stroj, na katerem naj bi delali ponaredke in z njimi zalagali Milana Smolnikarja. »Pisalni stroj sem vzel babici takratnega dekleta, vse dokumente je Njavro, nekaj pa jaz ali Suhadolnik, natipkal na ta stroj. /…/ Pisalni stroj sem vedno vrnil na svoje mesto, zato sem prepričan, da do tega trenutka ne ve, kaj je bilo narejeno na njenem pisalnem stroju. Zdaj sem povedal dovolj, pisalni stroj čaka. Njavro, ne drzni si, zdaj ve ves svet. Če se bo kdo lotil ekspertize ali jemanja odtisov, takih in drugačnih, bo neizpodbitno potrdil, da je zgoraj zapisano resnica.«