Glasba je tista, ki jo Pavle Okorn vedno postavi na prvo mesto. Po ustanovitvi lastne glasbene skupine v gimnazijskih letih je pozneje kot tonski tehnik med drugim deloval na Radiu Študent. Vezalo ga je še sodelovanje z glasbeno skupino Hazard, Modrina in enoletna turneja po Evropi s popularno brazilsko plesno skupino Brazil Tropical.
Prenos energije in glasbe
Kdo bi pozabil na vse poznejše preizkušnje iz poslovnega sveta, v katerem se je Pavle Okorn znašel med prvimi v Sloveniji, saj je že leta 1990 ustanovil podjetje za računalniško opismenjevanje po šolah in podjetjih. Sodeloval je pri ustanovitvi libertarnega kluba v Kranju in nato kandidiral za kranjskega župana na listi Zveze za prihodnost, s katero je zastopal interese liberalcev: »Zavzemam se za usklajen nazorski svet, uravnoteženo razmišljanje in zavračam vse ideologije, ker do njih prihaja zgolj zaradi pomanjkanja širine duha.«
Kaj vse je uspel prenesti na svoje otroke, med njimi na Mitjo, za zdaj najbolj uspešnega slovenskega filmskega režiserja, ki si obeta vstop skozi glavna vrata Hollywooda? Zagotovo velja, da imata z Mitjem, kot pove Pavle, skupen izjemen občutek za glasbo, ritem, medtem ko naj bi Mitja izjemno čustveni svet, ki se odraža v njegovih filmih, dobil po svoji mami Ireni.
In kdaj se je po njegovem mnenju zgodil idealni razplet, s katerim se je začela utrjevati uspešna režiserska pot njegovega najstarejšega sina? Pavle Okorn omeni zanimivo izkušnjo: »Kolikor manj energije sem imel po okrevanju zaradi bolezni, do katere je prišlo po hudem stresu, toliko več sta je imela žena Slavica in sin Mitja, vsak na svojem področju.«
Z Mitjem po ZDA
»Mitji sem želel že v otroštvu pokazati svet, zato sem ga odpeljal s seboj na enomesečno potovanje po ZDA. Obiskala sva veliko ljudi z izkušnjami in tako je lahko kmalu spoznal, kako pomembna je odločnost v poslovnem svetu. To mu je prišlo prav ob poznejšem sodelovanju s Poljaki, ko je dobil možnosti, ki jih v Sloveniji nikoli ni imel. Čeprav si je že pridobil status zvezdnika, se v ničemer ni spremenil, še vedno je isti Mitja, se pa seveda zna odločno dogovoriti s producenti, vlagatelji …«
Po ocenah Pavleta Okorna je današnja Poljska zelo demokratična, odločno v kapitalizem usmerjena država, kjer se pričakuje, da bo vložena investicija upravičena: »Ob vsem tem je pomembno, da za umetnost ni postavljenih meja.«
»Klan« Okorn
Vseh šest otrok Pavleta Okorna, Gal in Mitja iz prvega zakona z Ireno, po poklicu pravnico, nato danes sedemnajstletna Ana-Marija in za njo še trije otroci, dvojčka Gala in Art ter najmlajša Pavlina, ki jih ima z ženo Slavico, po poklicu arhitektko in oblikovalko, se zelo dobro razumejo, za kar naj bi bil odločilen ženin trud po povezovanju: »Zdi se, da mi je bila namenjena tako urejena homogena celota. Morda za zdaj izmed vseh malce izstopa sedemnajstletna hči Ana-Marija, tudi z Galom, s katerim imava podjetje, se večkrat skregava, vendar bi rekel, da ne gre za prepir, temveč za 'dialektični diskurz'. Na splošno radi sodelujemo, med nami je veliko medsebojnega spoštovanja, sploh zdaj, ko se je v Sloveniji začela vrteti Mitjeva nova filmska uspešnica Planet samskih.«
Pavel, Pavle, Pavlina …
Daleč največ priimkov Okorn je na Gorenjskem, od koder izvira tudi Pavletov rod. Njegov oče Pavel je bil doma iz Škofje Loke, kjer je imel njegov oče (Pavletov ded), prav tako Pavel, ob reki z mlinom mizarsko podjetje. Tisti čas je bil edini s turbino za mlin, s katerim so se poganjali mizarski stroji: »Deda nisem poznal, ker je prej umrl, sem pa zato kot otrok rad opazoval turbino na vrtu. Zdela se mi je tako magična. Šele pozneje sem se zavedel, da je bil moj ded za tiste čase izjemno napreden.«
O ozadjih prenosa imen Pavel iz roda v rod leta 1954 rojeni Pavle Okorn pove: »Mojemu očetu in dedu je bilo ime Pavel, sam pa imam v rojstnem listu napisano Pavle, čeprav si je mama srčno želela, da bi me poimenovali Aleksander, in tako je ostalo tudi po tem, ko so me na občini spraševali, naj povem, kako mi je ime, Pavel ali Pavle.«
Po spletu naključij je dobila ime Pavlina njegova najmlajša hči: »Ko smo se zaradi sinove premiere filma Pisma sv. Nikolaju mudili na Poljskem, je bila žena ravno noseča. Zanjo je bilo ime Pavlina, kot je bilo ime prijateljevi ženi, nekaj najlepšega, kar smo se lahko spomnili.« Zdaj je Pavlina že dopolnila štiri leta in ob najinem srečanju s Pavletom je le pridno in potrpežljivo sedela ob mizici in poslušala najin pogovor.
Golnik, raj na zemlji
Pavle Okorn je zgodnja otroška leta preživljal na Golniku, kjer je bila v bolnišnici kot medicinska sestra zaposlena njegova mama Lidija, rojena Pozeb, sicer doma iz Slovenskih Konjic. V bolnišnici se je zaradi tuberkuloze nekaj časa zdravil njegov oče.
Za Pavleta, ki se mu je leto in pol pozneje pridružila sestra Damjana, je bil Golnik raj na zemlji, četudi so starši otrokom prepovedali igranje v parku bolnišnice, ker so se bali okužb bolnikov; ti so namreč pogosto pljuvali po tleh. A za otroke ni bilo ovir.
Družina se je pozneje preselila v Kranj, kjer je mama delala kot sestra v Zdravstvenem domu Kranj, oče pa je bil zaposlen v gradbenem podjetju. Pavletov mladostni svet je bil takrat razdeljen med različne, med seboj sprte skupine, od »Savčanov«, »Gajevcev« in ljubljanskih »Šiškarjev«, ki so prihajali v Kranj na pretepe.
Nor na novi rock
Za Pavleta je bilo takrat zanimivo udejstvovanje v Telovadnem društvu Partizan, kjer se je posvetil gimnastiki; na Šubičevi gimnaziji je celo dosegel lep uspeh na šolskem tekmovanju, saj je bil med najboljšimi na konju.
Njegov duh ni bil le športni, pač pa tudi uporniški, vedno je rad razmišljal nekoliko po svoje: »Starša sta bila do mene nenasilno razumna, nikoli me nista silila v nobeno ideološkost, čeprav je bil oče komunist. Sploh mama, ki je rada poslušala klasiko, veliko brala in se izobraževala v znanju tujih jezikov, je bila zelo odprta in me je rada v vsem spodbujala.«
Na Gimnaziji Kranj se je Pavle Okorn začel predajati glasbi: »Bil sem ves nor na novi rock, ki je prihajal iz ZDA in Anglije. Takrat sem si kupil kasetnik in poslušal Radio Luxemburg, iz Anglije pa smo po pošti začeli 'švercati' plošče.«
»Švercanje« vinilk
Skupaj s somišljeniki je ustanovil Klub vodovodni stolp, in takrat je prejel klic celice zveze komunistov: »Za to, da sem lahko postal predsednik kluba, sem moral vstopiti v partijo, ker pa nisem pristajal na njihov dogmatski pritisk in ker tudi nisem plačeval članarine, pozneje nisem bil več njen član.«
Za tisti čas je bil Klub vodovodni stolp alfa in omega vsega dogajanja v Kranju: »V diskoteki je bil oder narejen iz nekdanjih ameriških sodov, s katerimi je UNRRA po vojni oskrbovala bolnišnico Golnik z maslom. Imeli smo še star gramofon in kupljene zvočnike. Moja ideja je bila, da smo imeli naslov za pošiljanje pošte poštno ležeče v Celovcu, kamor smo prejemali plošče iz tujine. V manjših paketih in s pomočjo kakšnega carinika, ki nam je pogledal skozi prste, smo jih prenesli čez mejo.«
Vse te plošče je nato vrtel pozneje, ko je moral služiti vojsko v Zadru. Po končanem sedemmesečnem izobraževanju v vojaški šoli za stažiste je bil kot vojak zadolžen za kulturni klub, kamor je lahko iz Slovenije prinesel vso glasbeno opremo.
Izkušnja z Vidmarjem
Zaradi nemirnega duha je prvotno načrtovani študij na fakulteti za elektrotehniko nadaljeval na filozofski fakulteti, kjer ga je zanimala zgodovina umetnosti in angleščine, a se je nato po prihodu iz vojske raje zaposlil v kranjski Iskri, kjer je začel delati z računalniki, namenjenimi za telefonske centrale.
Starša sta se preselila v Škofjo Loko, Pavle je s sestro ostal v Kranju. Po odhodu iz Iskre, kjer je bil le dobro leto, se je posvetil tonski tehniki: »Vedno bolj me je zanimala underground glasba. Pankovski ideolog Igor Vidmar, ki smo mu pravili 'udbovček', me je najemal za ozvočenje. Ni imel posluha , stalno je ukazoval, so pa bili prav po njegovi zaslugi pripeljani v Slovenijo mnogi novi ansambli. Tako sem dobil priložnost za ozvočenje številnih koncertov, saj se je po vsej Jugoslaviji veliko dogajalo. Vedelo se je, da imam posluh, opremo in da sem človek, s katerim se da dogovoriti.«
Z Brazil Tropical na Poljskem
Okorn je skrbel za tonsko tehniko še v kranjskem Klubu ljubiteljev glasbe; prve zvočnike je nabavljal v Angliji. Takrat so se pripravljali jazzovski večeri na Bellevueju v Ljubljani, pozneje še v Hotelu Lev in tja ga je »potegnil« Jernej Podboj, član Mladih levov.
Po vsej Jugoslaviji je gostoval še s skupino Hazard. Ko je bil z njimi na štirimesečnem gostovanju v Srebrenem pri Dubrovniku, je zaradi dobrega obvladovanja zvoka dobil ponudbo brazilske plesne skupine Brazil Tropical. S to skupino je nato leto dni gostoval po vsej Evropi, med drugim na Poljskem: »Neverjetno, vsa mesta, o katerih mi je pozneje govoril Mitja, sem obiskal med turnejo, sicer pa sem bil prvič na Poljskem že pri petnajstih letih, ko sem si ogledal Auschwitz.«
»Valilnica« Radio Študent
Vse seveda še zdaleč ni bilo idealno, kot doda Okorn: »Glasbeniki smo bili ves čas pod nadzorom. Zaradi kranjskih jazzovskih večerov, ki sva jih organizirala s Cvetom Zlatetom in kjer smo imeli ogromen obisk, so nam začeli očitati, da smo preveč napredni, da bo množica vse polomila, čeprav sem osebno sam ogromno naredil, da bi miril duhove. Kranjska scena je postala preveč razburkana in tako se je začel javnosti danes že znan politično namišljeni proces proti glasbenikom – nekaj jih je bilo iz Bolgarije, nekaj pa Slovencev, eden izmed njih je bil tudi član skupine Hazard, ki je takrat ustvarjala eno najlepših glasb.« Kaj vse se je dogajalo, bo opisano v eni izmed naslednjih knjig raziskovalca mag. Igorja Omerze.
Pavle Okorn je bil tudi napovedovalec in ustvarjalec glasbenih oddaj na Radiu Študent, zato je dobro poznal tamkajšnje razmere: »Kdor misli, da je bil Radio Študent napreden, je v zmoti. Bil je valilnica pravih kadrov, vse je bilo pod nadzorom. Pozitivno je bilo le to, da so na njem vrteli vedno novo glasbo, zato so vsi radi poslušali oddaje o glasbi.«
Poslovni hazard
S tedanjo ženo Ireno sta si ustvarila družino; najprej se jima je rodil sin Mitja, pet let pozneje Gal: »Če je le bilo mogoče, sem otroka vedno vzel s sabo na skupne sestanke, ki sem jih po ustanovitvi računalniškega podjetja imel s poslovnimi partnerji doma in v tujini. Ko je bil Mitja star dvanajst let, je bil z mano v Nemčiji. Ob vseh teh srečanjih sta se oba naučila izredne komunikacije. Moj namen je vedno bil, da otroke podučim, da je svet odprt, drugačen in da ni nikoli prevelik za pametne ljudi.«
Računalniško podjetje Opus je ustanovil po vrnitvi s turneje s plesno skupino Brazil Tropical: »Vrsto let smo bili uspešni na javnih razpisih za izobraževanje računalništva po slovenskih šolah, v Novem mestu smo ustanovili še podružnico, v treh podjetjih pa smo imeli 27 zaposlenih. Po večletnem trudu je sledila poslovna katastrofa, saj je bilo podjetje zaradi ravnanja 'zločincev' oškodovano za 300.000 evrov, ti pa so bili pozneje vrnjeni s pomočjo davčnega svetovalca. Dobili smo bitko, ne pa tudi vojne. Zaradi vsega hudega, kar se je zgodilo in ker nisem hotel v vojno, sem pristal v bolnišnici.
Kljub dolgotrajnemu zdravljenju je po stečaju prvega podjetja ustanovil novo. Zdaj se skupaj s sinom Galom ukvarjata s sistemi za digitalni videonadzor. V tem času je bil Okorn še producent v letu 2005 najbolj uspešnega filma Tu pa tam, ki ga je režiral njegov sin Mitja in za katerega niso prejeli nobenih proračunskih sredstev. Takrat jim je ogromno pomagal žal že pokojni Franci Slak.
Spet bom moral narediti vse sam
Od takrat do danes je Mitja Okorn posnel še 27 glasbenih videospotov, reklam, bil dvakrat prisoten na Talent Campu v Berlinu na British Councilu in začel delati na Poljskem, kjer je pred filmom Pisma sv. Nikolaju posnel izjemno uspešno TV-serijo 39 in pol, ki si jo je vsak dan ogledalo šest milijonov Poljakov. Po vseh uspehih pa za Mitjo, kot pripominja Pavle, ni pomembna le tuja publika: »Mitja ima zelo rad slovensko publiko, ker mu je vedno stala ob strani in je prav zaradi nje prejel zlato rolo za Tu pa tam in kar dve zlati roli za film Pisma sv. Nikolaju.«
Za to, da predstavi svojo zadnjo uspešnico Planet samskih slovenski publiki, ni bil odločilen le neverjeten uspeh na Poljskem, pač pa tudi pobuda njegovega očeta Pavleta, čeprav je imel še vedno v mislih slabe izkušnje z distributerji v preteklosti. Sicer pa je Pavle ves čas verjel, da bo prišel trenutek, ko bo tudi za sina Mitja veljalo, kot je zapisal Forbes, da »za vsakega sposobnega in uspešnega slej ko prej pridejo časi, ko povpraševanje preseže ponudbo«. Film Mitje Okorna Planet samskih si je samo na Poljskem ogledalo že skoraj dva milijona gledalcev, kar mu odpira vrata v filmsko središče sveta.