Zemljariča na zaslišanju zapustil spomin; pozabil je, kaj pomeni udbovski izraz "nameriti na nekoga"

Kot je izpovedal, so trditve v člankih obtoženega neresnične in zlonamerne, Kršinar pa da zanje ni imel nobene podlage in dokazov. Vztrajal je, da ni nikogar ubil ali komu naročil umor.

Zemljarič je v svojem pričanju poudaril, da mu je Kršinar očital kaznivo dejanje umora brez podlage v listinah in drugih dokazih. Trditve obtoženega v člankih so po njegovih besedah brez osnove in razlag, članki pa so napisani na podcenjevalen, zaničljiv in posmehljiv način, saj ga je označil z morilcem in rabljem, ki naj bi naročil umor. Vztrajal je, da ni nikdar kogar koli ubil, umoril ali komu naročil umor.

Kot je poudaril, naj bi Kršinar bil do njega izredno sovražno in zaničevalno nastrojen. Trditve v člankih so neresnične in zlonamerne, je prepričan Zemljarič. Obtoženi ga je po njegovih besedah želel predstavil javnosti na zaničevalen način, in sicer kot nekoga, ki je ubijal in storil kaznivo dejanje. Gre, kot pravi, za načrtno blatenje njegovega imena v javnosti.

Zasebni tožnik je tudi izpostavil, da Kršinar po njegovem prepričanju ni opravil svoje raziskovalne naloge, saj ni predstavil okoliščin, ki jih je imel za osnovo za pisanje člankov. Obtoženi, kot je povedal Zemljarič, tudi ni ravnal v skladu s svojo novinarsko etiko.

Zemljarič je poudaril, da ne ve razlogov za te grobe napade v objavljenih člankih. Po njegovih besedah bi lahko bila v ozadju želja po samopromociji oziroma gre za rezultat drugih interesov.

V nadaljevanju je Zemljariču vprašanja zastavljal zagovornik obtoženega Radovan Cerjak. Na večino vprašanj Zemljarič ni odgovoril, saj da se dokumentov, ljudi in dogodkov večinoma več ne spomni. Navedel je le, da v nobenem dokumentu ne piše, da je naročil umor. Poleg tega je zatrdil, da hrvaškega emigranta Nikico Martinovića, katerega smrt Kršinar v svojem članku povezuje z Zemljaričem, ni poznal. Prav tako ni vedel, kdo se skriva za imenom Hanzi, kateremu naj bi SDV naročila umor Martinovića.

Kršinar je na sodišču predložil elektronska sporočila s svojimi vprašanji, ki jih je pred objavo člankov poslal Zemljariču, s prošnjo, naj zadeve pojasni. Zemljarič tedaj ni ničesar pojasnil, zdaj pa se teh elektronskih sporočil več ne spomni.

Ne spomni se niti, da ga je Kršinar pred objavo člankov klical in bil celo pri njemu v njegovih poslovnih prostorih.

Na vprašanje Kršinarjevega odvetnika Radovana Cerjaka, kaj je v žargonu SDV pomenilo, da se bo sodelavca SDV "namerilo na nekoga", je Zemljarič dejal, da tega izraza ne pozna.

Zemljarič je vztrajal, da je na čelo SDV prišel septembra leta 1975, kar je nekaj mesecev po smrti Martinovića, in ne leta 1973, kot je razvidno iz določenih arhivskih dokumentov. Ob tem pa dodal, da ni nikoli podpisal za noben umor, saj po njegovih besedah v SDV niso imeli pravice obsojati in ubijati ljudi.

Na vprašanje sodnika Tomaža Bromšeta, zakaj se ni odzval na spletno pošto in klice Kršinarja, ki ga je pozival k odzivu na priložene dokumente pred objavo njegovih člankov, je Zemljarič dejal, da se teh pozivov ne spomni ter da se nanje ni mogel odzvati.

Zanimivo, v Arhivu RS hranijo dokument iz leta 1975, pod katerim je podpisan nekdanji načelnik SDV Janez Zemljarič, v katerem je govora, da se bo sodelavca SDV namerilo na enega od »hrvaških ekstremistov«. Le nekaj dni zatem je bil v Celovcu s streli umorjen hrvaški emigrant Nikica Martinović. V omenjenem dokumentu je Zemljarič lastnoročno zapisal, da "se strinja s predlogi".

Nadaljevanje glavne obravnave bo 4. januarja.