Volivce bi lahko razvrstili na tri približno enako močne dele: tretjina jih je na levi, druga tretjina na desni in zadnja na sredini. Osrednje vprašanje uspešnosti predvolilne kampanje je, kdo je sposoben več svojih ljudi pripeljati na volitve. Levica ima s tem že tradicionalno težave, najprej že zaradi tega, ker nima nikogar, ki bi potegnil njen voz naprej – tako kot to na desni uspeva Janezu Janši.
Mobilizacija na desni poteka prek mehanizma strahu, da bi ta vlada oziroma koalicija sklenila svoj mandat, potem pa bi se marsikaj začelo vračati v stanje pred zamenjavo vlade marca 2020. Na levici je glavni mobilizacijski dejavnik seveda Janša; treba ga je za vsako ceno zamenjati.
Mobilizacija na desni poteka prek mehanizma strahu, da bi ta vlada oziroma koalicija sklenila svoj mandat, potem pa bi se marsikaj začelo vračati v stanje pred zamenjavo vlade marca 2020.
Na sredini nemalo ljudi pogleduje na levo in na desno in še ne vedo, ali naj se sploh odpravijo na volitve, ali je res tako strašno pod to vlado, ali pa se morda s tem pretirava. Tudi če jim Janša ni všeč, ne vedo, koga voliti. S tega gledišča se mi kampanje strank ne zde prav posebej posrečene. Stranke so se preveč deprofesionalizirale.
Edina resna stranka je SDS, imamo še NSI, ki je tričetrtinska stranka, SD pa je že polovična ali celo manj stranka. Kako je mogoče oditi na volitve z ogromnimi dolgovi, saj si ne moreš privoščiti poštene kampanje. Za resno delovanje stranke potrebujejo stalne ekipe, ki bi se nabirale izkušnje in znanje, vedele bi, kaj postoriti, ko bi na volitvah zmagale. Kar bi v naš politični sistem vneslo nekaj prepotrebne stabilnosti.
Že desetletje hodimo na ene in iste volitve, na katerih se v resnici voli le za Janšo in proti Janši – zato tudi nastajajo takšne ali drugačne koalicije, ki ne dokončajo mandata. Medtem se svet okoli nas premika naprej, mi pa nismo sposobni izpeljati niti ene poštene reforme.
Dejan Verčič, profesor, predstojnik oddelka za komunikologijo na FDV
