Zapis Tomaža Majerja na strani SDS bi težko označili za sovražni govor, prej za kroniko pred in povolilnega dogajanja s komentarjem, ocenjujenjo v Zboru za republiko. V tekstu ni namreč "ni niti ene besede o javnem spodbujanju ali razpihovanju narodnega sovraštva, razdora ali nestrpnosti", je za Zbor zapisal Lovro šturm. Tudi ne gre za izražanje stališč stranke, menijo v Zboru, saj ta na svoji strani objavlja mnoge zapise avtorjev, ki se s SDS ne strinjajo. Zbor ugotavlja, da gre pri javni debati o zapisu za "zlorabo pojma sovražnega govora" glede katerega v javnosti očitno obstajajo dvojna merila, je zapisal Šturm.
Objavljamo celotno sporočilo Zbora za republiko:
DVOJNA MERILA PRI RABI POJMA »SOVRAŽNI GOVOR«
Ob zadnjem dogajanju v zvezi z objavo članka Tomaža Majerja na spletni strani stranke SDS Zbor za republiko slovenski javnosti posreduje sledeče mnenje. Zapis sam je kronika pred– in povolilnega dogajanja s komentarjem, ki pa bi ga težko šteli za primer sovražnega govora. V njem so gole navedbe brez opredeljevanj, v besedilu ni niti ene besede o javnem spodbujanju ali razpihovanju narodnega sovraštva, razdora ali nestrpnosti, kot ga opredeljuje 297. člen KZ-1. Navaja predvsem pričevanja članov volilnih komisij po državi. Državljani, katerih korenine segajo v prostor nekdanje Jugoslavije so v zapisu prikazani – sicer na način, ki dopušča določene neprimerne poenostavitve in posplošitve – kvečjemu kot žrtev manipulacij, ne pa kot drugorazredni državljani. Če iz zapisa izhajajo kakršnikoli sledovi protipravnih ravnanj, naj to razčiščujejo pristojne institucije pravne države, skrajno zaskrbljujoče pa je, da se neodvisno od tega že vnaprej organizira orkestriran politično-medijski linč, po katerem so nekateri že vnaprej razglašeni za brezpogojno krive, medtem ko se nekaterih sumov očitno ne sme niti omeniti.
Ob tem je moč tudi ugotoviti, da oseba Tomaž Majer ne izraža stališč stranke same: na njeni spletni strani so namreč objavljeni mnogi zapisi, tudi avtorjev, ki se nikakor ne morejo identificirati z njeno politiko in takšno nestrinjanje tudi redno priobčujejo v medijih, zato je neprimerno, da se nestrinjanje z ocenami posamezne osebe poskuša izrabiti za obračunavanje z opozicijsko politično stranko. Pri tem ni odveč opozoriti, da so politične stranke – zlasti pa tiste, ki so v opoziciji, z ustavno zajamčeno svobodo političnega izražanja in delovanja, po stališčih Ustavnega sodišča, nepogrešljiv sestavni del svobodne demokratične družbe.
Zbor za republiko izraža zaskrbljenost zaradi dvojnih meril. Ugotavlja, da gre za zlorabo pojma sovražnega govora. Za razliko od Majerjevega prispevka obstaja cela vrsta primerov, na podlagi katerih je mogoče sklepati na toleriranje sovražnega govora. Ob tem opozarjamo tudi na potrebo po dosledni rabi 297. člena KZ-1, ki opredeljuje kazniva dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Ta zagreši, »kdor … zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost«. Če zapis na spletni strani SDS v ničemer ne sodi pod zgornje kategorije, pa jih tja postavljajo premnogi primeri, ki smo jim bili v zadnjem času priča. Pravica do osebnega dostojanstva je bila odvzeta verujočim, ko je nek tednik na svoji naslovnici predstavil Marijo s podgano v naročju. Nobena od pristojnih institucij tedaj ni reagirala: molčali so mediji in politika, vse skupaj so opredelili kot »umetniško svobodo«. V zadnjem času je isti tednik objavljal najtežje primere suma sovražnega govora po 297. členu, a se prav tako ni zganil nihče, še več, tožilstvo je ovadbe zavračalo. Otroci enega od poslancev DZ so bili žrtev tabloidne manipulacije, ko je bila njihova družina izenačena z družino Hitlerjevega ministra za propagando. Huda jama, prizorišče najhujših dejanj zoper človečnost, je bila v istem tedniku spet zlorabljena v smislu piščalke iz kosti, na katero naj bi igrala ena od voditeljic informativnega programa. Režiserji, ki so ustvarjali dokumentarne filme o komunističnih zločinih nad civilisti, so bili poimenovani s »kostoljubi«. Primerov sovražnega govora, ki ga ponuja tranzicijska levica, je toliko, da predstavljajo medijski vsakdan. Ob nobenem od njih, niti tistem, ko je novinarka enega od dnevnikov vodjo opozicije označila za »fašistoidnega«, se ni nihče zganil.
Zbor za republiko zato meni, da gre za pristransko uporabo dvojnih meril in za nov hud verbalni napad na opozicijo. Medije in javnost poziva, naj se vzdržijo enostranskih obsodb, hkrati pa naj vsi dosledno stremijo k temu, da bi vsakršen večinski sovražni govor v državi, proti komurkoli bi že bil namenjen, enkrat za vselej obmolknil. Ob tem ni mogoče prezreti dejstva, da zahtevnih nalog in preizkušenj, pred katerimi se nahaja Slovenija, ni mogoče uresničiti s preusmerjanjem pozornosti od tega, da je potrebno čimprej sestaviti zaupanja vredno vlado RS. Za dosego tega cilja je potrebna splošna umiritev v medijskem, družbenem in političnem okolju. Zato Zbor za republiko odklanja vsako zaostrovanje in poziva k skupnem prizadevanju vseh odločujočih v dobro državljanov Slovenije.
Zbor za republiko,
zanj dr. Lovro Šturm
