Ob vrsti odprtih dilem glede hitrega sprejemanja zakonodaje, spoštovanja načela enakosti pred zakonom in kršenja ustavne pravice do zdravstvenega varstva.

Kdor je pričakoval, da bo »Drena«, kot so dr. Simono Drenik Bavdek klicali kolegi na Pravni fakulteti – mimogrede, že kot študentka nikoli ni bila tiha reka –, na mestu varuhinje človekovih pravic podobno anemična kot nekateri njeni predhodniki in predhodnice, se je uštel.

Kajti tokrat je na čelo institucije, ki bdi nad varstvom človekovih pravic, prišla ženska, ki ne bo oportunistično zadržana ali celo tiho, ko bo treba govoriti, opozarjati in kritizirati. Simona Drenik Bavdek sodi v tisto generacijo pravnikov, ki so doslej že opozorili nase: Klemen Jaklič, Andraž Teršek, Špelca Mežnar idr.

Gospa varuhinja, kako ste?

Hvala, odlično. Dela je sicer ogromno, saj se številne nevladne organizacije, posameznice in posamezniki obračajo na nas z raznimi prošnjami, s pobudami in pričakovanji. Veliko želja za sodelovanje me veseli – po drugi strani pa to pomeni, da moramo v naši družbi veliko področij nadgraditi oziroma odpraviti ureditve, ki niso po meri človeka.

Sodelujemo v sodnih postopkih skladno z našo sicer zelo omejeno pristojnostjo na tem področju, sledimo spremembam zakonodaje in jo presojamo z vidika vplivov na človekove pravice, spremljamo pa tudi dogajanje na evropski in mednarodni ravni.

Kako pomemben je ombudsman v moderni evropski državi, v Sloveniji?

Gre za enega temeljnih mehanizmov delovanja sistema zavor in ravnovesij v Evropi. Tako slovenski varuh človekovih pravic kot evropski varuh človekovih pravic sta začela delati leta 1995. Prvi ima temelj v 159. členu slovenske ustave, drugi v Pogodbi o Evropski uniji.

Čas, ki ga živimo, potrebuje močno, neodvisno in proaktivno institucijo Varuha človekovih pravic, ki učinkovito in hitro odgovarja na sodobne izzive: od vpliva podnebne krize, umetne inteligence in digitalnih tehnologij, dezinformacij in naraščajoče polarizacije do strukturnih neenakosti, potrebe po boljši dostopnosti javnih storitev in dolgotrajne oskrbe. Varuh mora biti institucija, ki se na te izzive odziva strokovno, pravočasno, odločno in z mislijo na prihodnost.

Naloga varuha je, da tudi v najbolj zapletenih družbenih razmerah vztraja pri presoji vplivov javnih politik in zakonodaje na človekove pravice.

V začetku junija je institucija Varuha v okviru Združenih narodov in Globalnega zavezništva nacionalnih institucij za človekove pravice uspešno pridobila ponovno petletno mednarodno akreditacijo s statusom A po Pariških načelih, kar pomeni, da tako zakonodajno kot v praksi izpolnjujemo visoka mednarodna merila delovanja kot neodvisna nacionalna institucija za človekove pravice.

Primož Lavre

V javnosti včasih velja, da je ombudsman podobno kot KPK bolj papirnati tiger, da dejanske moči in vpliva nima.

Varuh je res neformalni mehanizem varstva človekovih pravic, torej nimamo oblastnih pooblastil. Naša moč je v avtoriteti argumenta in priporočilih, ki jih dajemo državnim organom, občinam in nosilcem javnih pooblastil.

Čeprav naše letno poročilo, ki običajno vsebuje med 60 in 100 novih priporočil, vsako leto obravnava državni zbor, je zaskrbljujoče, da veliko naših priporočil ostane več let neuresničenih, vlada ali ministrstva nekatera celo zavračajo.

Na položaju ste tri mesece in ste od prvega dne zelo aktivni. Formalno resda nimate oblastnih pooblastil, a vseeno razpolagate z vzvodi, ki vam dajejo določeno moč.

Drži, po Zakonu o ustavnem sodišču lahko kot privilegiran predlagatelj vložimo zahtevo za oceno ustavnosti določenega zakona ali vložimo ustavno pritožbo s soglasjem pobudnika.

To pristojnost bomo pod mojim vodstvom institucije pogosteje uporabili, če bomo menili, da so določeni zakoni v neskladju z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in da ob tem oblasti naših argumentov, torej predlogov, mnenj, kritik ali priporočil niso dovolj upoštevale.

Še dodatno pozornost bomo namenili zakonom, ki se bodo brez jasnega in prepričljivega razloga sprejemali po hitrem ali skrajšanem zakonodajnem postopku, brez demokratične razprave in ocene vplivov na človekove pravice. Na razpolago imamo tudi možnost, da pred domačimi sodišči ali celo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice posredujemo kot neodvisna tretja stranka.

Ste to že uporabili?

Da, v dobrih stotih dneh mojega mandata že večkrat. Vložili smo zahtevo za oceno ustavnosti 8. člena t. i. Šutarjevega zakona glede poseganja v socialne prejemke, ki zagotavljajo eksistenčni minimum. Ustavno sodišče nam je za zdaj pritrdilo in začasno ustavilo izvajanje te določbe.

Vložili smo tudi intervencijo neodvisne tretje strani na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Regvar proti Sloveniji glede ureditve, da morajo svetovalci za begunce oblastem poročati o okoliščinah, ki bi negativno vplivale na pridobitev statusa mednarodne zaščite. Menimo namreč, da gre v takih primerih za brezplačno pravno pomoč, ki jo zagotavlja država, pri kateri je razmerje podobno odvetniškemu.

Imamo v Sloveniji še vedno težave s percepcijo pravosodnega sistema? Ljudje sodnikom ne zaupajo.

Če pogledamo poročilo Evropske komisije o stanju pravne države in Justice Scoreboard za Slovenijo, lahko ugotovimo, da ima Slovenija načeloma stabilen in neodvisen pravosodni sistem. Ima pa slovenski pravosodni sistem tudi več izzivov – od potrebne modernizacije do povečanja učinkovitosti.

Šele leta 2017 je državi uspelo vsaj formalno izvršiti sodbo ESČP v zadevi Lukenda proti Sloveniji, skupaj 268 zadev, iz leta 2005, tako, da je Odbor ministrov Sveta Evrope ugotovil, da sojenje v nerazumnem roku ni več sistemski problem slovenskega sodstva. Dobro poznamo rek »pravica odložena, pravica izgubljena«.

Dolgotrajni sodni postopki so zelo vplivali na nezaupanje ljudi v sodstvo. Tudi danes je to vprašanje še vedno odprto in aktualno. Desetletja dolgi sodni postopki so nedopustni, četudi gre za kompleksne zadeve. Še posebej so nesprejemljivi dolgi postopki v družinskih zadevah, ko gre za vprašanje skrbništva ali stikov z otroki, četudi zaradi pomanjkanja sodnih izvedencev posameznih strok. Treba bi bilo najti učinkovitejše rešitve.

Kaj pa kakovost sojenja?

Ne gre toliko za kakovost, ki je vsaj po statistikah vse boljša, gre za občutek strokovnega, neodvisnega in nepristranskega sojenja, vključno na ravni ustavnega sodišča. Ključno je nizko zaupanje v sodišča, ki se giblje med 16 in 20 odstotki, s čimer se slovensko sodstvo uvršča med države EU z najnižjim javnim zaupanjem.

Slovenija je bila še pred nekaj leti celo na prvem mestu v Evropi glede na število vloženih pritožb na ESČP na milijon prebivalcev. Vendar je to število v zadnjih letih začelo upadati, kar kaže na odsotnost množičnih kršitev sistemske narave. Smo v obdobju reforme pravosodne uprave in bomo videli, kaj bo prinesla. Pomembno je krepiti zaupanje ljudi v pravosodje, pa tudi videz nepristranskosti sodnikov in sodišč.

Negativne posledice prinaša tudi politično demoniziranje sodne veje oblasti. Mislim zlasti zloveščo skovanko »krivosodje«.

Takšni izrazi niso nedolžni politični slogani, ampak delujejo na več ravneh. Če se dolgo ponavlja, da sodstvo sistematično povzroča krivice, ljudje začnejo dvomiti o legitimnosti sodnih odločitev, ne glede na njihovo vsebino.

Posamične napake, kršitve ali dolgotrajni postopki se posplošijo v trditev, da je celoten sistem pokvarjen. Takšno vzdušje lahko ustvarja tudi vsaj posredne pritiske na sodnike. Nižje zaupanje je nato dodaten dokaz, da sistem ne deluje. Ni pa to edini dejavnik. K percepciji sodstva vplivajo vsaj še dolgotrajni postopki, nekaj odmevnih, za javnost spornih primerov, komuniciranje sodstva z javnostjo in širše nezaupanje v institucije.

Na desnem polu dejansko verjamejo, da je sodstvo a priori nagnjeno v levo, da je pristransko. Se strinjate s tem?

Verjetno res del desnosredinskih in desnih volivcev in politikov iskreno verjame, da je slovensko sodstvo ideološko nagnjeno v levo. To prepričanje je v slovenski politiki in med ljudmi precej razširjeno in ga zato ni mogoče odpraviti zgolj kot propagando, saj ima lahko resne posledice na delovanje države.

Drugo je seveda vprašanje, ali je to res, pa tudi, kako javnost razume posamezne napake in dolgotrajne sodne postopke proti raznim politikom ali v vidnejših kazenskih zadevah, ki se vlečejo več let ali celo desetletij. Pomembno je krepiti zaupanje v pravosodni sistem, saj je ta temelj pravne države.

Kritike letijo tudi na ustavno sodišče.

Nekdanji ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič v intervjujih po koncu mandata pogosto kritizira način odločanja ustavnega sodišča, češ da gre za programsko odločanje in da sodniki pri odločanju namerno pogosto prezrejo strokovno argumentacijo. Takšna kritika je zaskrbljujoča.

Primož Lavre

Predvsem tudi z vidika videza neodvisnosti in nepristranskosti odločanja. Nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic se je pred časom zavzel za svetovnonazorsko uravnoteženo sodišče, kar je po mojem mnenju zelo dobro utemeljil. Vendar širše podpore ni bil deležen. A pomembna je taka sestava ustavnega sodišča, da vzbuja zaupanje pri vseh državljanih, čeprav vse odločitve seveda nikoli ne bodo vsem všeč – jih je pa, ne glede na to, treba izvršiti.

Jaklič je v nedavnem intervjuju za RTV Slovenija dejal, da Slovenija ni pravna država. Kar radikalna ocena.

Če pravno državo razumemo kot idealno stanje, v katerem so vsi pred zakonom vedno enaki, zakoni jasni, predvidljivi in dosledno izvrševani, postopki hitri, sodstvo brez napak, oblast pa vedno ravna v skladu s pravom – potem verjetno ni države na svetu, ki bi ta ideal v celoti dosegla.

Vladavina prava je v veliki meri regulativni ideal, torej cilj, h kateremu stremimo, ne pa stanje, ki ga enkrat za vselej dosežemo. World Justice Project uvršča Slovenijo okoli 26. mesta med več kot 140 obravnavanimi državami, kar nas postavlja med države z razmeroma dobro razvito vladavino prava oziroma pravno državo.

Tudi letna poročila Evropske komisije sicer opozarjajo na pomanjkljivosti – zlasti glede učinkovitosti sodstva, dolgotrajnosti nekaterih postopkov in kakovosti zakonodajnega procesa –, vendar Slovenije ne obravnavajo kot države s sistemskimi težavami vladavine prava, kakršne so bile v določenih obdobjih ugotovljene v nekaterih drugih državah članicah EU.

Trditev, da Slovenija ni pravna država, je zato po mojem mnenju prej politično ali polemično opozorilo na zaznane pomanjkljivosti kot pa natančen pravnoteoretični opis stanja. Moja ocena je, da je Slovenija pravna država z nekaterimi, včasih tudi resnimi pomanjkljivostmi pri uresničevanju idealov vladavine prava.

Pravna država ni nekaj, kar naenkrat imamo ali izgubimo, temveč nekaj, kar moramo neprestano utrjevati oziroma krepiti. Na kršitve in zdrse pa opozarjati. Včerajšnji nomotehnični dnevi, na katerih sem tudi aktivno sodelovala, so ponudili dobro diagnozo stanja.

Ustavno sodišče je trenutno svetovnonazorsko levo usmerjeno, tu se strinjava?

Nimam kaj dodati. Pomembno je krepiti razumevanje, da je pluralnost neodvisnih institucij nujna, da jih lahko vsi državljani imajo za svoje. To je na primer za neodvisne institucije za človekove pravice zapisano tudi v Pariških načelih.

Trditev, da bodo njegove odločbe zaradi tega vsebinsko naklonjene levim vrednotam, je verjetno vseeno preveč pavšalna?

Kot že omenjeno, je pomembno tako neodvisno in nepristransko odločanje kot tudi videz neodvisnosti in nepristranskosti. Na ustavnem sodišču so sodnice in sodniki številni izjemni pravni strokovnjaki, o katerih ni dvoma, da so profesionalni. Kot vemo, je le izjemno majhen odstotek odločb takšnih, ki so vezane na svetovni nazor in gre za tehtanje, kateri pravici oziroma vrednoti dati prednost.

So pa to običajno v javnosti najbolj izpostavljene odločbe. Z vidika človekovih pravic je nad slovenskim ustavnim sodiščem še Evropsko sodišče za človekove pravice, kar je res izjemen dosežek.

Kako to, da ne glede na veliko število pritožb iz Slovenije v Strasbourgu na koncu sprejmejo v obravnavo zelo majhen delež teh vlog?

Ni velike filozofije. Večina vlog je neutemeljenih iz različnih razlogov, bodisi niso bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva, bodisi ne izpolnjujejo meril dopustnosti ali pristojnosti sodišča, bodisi očitno ne gre za kršenje konvencijskih pravic.

To kaže predvsem na veliko nezaupanje v slovensko sodstvo in ustavno sodišče in pričakovanje, da bo Evropsko sodišče za človekove pravice zadevo pošteno razsodilo. Številni so ob na kratko zavrnjeni pritožbi zelo razočarani, a izpostaviti velja, da je odločitev tega sodišča dokončna. To pomeni, da jo je treba sprejeti.

Smo Slovenci res takšni notorični pravdarji, kot to izhaja iz naše literature?

Morda. Jurčič je absurdnost tovrstnih pravd lepo in duhovito opisal v Kozlovski sodbi v Višnji Gori. Šalo na stran. Po mojem mnenju bi bilo smiselno več pozornosti nameniti alternativnim sredstvom mirnega reševanja sporov, torej mediacijam in arbitražam, ki so praviloma učinkovitejše in hitrejše od sodišč. Pri mediacijah stranke ohranjajo nadzor nad postopkom, pri arbitražah pa gre za predvsem hitrejše reševanje spora.

Posebej zaskrbljujoč pa je razmah strateških tožb glede sodelovanja v javnem življenju, tako imenovanih SLAPP tožb, ki so posebej problematične, zato je njihovemu razumevanju in preprečevanju treba nameniti več pozornosti. Zaščito pred temi tožbami v civilnih postopkih predvideva tudi evropski zakonodajni okvir, ki ga je Slovenija komaj pred nekaj meseci prenesla v naš pravni red. Praksa bo pokazala, ali na dovolj učinkovit način.

Je vprašanje pokopa po vojni pobitih tudi del tega fenomena – namreč da se Slovenci tradicionalno pravdamo okoli vsega?

To je težko razumeti. Nerealizacija pokopa žrtev iz kateregakoli razloga že je nesprejemljiva. Na to sem opozorila s prizme človekovih pravic, konkretno implementacije Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji in jurisprudence Odbora za prisilna izginotja v Ženevi. Dejstvo je, da so bili v Sloveniji povojni poboji iz leta 1945 in deloma 1946 dolga desetletja povsem zamolčani.

Zaradi povojnega enopartijskega sistema je bilo o njih prepovedano govoriti. Mnogi svojci še do danes niso prejeli nobenega uradnega obvestila o smrti, vpisu v matične evidence, kraju pokopa ali okoliščinah izginotja svojih družinskih članov. Številne žrtve še danes niso identificirane.

Primož Lavre

Njihovi posmrtni ostanki so celo v skladiščih, kostnicah ali začasnih depojih na različnih lokacijah po Sloveniji, pogosto v škatlah ali vrečah brez imena in brez individualnega groba. To pomeni, da njihova pravna in osebna identiteta tudi več kot 80 let po smrti ostaja neurejena.

Menim, da ima sedanja generacija politikov zgodovinsko priložnost, da uredi to vprašanje. Ne kot ideološko vprašanje, ampak iz človečnosti. Ima tudi dolg, da tega bolečega dela slovenske zgodovine nerešenega ne prenaša na mlajše generacije. Dolžnost države pa ni zgolj odkritje grobišč, temveč tudi identifikacija žrtev, ureditev njihovega pravnega statusa ter zagotovitev dostojnega pokopa.

Ta tema naj namesto nečesa, kar nas Slovence razdvaja, postane dejavnik poenotenja (kot npr. osamosvojitev) na temelju soglasja, da narod pietetno pokoplje vse svoje pokojne. Glede kraja pokopa se mi zdi pomembno upoštevati želje svojcev.

Zaradi razsežnosti povojnih pobojev in odkritih morišč, ki jih je po različnih koncih Slovenije več sto, je Ljubljana kot glavno mesto države lahko smiselna izbira za kraj pokopa. Verjamem, da si tiha večina želi dostojno zapreti ta tragični del naše narodne zgodovine. Pomenljivo se mi zdi tudi mnenje Odbora za prisilna izginotja, da sprava realno ni mogoča, dokler se ne opravijo pokopi in omogoči žalovanje.

Kako bi z vidika človekovih pravic opredelili antično humanistično maksimo, da si vsakdo zasluži svoj grob?

Človeški rod pokopava svoje pokojne vsaj sto tisoč let, morda pa še več. Gre za prepričanje, ki je mnogo globlje in starejše kot svetovnonazorska ali politična prepričanja. Ne gre torej le za etično, ampak tudi pravno vprašanje. Pravica do dostojnega pokopa je temeljna človekova pravica, ki zagotavlja temeljno dostojanstvo vsakega posameznika.

Pomeni pravico posameznika in njegovih svojcev do pietetnega ravnanja s posmrtnimi ostanki, pravico do osebnega in družinskega življenja in pieteto do pokojnika, do dostojnega pokopa in ohranjanja groba.

Zakaj načelo posvečenosti mrtvih, če govorimo s filozofskega vidika, žrtvam v Sloveniji že toliko let ne zagotavlja pravice, da jih v miru pokopljejo?

Naj bom jasna. Ne gre več le za filozofski vidik, saj dostojen pokop umrlih ni le moralna in etična zaveza, ampak človekova pravica, ki jo zagotavlja tudi Konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji. To je Slovenija ratificirala.

Konvencija v 24. členu določa, da imajo svojci žrtev pravico do resnice o okoliščinah prisilnega izginotja, pravico do obveščenosti o kraju, kjer so posmrtni ostanki, ter pravico do spoštljivega ravnanja in dostojnega pokopa žrtve. Ta obveznost traja, dokler država ne zagotovi popolne razjasnitve in ustreznega ravnanja z žrtvami.

V preteklosti smo imeli polemike glede t. i. izbrisanih in šele po dolgih letih, tudi s pomočjo ustavnega sodišča, je država priznala, da je leta 1992 z izbrisom zagrešila hudo množično kršitev človekovih pravic.

Predvsem ESČP je bilo glede tega vprašanja zelo jasno. V sodbi velikega senata v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji je leta 2012 ugotovilo, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva leta 1992 sistemska kršitev človekovih pravic.

Slovenija je kršila več določb Evropske konvencije o človekovih pravicah, med drugim pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in v povezavi z nekaterimi pritožniki tudi prepoved diskriminacije.

Sodišče je poudarilo, da izbrisani več let niso imeli učinkovite možnosti urediti svojega statusa ali izpodbijati posledic izbrisa. Zaradi izgube statusa so številni izgubili dostop do zaposlitve, zdravstvenega varstva, socialnih pravic, nekateri pa so bili celo izgnani ali prisiljeni zapustiti državo.

Slovenija je torej po mnenju ESČP v procesu urejanja statusa prebivalcev po osamosvojitvi zagrešila hudo in množično kršitev človekovih pravic. To stališče je bilo v bistvenem skladno tudi s predhodnimi odločbami slovenskega ustavnega sodišča, ki je že leta 1999 in nato leta 2003 ugotovilo protiustavnost izbrisa.

Splošni vtis je, da smo Slovenci zelo kritični do domovine, na vseh področjih.

Mislim, da ta vtis kar drži. Slovenci smo pogosto zelo kritični do lastne države, institucij in družbe. Kritičnost sama po sebi ni problematična – v demokratični družbi je celo nujna. Problem nastane, če izgubi stik z dejstvi in se spremeni v prepričanje, da je pri nas vse narobe in da je drugod vse boljše.

Če pogledamo nekatere objektivne kazalnike, je slika precej uravnotežena. Slovenija sodi med države z visoko stopnjo človekovega razvoja in človekove varnosti, z relativno nizko stopnjo neenakosti, dobrim javnim zdravstvom, dostopnim šolstvom in razmeroma kakovostnim življenjskim okoljem. Po številnih mednarodnih lestvicah kakovosti življenja, demokracije, vladavine prava in socialne kohezije se uvršča v zgornji del svetovne lestvice.

Bi morali več vlagati v mlade in izobraževalni sistem, da bi poudarjal pozitivne vrednote?

Vlaganje v mlade je nujno. Pri varuhu smo že pred leti predlagali uvedbo šolskega predmeta, ki se ne bi ocenjeval, bi pa pri njem učenci dobivali kompetence za življenje, od znanja o človekovih in otrokovih pravicah, pozitivnih vrednot, strpnosti in pomena raznolikosti družbe do finančnega opismenjevanja, razumevanja družbenih omrežij, medijske pismenosti, nenasilne komunikacije, mirnega reševanja sporov, pozitivne samopodobe in drugo. Gre za mehke vsebine, ki jih danes otroci v šoli skoraj ne dobijo.

Precej nezaupanja je čutiti do nove vlade, razširjena vladna koalicija je še pred izvolitvijo po hitrem postopku sprejela interventni zakon, do katerega ste bili zelo kritični.

Pravica do referenduma je ena temeljnih človekovih pravic. Interventni zakon pa je bil sprejet kot tako imenovani omnibus zakon. Tukaj imamo temeljni problem, ker se del zakona nanaša tudi na davke.

Po 90. členu ustave pa je referendum o tej tematiki prepovedan. Pri varuhu ocenjujemo, da imajo pobudniki referenduma še učinkovita pravna sredstva. Na sklep državnega zbora lahko namreč dajo pravno sredstvo na ustavno sodišče, ki bo odločilo o tem.

Spremenili so tudi ureditev parlamentarne preiskave, kjer preiskovanci nimajo več zagotovljenih osnovnih procesnih pravic.

Parlamentarna komisija ima smiselno enaka pooblastila kot pravosodni organi in zato je ta postopek zelo občutljiv. Sprejemanje tega zakona po hitrem postopku brez strokovne javne razprave je že samo po sebi problematično, še posebej če se sprejemajo členi, ki posegajo v pravice preiskovancev kot tudi v pristojnosti posameznih državnih organov in krčijo naše pristojnosti. Torej so pomisleki razumljivi.

S takimi hitrimi zakonodajnimi postopki se znižuje raven demokratične razprave. To ni nekaj novega. To smo poznali že leta 2022 s hitrim sprejemanjem omnibus zakona takratne Golobove vlade – takrat je bilo z omnibus zakonom poseženo v enajst zakonov, letos v deset. Vidimo, da se taki manevri zdaj ponavljajo.

Vse skupaj tako zmanjšuje kakovost zakonodaje in postavlja vprašanje ustavne skladnosti in posegov v temeljne pravice. Zaskrbljujoče je, da se zdi, da to postaja splošna in sprejemljiva praksa. Upam, da ne bo tako, v smislu: ker je to delala prejšnja koalicija, lahko tudi mi. Takšna logika vodi v regresijo vrednot in pravne varnosti.

Lex Šutar in interventni zakon sta le dva primera sprejema zakonodaje po hitrih postopkih. Takšni zakoni so pri nas postali nekaj normalnega, podobno kot izredne seje. Kaj nam to sporoča?

Taki zakoni zmanjšujejo preglednost pravnega reda in zakonodaje, praviloma pa zmanjšujejo tudi kakovost zakonodaje. V zadnjih letih opažamo, da se običajno sprejemajo po hitrih postopkih, torej zunaj rednega zakonodajnega postopka. O tem je bilo pred kratkim izdano tudi poročilo nevladnih organizacij

Primož Lavre

Pozivam vse odločevalce k razmisleku o tem, da je redni zakonodajni postopek tisti, ki omogoča demokratično razpravo, saj omogoča določene roke za strokovne razprave in za preudarno, premišljeno sprejemanje zakonodaje. Izredni postopki sprejemanja zakonov pa naj res ostanejo izredni. Zdaj se namreč zdi, kot da so izredni pravzaprav že kar redni postopki, redni zakonodajni postopek pa že skoraj izjema.

Na položaj ste bili izvoljeni potem, ko je funkcija ostajala nezasedena skoraj eno leto. Veljali ste za favoritko NSI, a ste prepričali tudi vladne stranke. Kako vam je to uspelo? Ste namreč edina funkcionarka, ki ji je uspelo preseči polarizacijo.

Najprej, hvaležna sem tistim, ki so me predlagali za to mesto, saj se sama ne bi prijavila. Za zaupanje se posebno zahvaljujem profesorju Ernestu Petriču kot prvopodpisanemu predlagatelju. S predsednico republike sva imeli zelo iskren pogovor o različnih vidikih, a je bilo težko oceniti, ali sem jo prepričala.

Gotovo je bila moja prednost, da se s področjem človekovih pravic in mednarodnega prava tako teoretično kot znanstveno in čisto operativno ukvarjam že od študijskih let, torej skoraj 30 let.

Tako predsednici kot predstavnikom poslanskih skupin, ki so me sprejeli, sem povedala isto: da si bom strokovno in nediskriminatorno prizadevala za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin vseh, za katere bom ocenila, da potrebujejo podporo oziroma da so jim pravice kršene. Pa tudi, da bom v zvezi s tem aktivna.

Obe zavezi jemljem zelo resno, čeprav se zavedam, da kdaj komu to ne bo všeč. Pomembno je, da tako jaz kot varuhinja kot tudi institucija ohraniva neodvisnost, strokovnost, odprtost in pluralnost. Spodbujati želim vključujočo družbo, sprejemanje različnosti in večjo etiko javne besede.

Boste imeli pod novo, desno vlado več dela, boste morali večkrat intervenirati?

Pričakovanja do organov oblasti so z vidika varuha človekovih pravic vedno velika. Od nove vlade v prvi vrsti pričakujem spoštovanje človekovih pravic in pripravljenost na dialog. Da bodo lahko vladali skladno s človekovimi pravicami, pa je nujno, da krepijo neodvisnost nadzornih institucij in jih ne dojemajo kot grožnjo, temveč kot svojevrstno pomoč, ogledalo.

V vsakem primeru pričakujem veliko dela, saj gre za občutljiva področja, ki ostajajo odprta še iz časa zdaj že bivše vlade. A tudi v obdobju prejšnje vlade bi imela dovolj dela, če bi bila imenovana leto prej, kot sem bila. V tem obdobju bi lahko bili kot institucija na več področjih bolj aktivni.

Moram pa poudariti, da varuh človekovih pravic ni oblastni organ niti politična stranka ali civilna družba, temveč je korektiv delovanja oblasti. Pričakujem konstruktivno sodelovanje za dobrobit ljudi. Moja naloga je, da opozarjam na nepravilnosti in varujem vse človekove pravice posameznikov, ki nimajo barve in oblike, ampak so enostavno človekove pravice vseh.

Katere človekove pravice se na Slovenskem najpogosteje kršijo?

Že leta ugotovimo največ kršitev načela dobrega upravljanja. Med najranljivejšimi skupinami v Sloveniji pa izstopajo otroci, predvsem v primežih družinskih sporov, kjer potrebujejo slišnost v razvezah in socialnih postopkih.

Glede položaja starejših v institucijah: v 22 obiskih domov smo v zadnjih mesecih razkrili številne težave, celo nasilje do oskrbovancev, večina težav je posledica kadrovskega primanjkljaja na področju zdravstvene nege.

Kaj pa nasilje nad ženskami?

Zaskrbljujoče je. Nedavna obsežna raziskava namreč kaže, da nasilje nad ženskami ostaja ena najresnejših kršitev človekovih pravic v Evropi – tudi v Sloveniji. V Sloveniji je fizično ali spolno nasilje s strani partnerja, družinskega člana, znanca ali neznanca v življenju doživelo 22,5 odstotka žensk.

Spolno nasilje je vsaj enkrat v življenju od 15. leta naprej doživelo 9,6 odstotka žensk, v otroštvu pa ga je doživelo 6,6 odstotka žensk. Raziskava opozarja tudi na razširjenost spolnega nadlegovanja v delovnem okolju: 31,7 odstotka žensk poroča, da so ga doživele v času svojega delovnega življenja.

Posebej ranljiva skupina so mladi, ki se soočajo s stanovanjskim problemom in nestabilnimi zaposlitvami, pa tudi z osamljenostjo. Nadalje, tuji delavci z negotovimi pogodbami, izkoriščanjem in diskriminacijo.

Pa Romi s sistemskimi težavami nečloveških bivalnih razmer in izobraževanja, saj le 21 odstotkov romskih otrok zaključi osnovno šolo, v jugovzhodni Sloveniji pa le okoli 13 odstotkov. Tudi osebe z oviranostmi potrebujejo preventivne mehanizme, na primer širšo mrežo zaupnikov, vključujoče izobraževanje in regionalno prilagojene strategije za enakopravnost in dostojanstvo vseh. Še posebej me skrbi, da se razmere na področju manjšin in ranljivih skupin ne premikajo z mrtve točke.

Ste se zamerili zdravniškemu lobiju, ker ste opozorili na absurde, povezane s t. i. alternativno medicino, konkretno s homeopatijo?

Zdravnike zelo spoštujem. Sem pa podprla prizadevanja za ureditev področja homeopatije in izpostavila, da situacijo na tem področju ocenjujem kot absurdno, predvsem v primerjavi s primeri dobrih praks v tujini. Od nastajajoče vlade pričakujem, da bo primerno in čim prej uredila to vprašanje.

Primož Lavre

Trenutna zakonodaja namreč določa, da se zdravniku, ki opravlja homeopatsko zdravljenje, ne podeli oziroma se mu odvzame zdravniška licenca – predstavniki Slovenskega homeopatskega društva so me opozorili, da je Slovenija edina država članica EU, kjer zdravniku zaradi uporabe homeopatije ali katerekoli druge dopolnilne metode zdravljenja grozi odvzem licence.

V Sloveniji zdravniki namreč ne smejo zdraviti s homeopatskimi zdravili in ne morejo predpisati homeopatskega zdravila na recept – pacienti torej v Sloveniji ne morejo pridobiti recepta zanje.

So vam kdaj grozili, med vrsticami sporočali kaj, kar bi razumeli kot ustrahovanje?

Nekaj posameznih incidentov je bilo, sicer ne. Se pa z resnimi grožnjami zaradi svojega dela v zadnjih letih sooča kar nekaj kolegic in kolegov v tujini. V Evropski mreži nacionalnih institucij za človekove pravice redno spremljamo situacijo v raznih državah ter nudimo podporo in pomoč. Sem namreč članica upravnega odbora te mreže.

Vrniva se k nesrečnemu zdravstvu; to, da 130 tisoč ljudi nima izbranega osebnega zdravnika, da ni dovolj pediatrov in ginekologov, ni le škandalozno, ampak tudi kršitev ustavne pravice do zdravstvenega varstva.

Varuh človekovih pravic že vrsto let opozarja, da gre za sistemske težave z dostopnostjo do zdravnikov – na primarni ravni do družinskih zdravnikov, pediatrov in ginekologov, na sekundarni in terciarni ravni pa do raznih specialistov.

Težave niso zgolj organizacijske narave, temveč pomenijo poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zdravstvenega varstva, kršitev pacientove pravice do proste izbire zdravnika in posledično tudi kršitev pacientove pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave. Zdravstvena obravnava mora biti zagotovljena pravočasno, neprekinjeno in na način, ki ne prelaga bremena na paciente. Razlike v dostopnosti zdravstvenih storitev so nesprejemljive.

Pri varuhu prejemamo številne pobude, ki še naprej kažejo, da so kronične težave z dostopnostjo in da se kršitve pravic pojavljajo pri več kot četrtini obravnavanih primerov na področju zdravstva. Žal ugotavljamo, da posledice pomanjkanja zdravnikov vodijo v množične kršitve pravice do zdravstvenega varstva, saj številni posamezniki dejansko ne morejo dostopati do izbranega zdravnika.

Govorimo o pravicah pacientov, o skrbi za bolnike, potem pa vidimo dolge vrste pred zdravstvenimi domovi.

Zadnje primere dolgih vrst pred zdravstvenimi domovi razumemo kot še en pokazatelj, da se sistemske pomanjkljivosti niso odpravile kljub večkratnim opozorilom varuha. Naša stališča ostajajo nespremenjena: zagotavljanje enakega, pravočasnega in dejanskega dostopa do zdravnika za vse prebivalce mora biti ena od temeljnih prioritet zdravstvenega sistema.

V svojih priporočilih smo večkrat pozvali k poenotenju in izboljšanju dostopnosti do zdravstvenih storitev, zagotavljanju pravočasnega obveščanja pacientov, ko njihov zdravnik preneha delati, ter k vzpostavitvi sistemskih rešitev, ki bodo odpravile neenakosti med posameznimi okolji in izvajalci in hkrati zagotavljale enakopraven dostop do zdravnika.

Zadevo še preučujem in upam, da najdemo rešitev v dialogu s pristojnimi, vključno z zdravniki. Ne izključujem pa niti ustavne presoje obstoječe ureditve glede človekovih pravic.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter