Ko je bil Pahor izvoljen za premierja, so mu volivci podelili mandat zaupanja. Morda so res nasedli triku o barbiki, vendar se jim je zdel pošten, pravičen in dobrohoten. Ampak takrat je bilo vse drugače, saj zaupanje ljudstva v politika izhaja tudi iz njegovih zaslug. Zasluge so se kaj kmalu izkazale za utvaro, za predvolilno fatamorgano.
Takoj je nakazal, da zaupanja volivcev s svojim vladanjem ne bo upravičil. Še več, storil je nedopustno, ko je obrnil hrbet lastnemu predvolilnemu programu in opustil socialdemokratsko pot. Še vedno ni razložil, zakaj je to storil, ampak si raje domišlja, da je žrtev velekapitala. In kar je še teh blodnih razlag. Njegovi postopki in dejanja so nas od zaupanja popeljali k velikemu nezaupanju. Uničil si je dolgoletno uspešno politično kariero, saj je očitno prezrl, da je zaupanje v politika največji simbolni kapital, tisto, za kar si mora vsak politik goreče prizadevati, nezaupanje pa največja in najsramotnejša nezaupnica. Sploh če se loteva velikih podvigov in od ljudstva zahteva, naj mu zaupa in se odpove svojim pravicam.
Največja kolateralna škoda Pahorjeve vladavine je v tem, da se je zaupanje tako kot številne druge vrednote spremenilo v psovko. Kako naj zaupamo Pahorju, ki zaupa npr. Golobiču in Kresalovi, ker sledi »koalicijski aritmetiki« in predvsem lastnemu interesu, tj. da se ohrani na oblasti? Z neomajnim zaupanjem vanju se tako rad pohvali, njegovo zaupanje pa deluje kot klofuta ljudstvu. Kdo bo še zaupal Pahorju, ki s svojim delovanjem daje slab zgled in zaupa tistim, ki jim ljudstvo ne zaupa? Kako naj zaupamo v njegovo poštenost in dobrohotnost, če zaupa svoji zaupnici Simoni Dimic?
Ob popolnem razpadu zaupanja ljudstva v vlado vedno bolj zaupa samemu sebi, svojim lastnim prevaram in lažem, ki jih servira ljudstvu. Poraz tolmači kot zmago, nič ga ne more zastaviti. Vlada dosega mesec za mesecem sramotnejše rekorde, in to prav v času, ko se loteva tako pomembnih, »zgodovinskih« podvigov, kot so strukturne reforme. Ampak briga Pahorja. Njegovo zaupanje je pomembnejše od zaupanja ljudstva vanj. Ljudstvo je tako ali tako butasto. Ničesar ne razume, mu prišepetavajo njegovi prilizovalci. Vladajoči so zato, da imajo prav, tudi če nimajo! Zato je logično, da mu ljudstvo vedno bolj odgovarja z »ne« in s »proti«.
Najhuje je, da se je virus nezaupanja razširil na obče nezaupanje v parlament, v politiko na splošno in kar je najhuje – v demokracijo. Popolni propad zaupanja veseli propadla politika Gregorja Golobiča in Katarino Kresal. Omenjena živita v utvari »zdaj smo vsi na istem«, »kriva je politika«, »gre za nezaupnico politiki, ne vladi« itd. Politika, ki sta rakasta tvorba slovenske politike, bi zdravila slovensko politiko! Potem ni čudno, da smo, kjer smo. Bosta že razložila v vedno novem skozlanem intervjuju, v to lahko brez skrbi zaupamo! Dajta, ponovita nam že spet, kako butasti smo!
Namesto da bi se spraševali o hudem problemu bankrota zaupanja, ki ni vezan zgolj na to vlado, ampak bo vztrajal še dolgo potem, ko bodo sedanji ministri na smetišču zgodovine, so se razprave preusmerile v napačno smer. V smer, ki še bolj ubija zaupanje, kolikor ga je še ostalo. Vladajoči že dolgo delujejo pod zlohotno šifro »če ne bomo več na oblasti, naj bo za nami propad«. Napadati so začeli vse kritike in celo samo ljudstvo, volivce, tiste, ki bi jih morali prepričati in jim vrniti zaupanje. Le kaj bi se zaman trudili, saj je danes jasno, da zaupanja v to vlado ne more vrniti nihče več! Ker svojega delovanja ne gradijo več na zaupanju, raje na barikade pošiljajo vedno nove kontingente proktointelektualcev (gr. proktos = rit), delujočih pod šifro »money talks and shit walks« (njihova gnojnica ni namreč poceni ne zastonj). Ob vsej poplavi proktointelektualcev in tudi proktostrokovnjakov, ki tako radi služijo oblasti, zato ne stikajo glav, ampak riti, ni čudno, da smo povsem v riti.
Po popolnem infarktu zaupanja v vladajočo politiko se omenjeni zdaj zatekajo k smrdljivemu totalitarnemu besednjaku in nas, »zaskrbljeni« za našo dobrobit, v resnici pa za svoje riti, pozivajo h konsenzu. Sem dobro slišala? Konsenz bi koristil samo oblasti in njim. A tudi k slogi? Verjetno z vladajočo koalicijo, ki nas ima že ves mandat za norca? Sloga je sovražnik vladavine ljudstva. V kolektivnem spominu odmeva beseda sloga kot sopomenka za enotnost, ki je v nekdanji Jugoslaviji pomenila enoumje. Vsem takšnim in podobnim idejam je treba reči ne. Proti. Marš! Jih vreči v stranišče, spustiti vodo in upati, da se ne bo zamašilo. Nas imajo res za take bedake? Kako žaljivo!
Kdor je izdal vse zaupanje, je zanj prišel čas, da dobro razmisli o svoji prihodnosti. Pahor je izgubil zaupanje, zato zanj ni več upanja. Če bo tako nadaljeval, se mu lahko zgodi nekaj nezaslišanega – da njegova SD sploh ne bo prišla v parlament. Tako veliko je razočaranje, tako neskončno nezaupanje. O tem naj raje razmišlja, preden iz ust lansira še novo neumnost. Raje naj pomisli na tiste, ki se neskončno veselijo njegovega padca z vrha, zatona njegove nekdaj močne SD, propada zaupanja v politiko in demokracijo. Predvsem naj se pazi »antipolitika« Zorana Jankovića, ki nenehno preži v zasedi in čaka na trenutek, da udari kot kobra. Če bo ta kdaj prevzel oblast, bomo morali besedo zaupanje črtati iz besednjaka. In demokracijo tudi, saj bo ta pod Jankovićem doživela infarkt, od katerega se ne bo več opomogla.