Ostala mu je ne ravno majhna pokojnina in dodatek k njej, ki ga dobiva v skladu z zakonom o predsedniku republike. »Moja pokojnina je blizu 1800 evrov, prejemam še dodatek oziroma razliko od moje pokojnine do 80 odstotkov plače predsednika države. Gre seveda za neto zneske,« nam je Kučan zaupal v pogovoru, ki ga objavljamo v okviru. Kot so nam sporočili iz urada predsednika republike, je nazadnje prejel 1701 evro dodatka. Ker so v času prvega vala znižali plače državnih funkcionarjev, tudi predsednika republike, je bil spomladi in poleti tudi Kučanov dodatek precej nižji. Januarja in februarja ga je prejel 1799 evrov, marca 1598, aprila 1701, maja 874 evrov, junija 401, julija 1500, od avgusta dalje pa spet po 1701 evro.
Ugašanje vpliva
Z aktualnimi politiki ima Kučan, kot pravi, zelo malo stikov. Največkrat se sliši z novo predsednico SD Tanjo Fajon in evropskim poslancem Milan Brglezom. Pred epidemijo je lahko posedal v lokalu v preddverju Cankarjevega doma in tam srečeval mimoidoče znance iz politike, med njimi tudi Alenko Bratušek, ter z njimi kakšno rekel, zdaj pa to ni več mogoče, ker je vse zaprto. Tudi če gre po mestu in koga sreča, ga, če nosi masko, težko prepozna. Čeprav je z Janševo vlado zelo nezadovoljen, zatrjuje, da ne vleče niti iz ozadja pri pripravah na vložitev konstruktivne nezaupnice.
»Oni me ne potrebujejo, jaz pa se jim ne silim,« nam je rekel, ko smo se z njim dogovarjali za kratek pogovor. V intervjuju za Mladino je odgovoril, da se je s Karlom Erjavcem, ki ga opozicijske stranke KUL predlagajo za mandatarja, nazadnje pogovarjal januarja lani, potem ko je bil poražen na kongresu stranke Desus. Pogovarjal pa se je s svojimi znanci oziroma prijatelji, ki so oblikovali programsko besedilo KUL in v kandidaturo prepričali zdaj že odpisanega ekonomista Jožeta P. Damijana.
Kakšen je v resnici njegov vpliv na politiko, smo se lahko prepričali januarja lani, ko je Kučana nekaj ur po odstopu takratnega premierja Marjana Šarca na ulici srečal naš fotoreporter Primož Lavre. »Nič ne bom dal izjave, ker ne vem, za kaj gre,« mu je takrat odgovoril Kučan in po fotoreporterjevem vztrajanju dodal: »Nisem bil doma, šele zdaj sem prišel v Slovenijo, moram šele ugotoviti, kaj je …« Pozneje je še tretjič vlado sestavil prvak SDS Janez Janša, kar se zagotovo ne bi moglo zgoditi, če bi Kučan imel vpliv na SMC in Desus, ki sta se raje kot za predčasne volitve odločila za vstop v sedanjo vlado. Verjetno pa tudi prejšnja, ki jo je vodil Šarec, ne bi propadla zaradi nesoglasij med koalicijskimi partnerji, ki so se okrepila po odstopu Levice od sporazuma o podpori vladi.
Poslanci Levice so z redkimi izjemami bržkone premladi, da bi gojili prijateljske odnose s Kučanom, vsekakor jih nihče ni mogel ustaviti pri njihovem destruktivnem ravnanju. Niti med poslanci Desusa očitno ni mogel nikogar več poklicati (leta 2009 so mediji pisali, da bi klical takratnega poslanca Franca Žnidaršiča kar v poslansko pisarno), da bi jih prepričal, naj ne vstopijo v Janševo vlado.
Še več, Kučana zapuščajo tudi gospodarstveniki, ki so z njim sodelovali v Forumu 21. Že leta 2012 se je poslovila dolgoletna generalna sekretarka Nevenka Črešnar Pergar in celo izstopila iz foruma, februarja lani je z nekaterimi gospodarstveniki in intelektualci iz Katedrale svobode pozvala k oblikovanju operativne vlade, ki jo je nato sestavil Janša, katerega je konec septembra gostila na ameriški gospodarski zbornici Am Cham.
Veliko gospodarstvenikov, ki so sodelovali v Kučanovem forumu, se je kompromitiralo s tajkunskimi prevzemi, s katerimi so izčrpavali nekoč uspešna podjetja, nekateri so zaradi tega celo pristali v zaporu. Drugi se za prvega predsednika samostojne Slovenije niso več menili, saj se jim je zdel premalo vpliven. Stari direktorji so se upokojili, mladi pa se obračajo po političnem vetru. Tako je Kučanu nazadnje zmanjkalo denarja za nadaljnje delo Foruma 21, zato je konec lanskega leta svojim članom predlagal njegovo ukinitev.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
